sreda, 02. april 2008

Kriza

Dejstvo je, da vstopamo oziroma smo že vstopili v obdobje velike globalne finančne krize, ki jo lahko primerjamo s pustošenjem izjemno obsežnega orkana. Ta povsod, kjer se pojavi, pušča veliko razdejanje. Ko se bo ta »finančni orkan« polegel, bomo lahko naredili dvoje: poskušali obnoviti stare odnose in stare institucije (borze, banke in druge finančne ustanove), ki bodo postopno povzročile globalni ekonomsko-politični in s tem tudi družbeni kaos; ali vzpostavili nove odnose in nove institucije, ki bodo vzpostavile tako potrebno ravnovesje med potrebami vseh ljudi na planetu in zmožnostmi planetarnega okolja.

Edino to je pot do zaupanja med ljudmi, ki vodi do trajnega miru in trajnega razvoja človeštva ter celotnega planeta. A če želimo narediti korak naprej, moramo najprej razumeti pretekle korake, ki so pripeljali do stanja v katerem smo zdaj.

Zakaj?

Največji dosedanji borzni (in finančni) zlom v zgodovini človeštva se je pripetil oktobra 1929 v New Yorku in naznanil začetek dolgotrajne gospodarske krize, ki je v mnogočem (so)kriva za začetek 2. svetovne vojne. (Hitler je bil leta 1933 izvoljen za kanclerja tudi zato, ker je Nemcem znal obljubiti nova delovna mesta in odpravo katastrofalne nemške hiperinflacije. In v začetku mandata mu je to tudi dobro uspevalo. Konec »zgodbe« poznamo.)
Pravi vzrok za takratno krizo, ki se je začela v ZDA, je bila prevelika svoboda ekonomskih trgov (ekonomski liberalizem) – svoboda v smislu, da so finančniki in borzniki lahko svobodno počeli skoraj kar se jim je zahotelo (to je tudi danes ideal večine ekonomistov, borznikov, finančnikov in gospodarstvenikov). Obsežne borzne špekulacije so sesule borze in pahnile v brezno celotno gospodarstvo in družbo (tudi v ZDA so v tistem obdobju poznali lakoto). Ko je država odsotna oziroma, ko ni nikogar, ki bi brzdal in urejal trge (preko zakonov in drugih regulativ), se začne divja zgodba pohlepa in sebičnosti. Vsakdo hoče več zase in nihče se ne ukvarja s posledicami svojih dejanj.

Proti koncu 2. svetovne vojne zmagovite zahodne sile niso želele ponoviti preteklih napak. V majhnem ameriškem letovišču Bretton Woods so leta 1944 predstavniki zmagovitih držav postavili temelje stabilnejši povojni ekonomski ureditvi. Pod vplivom znamenitega britanskega ekonomista Johna Maynarda Keynesa, so se dogovorili za jasna ekonomska pravila, za večji vpliv države (politike) v ekonomiji, za trdna razmerja med pomembnimi valutami itd. Nastala je tako imenovana Brettonwoodska ureditev.

Ta sistem je dokaj dobro deloval do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, do nastopa Margaret Thatcher v Veliki Britaniji (1979) in Ronalda Reagana v ZDA (1980). Pod mentorstvom avstrijsko-britanskega ekonomista Friedricha von Hayeka in ameriškega ekonomista Miltona Friedmana, ki sta imela velik vpliv tako na Thatcherjevo kot na Reagana, se je začela doba tako imenovanega neo-liberalizma. Oba sta zagovarjala nevmešavanje države (politike) v ekonomijo in popolno tržno svobodo – tako imenovano »laissez-faire« ekonomijo.

Glavno »oporišče« te ekonomske ideologije je bila že v petdesetih letih prejšnjega stoletja Čikaška univerza, kjer sta oba ekonomista tudi predavala. Odtod tudi znameniti izraz za »čikaške fante« (Chicago boys), ki so se šolali na tej univerzi in po svetu širili ideologijo neoliberalizma. A prvo pravo priložnost so »čikaški fantje« dobili že leta 1973 v Južni Ameriki, v Čilu, kjer se je z Pinochetovim državnim udarom začel pohod fašističnih diktatur, ki so na široko sprejele ideje neo-liberalizma: privatizacija naravnih virov in podjetij, rezanje izdatkov za javne storitve (šolstvo, zdravstvo, oskrba z vodo itd.), proste roke velikim korporacijam, uničenje sindikatov in radikalno zmanjšanje delavskih pravic ter seveda plač. [O tem govori izjemna knjiga Naomi Klein: The Shock Doctrine] Neoliberalna ideologija se najbolje »počuti« ravno v fašističnih ali fašistoidnih režimih.

Z zlomom Sovjetske zveze se je neo-liberalizem hitro razširil preko »železne zavese« globoko v osrčje Azije in postal globalna politično-ekonomska ideologija v svetu. Tudi pri nas so bile ne dolgo nazaj zelo prisotne ideje tako imenovanih mladoekonomistov, ki so dobro opremljeni z »znanjem« čikaške šole vztrajno ponavljali »mantre« neo-liberalizma: država naj se ne vmešava v ekonomijo, davke in socialne izdatke je treba radikalno zmanjšati, plače in pokojnine naj se ne zvišujejo preveč in – nastopila bo blaginja za vse.

Posledice

A resnica je povsem drugačna. Če tržne sile nimajo nikakršnega nadzora, začnejo delovati po svoji lastni logiki – logiki pohlepa in sebičnosti, ki jo slikovito opisal znameniti ekonomist iz 18. stoletja Adam Smith: »vse zase in nič za druge«. Začne se divja tekma za naravne vire in dobrine ter tako imenovana komercializacija družbe, ki pomeni, da sleherna družbena dejavnost postane komercialna – tržna. Družba se globoko razsloji, javne storitve kot sta šolstvo in zdravstvo za mnoge postanejo vse težje dostopne, celotna družba začne delovati po logiki in »vrednotah« potrošništva. Brezmerno trošenje dobrin postane družbena zapoved, ki »proizvaja« kupe odpadkov in mnoge ljudi pahne v odvisnost, revščino ali depresijo.
A še večja nevarnost preži na finančnih trgih. Zadnja desetletja neo-liberalizma so povzročila, da so se (nadzora) svobodni finančni trgi tako razbohotili, da zdaj celotni ekonomiji grozijo s hudo krizo. Borzno – finančni trgi so v zadnjih nekaj letih z različnimi novimi »finančnimi produkti« (opcijami, hipotekarnimi krediti, obveznicami itd.), ki jih nihče zares ne nadzoruje, tako napihnili, da so zdaj povzročili hudo krizo. Virtualno – navidezno bogastvo finančnih trgov je postalo tako obsežno, da ogroža mednarodno finančno stabilnost. Ogromne vrednosti navideznega borznega bogastva so v silovitem neskladju z realnimi količinami denarja v obtoku. Zdaj centralne banke skušajo z več sto milijardami dolarjev, evrov, jenov »svežega« denarja zmanjšati to velikansko razliko, a hkrati s tem povzročajo višjo inflacijo, ki še več ljudi sili v revščino ali na sam rob preživetja. Ekonomisti pa za inflacijo vedno obtožujejo predvsem višje plače delovne sile, nikoli pa ne pokažejo pravih krivcev – centralnih bank, finančnih ustanov in trgov.

Izhod

Za izhod iz krize potrebujemo resnične spremembe in te še zdaleč niso zahtevne ali povsem neznane, le odločiti se je treba zanje. Naštejmo nekaj najpomembnejših:

novi Marshallov načrt, s katerimi bi lahko zelo hitro odpravili hudo revščino v svetu; podobno kot so Američani po drugi vojni pomagali opustošeni Evropi, bi zdaj lahko pomagali revnim državam;

• novi Brettonwoodski sporazum, ki bi stabiliziral izjemno nestabilne finančne trge;

• uvedba Tobinovega davka, s katerim bi omejili vseobsegajoče špekulacije in hkrati zbrali kar nekaj denarja za odpravo kritičnih svetovnih problemov;

• mednarodni nadzor mednarodnih trgov – današnja podjetja in finančne ustanove so postala mednarodna in s pridom izkoriščajo različne ureditve držav, zato je zanje potreben mednaroden nadzor;

• uvedba univerzalnega temeljnega dohodka je predlog, ki bi zmanjšal strah ljudi pred negotovo usodo in vsem omogočil vsaj preživetje;

• uveljavitev principa medsebojne delitve – je še posebej ključnega pomena za prihodnost človeštva.

Objavljeno na: RTV blog