sreda, 17. december 2008

Medsebojna delitev, ključ za rešitev krize


Nenadoma številni ekonomski strokovnjaki in analitiki vedo »vse« o zdajšnji finančni krizi, o njenih mehanizmih in vzrokih, čeprav se jim še pred vsega nekaj meseci o njej niti sanjalo ni. A to sploh ni problem, nič ni narobe, če zdaj kar tekmujejo, kdo dlje v preteklosti »vidi« rojstvo krize. Veliko večji problem je, da nam zdaj taisti »slepci« kažejo pot iz krize.

Standardni izbor ekonomskih ukrepov, ki ga predlagajo, je povsem neuporaben, kajti njihov edini učinek je, da težave prestavljajo na prihodnost, pa še to na bližnjo. Kot bi se nad raka »spravili« z aspirini. Predvsem z nižanjem obrestnih mer (cenitev denarja) in z neposredno pomočjo bankam ter drugim finančnim institucijam naj bi ponovno »zagnali« celoten ekonomski sistem.

Dejstvo pa je, da je predvsem finančni (denarni) sistem povsem neustrezen in namesto svoje temeljne funkcije, služi predvsem samemu sebi oziroma posameznikom in majhnim skupinam, ki z njegovo pomočjo bajno bogatijo. Prava oziroma temeljna funkcija denarja in denarnega (finančnega) sistema pa je omogočiti enostavnejšo menjavo dobrin, kajti dobrine so tisto, kar dejansko potrebujemo za življenje. A celo, če bi tako uredili finančni sistem, da bi spet omogočal nemoteno menjavo (na trgu), še ne bi rešili krize.

Menjava dobrin, ki danes poteka skoraj izključno na trgu in na kateri »sloni« celotna ekonomska struktura družbe, ne omogoča, da bi vsaj temeljne dobrine (neoporečna voda, hrana, ustrezna stanovanja, zdravstveno varstvo, izobraževanje) dosegle vsakega prebivalca Zemlje in mu omogočila vsaj minimalno blaginjo. Tržna (komercialna) logika je namreč neizprosna: na trgu lahko sodelujejo samo tisti, ki na njem nekaj lahko ponudijo (v za-menjavo) – bodisi v obliki dobrin, denarja ali svoje delovne zmožnosti.

Kdor zaradi različnih razlogov (bolezen, mladost, starost, delovna nezmožnost, revščina ali kaj drugega) nima ničesar ponuditi v menjavo, na trgu nima kaj iskati. Tržni sistem ne pozna ne sočutja ne solidarnosti. Če za tem človekom ne »stoji« dovolj močna in solidarna družina, lokalna skupnost ali država je prepuščen strašni usodi: skrajni revščini, lakoti in končno (mnogo prezgodnji) smrti. Takšnih ljudi je danes najmanj 1,3 milijarde (tolikšno je namreč število ljudi, ki živijo v absolutni revščini). S krizo se jim pridružujejo novi milijoni, ki so že zdaj na robu skrajne revščine.

Zato so resnične spremembe mogoče samo v pravih temeljih ekonomske strukture. Ko gre za osnovne dobrine s katerimi zadovoljujemo svoje osnovne potrebe moramo izstopiti iz vsakdanjih miselnih vzorcev in začeti razmišljati na nov način. Osnovne dobrine se morajo deliti izven okvira (neusmiljenih) tržnih mehanizmov – na način, ki ga lahko poimenujemo medsebojna delitev dobrin.


Medsebojna delitev dobrin

Medsebojna delitev preprosto pomeni, da se osnovne dobrine menjajo v dogovoru med državami ali znotraj njih na podlagi principov solidarnosti in sodelovanja. Medsebojna delitev pred tržno učinkovitost postavlja osnovne potrebe ljudi. Mehanizem medsebojne delitve ni več tržna menjava, temveč dogovorjena in pravična raz-delitev dobrin.

Sleherna država ima presežke dobrin, ki bi jih dala na voljo posebnemu skladu skupnih dobrin. S tem skladom bi upravljala posebna agencija v okviru Združenih narodov, ki bi koordinirala pretok dobrin v države, ki bi jih potrebovale. S tem bi lahko slehernemu prebivalcu planeta omogočili, da lahko zadovoljuje vsaj svoje osnovne potrebe. Podobni skladi bi lahko delovali tudi znotraj posamičnih držav ali regij.

»Klasični« trgi oziroma »klasična« ekonomija bi še vedno lahko obstajala, a njena največja pomanjkljivost – izjemno nepravična porazdelitev svetovnih dobrin – bi se odpravila. S tem pa bi se bistveno zmanjšale napetosti v svetu in nezaupanje med ljudmi. Medsebojna delitev je zato enostaven način reševanja kompleksnih ekonomskih in družbenih težav.

nedelja, 02. november 2008

Doba medsebojne delitve


Živimo v času izjemnih sprememb, v času velike prelomnice v zgodovini človeštva. Staro razpada, novo se šele poraja. Vsak dan opažamo, kako ustanove, ki jih že dolgo poznamo, propadajo pred našimi očmi. Medtem, ko je človeštvo naredilo izjemen razvojni korak, predvsem v smislu vse večje medsebojne povezanosti, razumevanja in odgovornosti do drugega ter do okolja (k čemur so izdatno pripomogle dobre komunikacijsko-informacijske povezave), se stare politične in ekonomske strukture (politične skupine, organizacije in ustanove; podjetja, borze, banke in druge finančne institucije itd.) še vedno odzivajo na star način.

Še naprej »igrajo igro preteklosti«: tekmujejo za prevlado, bogastvo in dobrine; skrbijo predvsem za lastne interese in sledijo ideologijam ter preživetim -izmom (kapitalizem, socializem, neoliberalizem, itd.) preteklosti, ki so pomembno oblikovali misel, medsebojne odnose in ravnanje človeštva v preteklosti. A tega človeštva zdaj ni več. Zdajšnje človeštvo zahteva nov pristop, nove oblike organiziranosti, nove voditelje in nove ustanove, ki se bodo sposobne odzivati na potrebe ljudi in izzive okolja v novem tisočletju.

Novi medsebojni odnosi zdaj lahko temeljijo samo na sodelovanju (vendar ne zgolj na ravni besed kot ga poznamo danes), solidarnosti in medsebojni delitvi dobrin. Ta je še posebej pomembna, saj planet in z njim človeštvo barbarskega boja za planetarne dobrine (tako bi lahko opisali današnjo ekonomijo) ne bosta več dolgo zdržala. Zato potrebujemo nove ali prenovljene ustanove ter organizacije, nove ali drugače misleče voditelje in nove temelje oziroma principe (ne ideologije), ki nam bodo v pomoč in oporo pri našem vsakodnevnem ravnanju. Naj jih še enkrat naštejemo: sodelovanje, solidarnost in medsebojna delitev.

četrtek, 16. oktober 2008

Kriza in medsebojna delitev



Beseda kriza ima zanimiv izvor. Izhaja iz grškega samostalnika krisis (izbira, odločitev, razsodba), le-ta pa iz grškega glagola krinein, ki pomeni odločiti se. Beseda označuje točko preobrata, bodisi pri odločanju, argumentiranju bodisi pri bolezni; torej kot »odločilni trenutek ali stanje«. Danes govorimo o krizi bolj v pomenu stiske, nevarnosti, gospodarskih ali političnih težav in podobnega, pozabljamo pa na pravi pomen besede, to je – odločiti se. (Vir: Verbinčev Slovar tujk; Science Encyclopedia)

Človeška zgodovina je zgodovina večjih ali manjših kriz – prelomnih obdobij, ki so zahtevale od takratnih ljudi, da so sprejeli pomembne odločitve. Nasploh za krizo lahko rečemo, da je to čas, ko stari sistem, stara ureditev (politična, ekonomska ali družbena) postaja neustrezna, hkrati pa se pojavljajo zametki novega; nove ureditve, novih odnosov, novih idej. Ob krizah se del ljudi vztrajno oklepa starega in to so predvsem tisti, ki jim obstoječa ureditev prinaša največje koristi – v obliki bogastva, moči, položaja. Želijo ohraniti (konzervirati) stanje kakršno je (status quo).

Na drugi strani so redki znanilci novega, ki pa so pogosto proglašeni za sanjače, utopiste ali čudake. Čas v katerem živimo je čas ene največjih kriz v celotni zgodovini človeštva. Današnja kriza je prvič zares globalna in na kocki je dobesedno prihodnost človeštva in planeta Zemlja. Kriza je dandanes vsesplošna, saj ni področja človeške družbe in kraja na planetu, ki bi bil izvzet. Danes lahko govorimo o okoljski, ekonomski, politični in socialni krizi, v resnici pa so vse te krize samo različna imena splošne krize človeštva. A vrnimo se k besedi kriza, ki v sami osnovi pomeni odločiti se oziroma čas odločitve.

Staro ali novo

Odločitev je dejansko možna samo med dvema alternativama – med starim in novim. Staro poznamo: medsebojna tekma za bogastvo, dobrine, moč in prestiž; nezmerna in neodgovorna uporaba zemeljskih bogastev; želja po prevladi in občutek superiornosti; vsiljevanje lastnega načina življenja drugim in še kaj. Ekonomska in politična ureditev, medsebojni odnosi – vse deluje po teh temeljih, principih. Vse našteto je preživeto, neustrezno in ne ustreza stopnji, ki jo je človeška družba dosegla, ne glede na razlike med deli sveta, ki so samo na videz velike.

Kaj pa novo, novi principi? Sodelovanje, solidarnost in medsebojna delitev nam niso neznani; vseskozi so prisotni, a nekje na obrobju družbe, v manjših skupnostih in družinah. Čas je, da jih »postavimo« v samo jedro dogajanja. Te principe moramo vpeljati na vsa družbena področja; na njih moramo utemeljiti vse naše ustanove in družbeno ureditev, predvsem na področjih politike in ekonomije; na njih morajo temeljiti medsebojni odnosi v sleherni družbeni skupnosti – lokalni, državni, regionalni in globalni. Resnične spremembe so mogoče samo v resnični spremembi našega pogleda na svet, ta pa izhaja iz razumevanja, ki vse bolj raste med prebivalci planeta, da:

• je človeška družina ena, a raznolika,

• planetarne dobrine (v pravičnem deležu) pripadajo vsem,

• je odgovornost za planet skupna.

Korak naprej

Vzorci ravnanja iz preteklosti resnično ne ustrezajo več človeški družbi 21. stoletja. Od tod toliko problemov in tako velika politična neučinkovitost. Neprestana in divja gospodarska rast, konkurenčnost (tekmovalnost), tržišča in boj zanje, kot osrednji element družbene pozornosti, preprosto ne morejo rešiti nakopičenih težav, kvečjemu so vzroki zanje.

Naša polna pozornost se mora usmeriti na ljudi in njihove potrebe ter na kvaliteto okolja v katerem bivamo. Ne moremo preživeti brez hrane in vode, brez oblačil in primernega bivališča, v današnjem kompleksnem okolju pa tudi ne brez osnovnega zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja.

Brez možnosti, da lahko zadovoljujemo te potrebe, ne moremo živeti kot človeška bitja in ne moremo izraziti svojih potencialov. Brez dobrin ni mogoče zadovoljiti človeških potreb in današnji problem sploh ni pomanjkanje le-teh, temveč njihova neustrezna in nepravična porazdelitev. Pravičnejša porazdelitev svetovnih dobrin je zato ključ za blaginjo človeštva, ta pa je ključ za mir, ki odpira vrata prihodnost. Samo z medsebojno delitvijo bomo naredili korak naprej. Stopicanje na mestu namreč ne pomeni, da se nikamor ne premaknemo, temveč da nazadujemo.Naredimo torej korak naprej.


Medsebojna delitev

Gosto naseljen in tesno povezan svet 21. stoletja ter relativno omejeni naravni viri ne »podpirajo« tekme za dobrine, ki je prevladovala v celotni znani zgodovini človeške civilizacije. Večina vojn je in še izhaja iz tekmovanja za dobrine; za ozemlja ali naravne vire. V zdajšnjem svetu nadaljevanje te tekme oziroma vojne – pa naj gre za ekonomsko ali vojaško – lahko povzroči razpad človeške družbe in kaos nepredstavljivih razsežnosti. Starim problemom so se pridružili še novi: globalno segrevanje okolja ter onesnaženje zemlje in vode. Ti problemi še potencirajo že tako velike težave človeštva: lakoto, revščino, socialne napetosti, bolezni itd. Edina prava alternativa destruktivni globalni vojni za dobrine je njihova medsebojna delitev, ki je ne moremo uresničiti brez resničnega sodelovanja in solidarnosti.

Kriza pomeni odločiti se. Zdaj smo v času, ko se je potrebno odločiti. Prava odločitev je samo ena. Odločitev za novo, za medsebojno delitev.

Kako se bomo torej odločili?

nedelja, 22. junij 2008

Ekonomska preobrazba

Nobeno področje človeškega delovanja ni potrebno večje spremembe, kot je ravno področje ekonomije. Praktično vsi veliki problemi današnjega sveta izhajajo iz tega sicer izjemno pomembnega družbenega področja. Podnebne spremembe, onesnaženo okolje, revščina in lakota, finančna in prehranska kriza itd. Njihov skupni imenovalec je ekonomija oziroma prevladujoča ekonomska ureditev, ki je utemeljena na tekmovanju (konkurenčnosti) za dobrine, na špekulacijah in korupciji; na pohlepu in sebičnosti. Ne zanikamo gospodarskega razvoja, ki ga je človeštvo storilo v zadnjih desetletjih, a cena zanj je mnogo previsoka. Neuravnotežen, prehiter in nebrzdan ekonomski razvoj zdaj »samega sebe grize za rep« oziroma že ogroža prihodnost človeštva.

Ekonomija je lahko tudi drugačna. Njena prava vloga ni bogatenje posameznikov in skupin na račun ostale večine (kar se dogaja praktično v sleherni državi tega sveta), temveč nekaj povsem drugega. Prava vloga ekonomije je: skrbno, modro in pravično upravljanje z okoljem in dobrinami, ki nam jih nudi, da bi VSEM ljudem omogočili preživetje oziroma kakovostno življenje (blaginjo), danes in v prihodnosti.

Ekonomija je umetnost vzpostavljanja ravnovesja med potrebami ljudi in zmožnostmi planetarnega okolja, čemur danes rečemo koncept trajnostnega razvoja. Vzpostaviti to zahtevno ravnovesje nikakor ni nemogoča naloga. Vendar se moramo naučiti preseči ideološke, strankarske, civilizacijske, kulturne, verske in druge razlike ter se posvetiti skupnim (ekonomskim) ciljem: življenju vseh ljudi v blaginji ter v mirnem, zdravem in čistem okolju. Ne glede na vse razlike in raznolikost človeške družbe so to cilji, h katerim vsi težimo. Lahko rečemo, da hodimo po »različnih poteh, a imamo skupne cilje.«

Razmislimo torej, kako jih doseči. Nekatere stvari so nove, nekatere je potrebno malo spremeniti, nekaj pa tudi ukiniti. Nič od predlaganega pa ni nemogoče uresničiti.



1. Medsebojna delitev dobrin – nov globalni ekonomski okvir

Prav na vrhu potrebnih ekonomskih in s tem tudi družbenih sprememb je uveljavitev novega principa medsebojne delitve. In ravno tukaj bi morali začeti na najširšem, globalnem nivoju, kajti medsebojno delitev človeštvo danes najbolj potrebuje. Vprašanje pravične porazdelitve dobrin je namreč vprašanje preživetja, blaginje in – prihodnosti človeštva.

V praksi bi morali na globalnem nivoju ustanoviti novo agencijo, ki bi delovala v okviru Organizacije združenih narodov in bi koordinirala neposredno (iz)menjavo dobrin med posameznimi državami – menjava po načelu ‘dobrina za dobrino’. Menjava bi potekala neposredno, brez posredniške vloge nestabilnih in pohlepnih trgov (»ne-tržna« menjava).

Voda, hrana (osnovna živila), energetski viri, gozdno, zemeljsko in vodno bogastvo; ozračje; znanje (teoretično in praktično; tehnološko in tehnično znanje; patenti, izumi …); kulturna, arhitekturna in naravna dediščina človeštva so dobrine, ki bi morale imeti poseben status in posebno zaščito. Poimenujemo jih lahko skupne dobrine človeštva, saj je od njih odvisno preživetje človeštva oziroma zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega Zemljana, pa tudi kvaliteta našega bivanja. Za te dobrine bi morala skrbeti globalna skupnost, a tudi vsaka država posebej. Skupne dobrine človeštva bi morale postati nova kategorija lastnine – lastnina celotnega človeštva. Kar seveda ne bi pomenilo, da z njimi ne bi smeli upravljati posamezniki, podjetja ali druge ustanove – lahko, a pod posebnimi pogoji (npr. s podelitvijo koncesije ali s podelitvijo začasnega lastništva).

Tiste skupne dobrine, ki so ključnega pomena – ključne skupne dobrine – za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb (to so potrebe po hrani, neoporečni vodi, primernem bivališču, zdravstvenem varstvu in izobraževanju) bi se s pomočjo agencije delile oziroma menjale med državami (po načinu ‘dobrina za dobrino’). Države bi najprej naredile »inventuro« »svojih« skupnih dobrin in ocenile, kolikšen delež bi jih lahko izkoriščale, ne da bi hkrati ogrozile občutljivo naravno ravnovesje. Presežke svojih dobrin bi »ponudile« agenciji, hkrati pa bi »povpraševale« po dobrinah, ki jih posamezna država potrebuje. Agencija bi usklajevala »ponudbo in povpraševanje« ter povezala države med seboj; te bi se potem same dogovorile glede transporta, skladiščenja in drugih potrebnih postopkov.

Da pa bi bila menjava pravična, bi se vsak prenos dobrin (transakcija) beležil na posebnem računu agencije in bi se obračunaval v posebni, virtualni valuti (kar pomeni, da je le-ta namenjena zgolj obračunavanju, ne pa bi postala tudi dejanski denar). Vrednost te valute (predlagamo ime UNCU – United Nations Currency) bi bila vezana na vrednost ene ali več dobrin. Seveda bi prihajalo do presežkov in primanjkljajev na teh računih, predvsem v začetnem obdobju, saj so države zelo neenakomerno razvite. Sčasoma bi se države prizadevale za čimbolj uravnoteženo izmenjavo dobrin, izključen pa ne bi bil tudi kakšen solidarnostni odpis primanjkljaja določene države. Pristopanje k temu načinu delitve dobrin bi moralo biti izključno prostovoljno. Agencijo bi vodili strokovnjaki iz različnih področij in različnih delov sveta.

Na podoben način bi se lahko države ustanovile tudi agencije za medsebojno delitev dobrin na državni ali manjše skupnosti na lokalni ravni.

Nekaterih skupnih dobrin seveda ne moremo deliti na opisani način, lahko pa jih bodisi zaščitimo (npr. ozračje) bodisi omogočimo, da imajo vse države do njih prost dostop (npr. znanje; patenti za izdelavo zdravil itd.).

Z medsebojno delitvijo dobrin bi hitro odpravili lakoto, skrajno revščino in druge hude probleme človeštva, hkrati pa bi se izjemno povečalo zaupanje med državami in med ljudmi, kar je edini pravi temelj mednarodnega miru. (Več: Medsebojna delitev)


2. Postopna preobrazba »klasične« trgovine – v smeri »pravične trgovine«

Ustanovitev globalne agencije za koordinacijo delitve skupnih dobrin in podobnih agencij v državah in lokalnih skupnostih ne bi pomenilo ukinitve tako imenovane klasične trgovine. Ta bi še naprej obstajala, kajti medsebojna delitev se prvenstveno nanaša na ključne skupne dobrine človeštva, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb.

Razvoj trgovine pa bi moral iti vse bolj v smeri pravične trgovine, ki se je danes v svetu že precej uveljavila. Hkrati pa bi morali dati večji poudarek na lokalno orientiranost trgovine, predvsem v primeru hrane, s čimer bi se zmanjšal obseg transporta in kemične pridelave ter obdelave hrane. S tem bi pomagali tudi lokalni ekonomiji (kmetje, obrtniki, mali podjetniki, manjše trgovine), ki danes bolj ali manj životari v senci mogočnih in pohlepnih multinacionalnih korporacij.


3. Postopna preobrazba podjetij – podjetje kot zastopnik različnih družbenih in zasebnih interesov

Podjetja imajo v ekonomskem procesu pridobivanja in razdelitve (distribucije) dobrin osrednjo vlogo. Problem ni toliko v pridobivanju dobrin, temveč v njihovi (po)razdelitvi. Pri tem so podjetja postala zgolj orodja posameznikov in skupin (lastnikov), ki distribucijo dobrin uporabljajo oziroma izrabljajo izključno za zadovoljitev lastnih interesov – po večjem dobičku. To pa si lahko privoščijo zaradi absolutnega lastništva, ki si ga uspejo pridobiti v podjetjih – pogosto na nepregleden način in s pomočjo borznih mahinacij.

Sleherno podjetje pa je dejansko vpeto v širši družbeni sistem (šolstvo, zdravstvo; komunikacijska, prometna, komunalna in druga infrastruktura itd.) in naravno okolje. Zato bi se morali v podjetjih odražati tudi interesi drugih družbenih področij. To pa je mogoče uresničiti preko lastniške strukture podjetij, za kar je mogoče uporabiti kar današnji sistem lastništva s pomočjo deležev – delnic ali drugih lastniških papirjev. Določen del podjetja bi moral biti – preko neprenosljivih delnic – v »rokah« države, lokalne skupnosti (v kateri deluje podjetje ali celo globalne skupnosti, če gre za globalno podjetje), nevladnih in drugih družbeno koristnih organizacij (za zaščito okolja, človekovih pravic itd.), zaposlenih in na koncu tudi zasebnikov (ti naj ne bi imeli v lasti več kot 50 % delnic podjetja).

S tem bi na »politiko podjetja« vplivali tudi drugi deli družbe, hkrati pa bi imeli tudi možnost pridobiti presežno vrednost podjetja (dobiček) in sicer glede na delež lastništva. S tem bi si zagotovili stabilnejše vire financiranja, kar ni nič drugega kot pravična nagrada za koristi, ki jih ima podjetje od celotne družbene skupnosti, katere integralni del je.

Pri tem imamo v mislih večja podjetja, a tudi manjša podjetja ne morejo delovati kot povsem neodvisni deli družbe, od katere imajo sicer mnoge koristi. (Več: Demokratično podjetje)



4. Pravično obdavčenje

S prejšnjo točko je povezano tudi naslednje področje, področje obdavčenja. To bi moralo biti izrazito progresivno, kar pomeni, da bi morali premožnejši državljani in premožna podjetja plačevati primerno visoke davke. Problem davkov je tudi odsotnost plačevanja davkov na mednarodnem nivoju, kar s pridom izkoriščajo mnogi posamezniki in podjetja, predvsem pri trgovanju z valutami, vrednostnimi papirji in »parkiranjem« kapitala v tako imenovanih davčnih oazah.

Že pred nekaj desetletji je pokojni ameriški ekonomist James Tobin predlagal uvedbo davka na čez-mejne finančne transakcije (Tobinov davek), s čimer bi zmanjšali neverjetni obseg mednarodnega špekuliranja in hkrati pridobili sredstva, ki bi jih lahko uspešno uporabili za reševanje perečih globalnih problemov (recimo segrevanja ozračja). Davek ne bi bil visok, približno 0,25 %, a letno bi se zbralo (najbolje spet v okviru OZN) kar 300 do 400 milijard dolarjev, ki bi jih lahko koristno uporabili, hkrati pa bi zmanjšali obseg špekuliranja.


5. Odprava mehanizmov špekuliranja

Nasploh je obsežno špekuliranje, ki se odvija predvsem na delniških in valutnih trgih ter borzah dobrin, eden glavnih vzrokov za nestabilne cene dobrin in za izjemno nepravično porazdelitev svetovnega bogastva. Špekuliranje je danes postalo institucionalizirano (borze so institucije – ustanove špekuliranja) in uničuje realno ekonomijo (proizvodnja, predelava, storitve).

Nedvomno bi k zmanjšanju obsega špekuliranja pripomogla že samo uvedba prej omenjenega Tobinovega davka, v primeru špekuliranje s ključnimi dobrinami (pšenica, soja, koruza, nafta, kovine itd.), pa bi morali borze preprosto ukiniti. Špekuliranje z dobrinami (največja takšna borza je v Chicagu, v ZDA) je sploh eden najpomembnejših vzrokov zdajšnjih (junij 2008) visokih cen osnovnih dobrin (predvsem hrane in pogonskih goriv). Kako menjati oziroma deliti ključne skupne dobrine pa smo omenili že v prvi točki.


6. Banke za vse

Denar ni slab sam po sebi, slab je če ga uporabljamo s slabimi nameni ali če z njim manipuliramo (špekuliranje, korupcija, goljufije, bančno ali drugačno oderuštvo) ali ga kopičimo zgolj zaradi bogastva samega. Denar je dejansko »kri« ekonomskega sistema, zato je z njim potrebno ravnati skrajno odgovorno in pošteno.

Poleg tega mora biti denar dostopen vsem ljudem in ne samo premožnemu delu sveta. Da je to mogoče, dokazuje banka Grameen Nobelovega nagrajenca Muhammada Junusa, ki že desetletja omogoča najrevnejšim prebivalcem sveta, da se s pomočjo mikrokreditov lahko ukvarjajo z manjšimi obrtniškimi in kmetijskimi opravili in tako povsem spodobno živijo. To, da ljudem olajšajo delo in življenje, je prava funkcija in namen bank in drugih finančnih ustanov, ne pa zgolj njihovo neskončno kopičenje izjemnih dobičkov.



7. Zaustavitev procesov privatizacije in komercializacije

Procesa privatizacije in komercializacije, ki pogosto delujeta »z roko v roki«, sta za današnjo družbeno skupnost izjemno destruktivna, predvsem ko gre za ključne dobrine (hrana, voda, obdelovalna zemlja; šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo …), ki so nujne za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb.

Ko ključne dobrine »pridejo v roke« zasebnikom, se pogosto dogaja, da mnogi do njih preprosto nimajo več dostopa. Komercialno zdravstvo na primer pomeni, da so zdravstvene storitve na voljo samo dovolj premožnim, kar je skregano s človečnostjo in etiko.

Ko so leta 2000 v bolivijskem mestu Cochabamba celotno oskrbo z vodnimi viri predali (jo privatizirali in skomercializirali) v roke ameriški korporaciji Bechtel, so dostop do vode mnogim revnim prebivalcem omejili ali ga celo ukinili, saj niso imeli dovolj denarja za plačilo visokih računov. Ljudje so se uprli in po dolgotrajnih spopadih s policijo in vojsko, so uspeli doseči, da je voda spet postala skupna, univerzalno dostopna dobrina.

Komercializacija preprosto pomeni, da se s sleherno človeško dejavnostjo in z vsako dobrino skuša ravnati kot s trgovskim blagom. Zdravstvo in šolstvo postaneta kupljivi storitvi; prej vsem dostopna voda postane trgovsko blago; umetnost, kultura in šport postanejo blago in trgovsko blago postane celo življenje samo (korporacije kakršna je Monsanto zaščitijo – privatizirajo posamezne gene in si lastijo pravico do komercialnega izkoriščanja celotne rastline ali celo živali; kasneje pride na vrsto še človek?). Procesi komercializacije so zato izjemno nevarni, saj ločijo ljudi na tiste, ki imajo dostop tudi do najbolj osnovnih dobrin (npr. voda) in storitev (npr. zdravstveno varstvo in izobraževanje) in na tiste, ki ga nimajo.

Zato je potrebno nevarne procese privatizacije in komercializacije zaustaviti, kar je predvsem naloga države in njene zakonske ureditve. Zdajšnji trendi še vedno favorizirajo tako privatizacijo kot komercializacijo.


8. Učinkovitejši boj proti korupciji

Na tem področju so mnoge države, predvsem skandinavske, že dosegle veliko. Gre za kompleksen družbeni proces iskanja in preganjanja koruptivnih dejanj (podkupovanja in dajanja neupravičenih daril, »pomoči« pri iskanju službe, pridobivanju poslov in raznih drugih ugodnosti), hkrati pa izobraževanja o škodljivosti korupcije za celotno družbo. V mnogih državah, tudi pri nas, se proti korupciji odgovorni organi še vedno borijo »s figo v žepu«.


9. Novo definiranje razvoja

Današnji družbeni razvoj se meri izključno z rastjo obsega proizvodnje in storitev (ne glede na vpliv, ki ga ima takšen »razvoj« na ljudi in naravo) ter rastjo finančnih transakcij. V resnici je pravi razvoj povsem nekaj drugega. Pravi razvoj je razvoj kvalitete bivanja vseh ljudi, pa še to ne na račun uničene narave (saj potem to sploh ni noben razvoj, temveč samo degradacija).

Pri tem je potrebno uporabiti tudi ustreznejše kazalce merjenja razvoja. Kazalnik rasti bruto domačega proizvoda (BDP), ki v »en koš zmeče« vse kar se je v državi proizvedlo in zapravilo, pa četudi za največje neumnosti (igre na srečo) ali v škodo ljudem (orožje, izdatki za vojne), živalim (npr. nevarni pesticidi, ki vodijo v pomore čebel) in okolju, je povsem neustrezen pokazatelj dejanskega razvoja družbe. Veliko bolj ustrezen je na primer kazalnik Genuine Progress Indicator – GPI (resnični kazalnik razvoja), ki ločuje tisto, kar je proizvedeno in porabljeno v dobro ljudi in okolja od tistega, ki jim škoduje.



Sklep. Seveda je vse opisano zgolj kratek oris možnosti oziroma okvir za preobrazbo današnje uničujoče, samomorilsko usmerjene ekonomije. Še zdaleč ne gre za dokončno oblikovane predloge (ali pa tudi) in ne izključuje še česa drugega. Čeprav je pri mnogih predlogih poudarjena njihova globalna naravnanost, pa se s tem ne izključuje možnost njihove uporabe na »nižjih« ravneh, na državni ali lokalni.

Našteli smo možne ukrepe za preobrazbo današnje ekonomije, mnogo pa pri tem lahko naredimo tudi kot posamezniki: z večjo angažiranostjo za spremembe, z zmernostjo in samo-omejitvijo svojih pretiranih potrošniških želja.

Ekonomija je namreč zahteven proces, ki vključuje tako družbene ustanove kot posameznike. In kot smo že rekli: ekonomija je umetnost neprestanega iskanja ravnovesja med potrebami človeštva in zmožnostmi planetarnega okolja, vključno z vsemi živimi bitji. Ravnovesje pa je potrebno zagotoviti tudi znotraj sleherne človeške družbe – od globalne, državne do lokalne.

Šele takrat bo ekonomija resnično služila svojemu namenu: preživetju in blaginji človeštva, tako danes kot v prihodnosti.

ponedeljek, 02. junij 2008

Solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev

Podnebna in ekološka kriza, ekonomska in politična, kriza vrednot in medčloveških odnosov so le različni vidiki globoke krize, ki se dotika slehernega kotička Zemlje in slehernega njenega prebivalca. Dramatične vremenske spremembe, onesnažena voda in zemlja, vse dražje in vse težje dostopne osnovne dobrine, številni večji ali manjši družbeni konflikti in splošno nezadovoljstvo so grozeča znamenja, pred katerimi si ne moremo in ne smemo več zatiskati oči.

A niso vsi nakopičeni problemi, s katerimi se sooča današnje človeštvo, samo rezultat človeških ravnanj zadnjih nekaj let ali desetletij. Današnji čas je nekakšen seštevek dolgih stoletij, v katerih se je človeštvo ravnalo po načelih pohlepa, sebičnosti in tekmovalnosti. Predvsem so tako ravnali tisti, ki so imeli v rokah »škarje in platno« oziroma politično, ekonomsko ali kakšno drugo moč (oblast).

Hkrati pa ne moremo zanikati izjemnega napredka na mnogih področjih, ki človeštvu znatno olajšuje njegovo bivanje in zadovoljevanje osnovnih potreb. Sadove tega napredka pa danes uživa le manjši del človeštva, na račun ostale večine in naravnega okolja. Bistven korak, ki ga moramo storiti je torej, da zagotovimo bolj pravično porazdelitev rezultatov človeškega razvoja in planetarnih dobrin na način, ki vsem ljudem zagotavlja zadovoljevanje vsaj najbolj osnovnih potreb in hkrati ohranja naravno ravnovesje na Zemlji. Vprašanje, ki se nam pri tem poraja, pa je: kako to zagotoviti?

Če so korenine današnje globoke krize, ki segajo daleč v preteklost, pohlep, sebičnost in tekmovalnost – za dobrine, za oblast, za ozemlja, bogastvo, moč ali vse skupaj – potemtakem moramo tudi pri koreninah iskati rešitve. Spremembe, ki jih moramo narediti, so spremembe naših medsebojnih odnosov in ravnanj, ki morajo odzvanjati v vseh družbenih ustanovah in skupnostih (lokalnih, državnih in globalni).

Sodelovanje, solidarnost in medsebojna delitev so načela novih medsebojnih odnosov in ravnanj. So temelji (korenine) na katerih edino lahko delamo resnične spremembe. Bodoči ekonomski, politični in drugi odnosi med posamezniki, skupinami, državami ali regijami morajo biti utemeljeni na teh načelih – principih.

V času, ko mnogi ljudje umirajo zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin, čeprav jih je na svetu več kot dovolj za vse ljudi; ko z nezmerno rabo naravnih virov uničujemo planetarno okolje, je še posebej pomembno področje ekonomsko. Ekonomsko področje je namreč po svoji »naravi« odgovorno ravno za to, da sleherni človek lahko zadovoljuje svoje potrebe, ne da bi pri tem uničili planetarno okolje. In medsebojna delitev dobrin je praktični (ekonomski) način uveljavitve principov, ki smo jih že omenili: solidarnosti, sodelovanja, medsebojne delitve in nenazadnje tudi pravičnosti.

četrtek, 08. maj 2008

UNCU












Dramatično dogajanje na finančnih trgih »umirjajo« samo še milijardne intervencije centralnih bank, ki (umetno) držijo nad gladino nekatere največje svetovne bančne ustanove (glej CNN Money). A situacija se lahko kaj hitro sprevrže v globalno nezaupanje do finančnih ustanov, kar lahko pripelje do popolnega finančnega kaosa nepredvidljivih posledic.

Nezaupanje v finančne – denarne ustanove ima lahko hude ekonomske posledice, saj je denar »kri« celotnega ekonomskega življenja družbe. Če se zaustavi »krvni obtok« se lahko zaustavi življenje družbe oziroma družbe zapadejo v kaos. In to dobesedno.


Vloga denarja

Kaj se danes sploh dogaja z denarjem? Denar že dolgo ni več samo pripomoček za menjavo, zaradi česar je tudi nastal, pač pa je postal končni cilj večine ekonomskih dejavnosti. Danes se zdi, kot da je edini smisel in namen sleherne gospodarske dejavnosti zaslužek in to ne samo zaslužek, temveč čim višji zaslužek oziroma dobiček. Je res? Kaj pa zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi.

Druga (negativna) funkcija pa je, da je denar postal sredstvo špekuliranja, predvsem na finančnih in borznih trgih po svetu. Uporablja se torej za pridobivanje denarja z denarjem (ne pa z delom).

Že starogrški filozof Aristotel (384 – 322 pr. Kr.) je vedel, da je denar mogoče izrabiti in zlorabiti za bogatenje in je to že takrat obsojal:

»Čisto po pravici pa je najbolj osovražena oblika pridobivanja bogastva oderuštvo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne uporablja zato, za kar so ga iznašli. Kajti nastal je za menjavo blaga, obresti pa delajo iz denarja več denarja. Kajti rojeni so podobni tistim, ki so jih rodili. Obresti pa so denar od denarja, tako da je od vseh pridobitvenih panog ta najbolj protinaravna.«

Aristotel seveda ni mogel vedeti za današnje špekulativne borzne trge, gigantske finančne institucije, medvalutne transakcije itd., a dobro je vedel, da je denar mogoče zlo-rabiti (kar dobesedno pomeni uporabiti na zli način). Denar, ta resnično velik »izum« človeštva, nikakor ni slab sam po sebi, slabega ga naredijo šele dejanja ljudi, ki jih žene neizmeren pohlep.

Temeljni in izvorni namen denarja je v poenostavitvi menjave dobrin, kajti v denarju se vrednostno izrazijo oziroma merijo vse ostale dobrine (tudi denar je bil sprva samo dobrina, ki si je postopno pridobil status univerzalnega menjalnega sredstva). Če dve dobrini lahko vrednostno primerjamo med seboj, je tudi menjava daleč enostavnejša, kot če bi morali za vsako dobrino posebej, ki jo želimo zamenjati z neko drugo, »tehtati« njuni medsebojni vrednosti.


»Nazaj v prihodnost«

Šele, če bomo denarju vrnili pravi pomen – torej, da spet postane samo menjalni pripomoček za menjavo dobrin in za plačilo dela ter storitev – se lahko rešimo grozeče finančne krize. Seveda se ne moremo vrniti v preteklost, temveč kvečjemu preko preteklosti v prihodnost. Kaj torej lahko storimo?

V okviru Organizacije združenih narodov, ki edina zares zastopa človeštvo kot celoto, bi lahko vzpostavili nekakšno vzporedno, virtualno oziroma knjižno valuto (pomeni, da bi služila zgolj obračunu blagovnega prometa – takšno vlogo je imel evro od njegove uvedbe leta 1999 do leta 2002, ko so v obtok prišli prvi bankovci in kovanci), katere vrednost bi temeljila na vrednosti ene ali več ključnih dobrin – košarice skupnih dobrin človeštva. To valuto bi lahko poimenovali UNCU (United Nations CUrrency ali valuta Združenih narodov).



UNCU

Kako bi določili vrednost nove valute? Recimo, da za izhodišče vzamemo 1 tono (t) pšenice in rečemo, da je vredna 1 obračunsko denarno enoto oziroma 1 UNCU. Ta vrednost postane osnova za določitev razmerja 1 UNCU (ki predstavlja vrednost 1 t pšenice) do drugih ključnih dobrin: vode, riža, koruze, soje, nafte, lesa itd. (Na primer: 1 t soje je 2 UNCU, kar pomeni, da je 2 t pšenice vrednih toliko kot 1 t soje.)

Nalogo določitve vrednosti denarne enote in razmerij do drugih dobrin bi opravila skupina strokovnjakov v okviru agencije Združenih narodov ustanovljene prav s tem namenom. Z njihovimi odločitvami bi se morale strinjati vse članice, ki bi (prostovoljno) pristopile k takšnemu sistemu. Kriteriji za določitev razmerij drugih dobrin do predlagane denarne enote bi bili naslednji: količina vloženega dela za pridobivanje in/ali proizvodnjo neke dobrine ter njena redkost in pomembnost pri zadovoljevanju osnovnih potreb ljudi. Razmerja vrednosti med dobrinami bi se lahko spreminjala, vendar samo v soglasju z vsemi članicami tega sistema.

S pomočjo nove valute – ki bi bila zgolj obračunska – bi države lahko neposredno menjale dobrine za dobrine, še bolje pa če bi vlogo koordinatorja pri menjavi odigrala novoustanovljena agencija. S tem bi se izognili visokim cenovnim nihanjem dobrin na svetovnih trgih, ki lahko v trenutku poženejo v revščino milijone ljudi. (Ravno to se sedaj dogaja; glej: Delo, Common Dreams, CNN)

Tudi z vezavo običajnih denarnih valut na vrednost UNCU, bi lahko bistveno stabilizirali nihanja svetovnih valut in »pristrigli peruti« valutnim špekulantom, ki povzročajo hude finančne krize. Poleg tega bi z vezavo valut na UNCU lahko umirili inflacijo.

Uvedba nove – vzporedne globalne virtualne valute – UNCU, bi omogočila prehod na pravičnejši sistem porazdelitve svetovnih dobrin: medsebojno delitev.

sreda, 02. april 2008

Kriza

Dejstvo je, da vstopamo oziroma smo že vstopili v obdobje velike globalne finančne krize, ki jo lahko primerjamo s pustošenjem izjemno obsežnega orkana. Ta povsod, kjer se pojavi, pušča veliko razdejanje. Ko se bo ta »finančni orkan« polegel, bomo lahko naredili dvoje: poskušali obnoviti stare odnose in stare institucije (borze, banke in druge finančne ustanove), ki bodo postopno povzročile globalni ekonomsko-politični in s tem tudi družbeni kaos; ali vzpostavili nove odnose in nove institucije, ki bodo vzpostavile tako potrebno ravnovesje med potrebami vseh ljudi na planetu in zmožnostmi planetarnega okolja.

Edino to je pot do zaupanja med ljudmi, ki vodi do trajnega miru in trajnega razvoja človeštva ter celotnega planeta. A če želimo narediti korak naprej, moramo najprej razumeti pretekle korake, ki so pripeljali do stanja v katerem smo zdaj.

Zakaj?

Največji dosedanji borzni (in finančni) zlom v zgodovini človeštva se je pripetil oktobra 1929 v New Yorku in naznanil začetek dolgotrajne gospodarske krize, ki je v mnogočem (so)kriva za začetek 2. svetovne vojne. (Hitler je bil leta 1933 izvoljen za kanclerja tudi zato, ker je Nemcem znal obljubiti nova delovna mesta in odpravo katastrofalne nemške hiperinflacije. In v začetku mandata mu je to tudi dobro uspevalo. Konec »zgodbe« poznamo.)
Pravi vzrok za takratno krizo, ki se je začela v ZDA, je bila prevelika svoboda ekonomskih trgov (ekonomski liberalizem) – svoboda v smislu, da so finančniki in borzniki lahko svobodno počeli skoraj kar se jim je zahotelo (to je tudi danes ideal večine ekonomistov, borznikov, finančnikov in gospodarstvenikov). Obsežne borzne špekulacije so sesule borze in pahnile v brezno celotno gospodarstvo in družbo (tudi v ZDA so v tistem obdobju poznali lakoto). Ko je država odsotna oziroma, ko ni nikogar, ki bi brzdal in urejal trge (preko zakonov in drugih regulativ), se začne divja zgodba pohlepa in sebičnosti. Vsakdo hoče več zase in nihče se ne ukvarja s posledicami svojih dejanj.

Proti koncu 2. svetovne vojne zmagovite zahodne sile niso želele ponoviti preteklih napak. V majhnem ameriškem letovišču Bretton Woods so leta 1944 predstavniki zmagovitih držav postavili temelje stabilnejši povojni ekonomski ureditvi. Pod vplivom znamenitega britanskega ekonomista Johna Maynarda Keynesa, so se dogovorili za jasna ekonomska pravila, za večji vpliv države (politike) v ekonomiji, za trdna razmerja med pomembnimi valutami itd. Nastala je tako imenovana Brettonwoodska ureditev.

Ta sistem je dokaj dobro deloval do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, do nastopa Margaret Thatcher v Veliki Britaniji (1979) in Ronalda Reagana v ZDA (1980). Pod mentorstvom avstrijsko-britanskega ekonomista Friedricha von Hayeka in ameriškega ekonomista Miltona Friedmana, ki sta imela velik vpliv tako na Thatcherjevo kot na Reagana, se je začela doba tako imenovanega neo-liberalizma. Oba sta zagovarjala nevmešavanje države (politike) v ekonomijo in popolno tržno svobodo – tako imenovano »laissez-faire« ekonomijo.

Glavno »oporišče« te ekonomske ideologije je bila že v petdesetih letih prejšnjega stoletja Čikaška univerza, kjer sta oba ekonomista tudi predavala. Odtod tudi znameniti izraz za »čikaške fante« (Chicago boys), ki so se šolali na tej univerzi in po svetu širili ideologijo neoliberalizma. A prvo pravo priložnost so »čikaški fantje« dobili že leta 1973 v Južni Ameriki, v Čilu, kjer se je z Pinochetovim državnim udarom začel pohod fašističnih diktatur, ki so na široko sprejele ideje neo-liberalizma: privatizacija naravnih virov in podjetij, rezanje izdatkov za javne storitve (šolstvo, zdravstvo, oskrba z vodo itd.), proste roke velikim korporacijam, uničenje sindikatov in radikalno zmanjšanje delavskih pravic ter seveda plač. [O tem govori izjemna knjiga Naomi Klein: The Shock Doctrine] Neoliberalna ideologija se najbolje »počuti« ravno v fašističnih ali fašistoidnih režimih.

Z zlomom Sovjetske zveze se je neo-liberalizem hitro razširil preko »železne zavese« globoko v osrčje Azije in postal globalna politično-ekonomska ideologija v svetu. Tudi pri nas so bile ne dolgo nazaj zelo prisotne ideje tako imenovanih mladoekonomistov, ki so dobro opremljeni z »znanjem« čikaške šole vztrajno ponavljali »mantre« neo-liberalizma: država naj se ne vmešava v ekonomijo, davke in socialne izdatke je treba radikalno zmanjšati, plače in pokojnine naj se ne zvišujejo preveč in – nastopila bo blaginja za vse.

Posledice

A resnica je povsem drugačna. Če tržne sile nimajo nikakršnega nadzora, začnejo delovati po svoji lastni logiki – logiki pohlepa in sebičnosti, ki jo slikovito opisal znameniti ekonomist iz 18. stoletja Adam Smith: »vse zase in nič za druge«. Začne se divja tekma za naravne vire in dobrine ter tako imenovana komercializacija družbe, ki pomeni, da sleherna družbena dejavnost postane komercialna – tržna. Družba se globoko razsloji, javne storitve kot sta šolstvo in zdravstvo za mnoge postanejo vse težje dostopne, celotna družba začne delovati po logiki in »vrednotah« potrošništva. Brezmerno trošenje dobrin postane družbena zapoved, ki »proizvaja« kupe odpadkov in mnoge ljudi pahne v odvisnost, revščino ali depresijo.
A še večja nevarnost preži na finančnih trgih. Zadnja desetletja neo-liberalizma so povzročila, da so se (nadzora) svobodni finančni trgi tako razbohotili, da zdaj celotni ekonomiji grozijo s hudo krizo. Borzno – finančni trgi so v zadnjih nekaj letih z različnimi novimi »finančnimi produkti« (opcijami, hipotekarnimi krediti, obveznicami itd.), ki jih nihče zares ne nadzoruje, tako napihnili, da so zdaj povzročili hudo krizo. Virtualno – navidezno bogastvo finančnih trgov je postalo tako obsežno, da ogroža mednarodno finančno stabilnost. Ogromne vrednosti navideznega borznega bogastva so v silovitem neskladju z realnimi količinami denarja v obtoku. Zdaj centralne banke skušajo z več sto milijardami dolarjev, evrov, jenov »svežega« denarja zmanjšati to velikansko razliko, a hkrati s tem povzročajo višjo inflacijo, ki še več ljudi sili v revščino ali na sam rob preživetja. Ekonomisti pa za inflacijo vedno obtožujejo predvsem višje plače delovne sile, nikoli pa ne pokažejo pravih krivcev – centralnih bank, finančnih ustanov in trgov.

Izhod

Za izhod iz krize potrebujemo resnične spremembe in te še zdaleč niso zahtevne ali povsem neznane, le odločiti se je treba zanje. Naštejmo nekaj najpomembnejših:

novi Marshallov načrt, s katerimi bi lahko zelo hitro odpravili hudo revščino v svetu; podobno kot so Američani po drugi vojni pomagali opustošeni Evropi, bi zdaj lahko pomagali revnim državam;

• novi Brettonwoodski sporazum, ki bi stabiliziral izjemno nestabilne finančne trge;

• uvedba Tobinovega davka, s katerim bi omejili vseobsegajoče špekulacije in hkrati zbrali kar nekaj denarja za odpravo kritičnih svetovnih problemov;

• mednarodni nadzor mednarodnih trgov – današnja podjetja in finančne ustanove so postala mednarodna in s pridom izkoriščajo različne ureditve držav, zato je zanje potreben mednaroden nadzor;

• uvedba univerzalnega temeljnega dohodka je predlog, ki bi zmanjšal strah ljudi pred negotovo usodo in vsem omogočil vsaj preživetje;

• uveljavitev principa medsebojne delitve – je še posebej ključnega pomena za prihodnost človeštva.

Objavljeno na: RTV blog

nedelja, 10. februar 2008

Nevarnost komercializacije

»Sleherna stvar, sleherna človekova dejavnost, celo medčloveški odnosi so tržna oziroma poslovna priložnost.«

V tej preprosti trditvi, ki preveva miselni tok večine današnjih poslovnežev in ekonomistov, številnih predstavnikov drugih poklicev (učiteljev, zdravnikov, znanstvenikov, umetnikov itd.), politikov in tudi mnogih povsem navadnih ljudi, je zgoščena osnovna »resnica« današnjega sveta, ki se ji reče komercializacija.

Komercializacija, ki bi jo v slovenščino lahko prevajali kot trgovinizacijo (a bomo iz praktičnih razlogov raje ohranili osnovno poimenovanje), je ena najbolj destruktivnih ideologij našega časa. Posledice komercializacije so mnogo hujše kot skupna vsota vseh posledic vojaških in terorističnih aktivnosti v zadnjih letih. Zakaj?

Komercializacija (commercium je latinska beseda za trgovino, kupčijo) temelji na predpostavki, da je za blaginjo celotne družbe najbolj koristno, če se sleherna družbena dejavnost podredi trgovski – komercialni logiki. Za trgovino pa vemo, da deluje po preprostih zakonitostih: samo kdor ima sredstva (denar ali dobrine), lahko sodeluje na trgu – kupuje oziroma prodaja. Za trgovce pa vemo, da nikoli niso poznali sočutja, solidarnosti, razumevanje za potrebe drugega, temveč so jim bili vedno bližje: pohlep, sebičnost, zvijačnost ali celo prevara. In tako je še danes.

Ker je trgovina v vse kompleksnejši človeški družbi za veliko večino prebivalstva postopno postala edino mesto, kjer se je bilo mogoče oskrbovati z življenjsko potrebnimi dobrinami, so mnogi, ki so ostali »zunaj«, začeli hirati in umirati. Ker so bili prerevni in preslabotni, da bi si lahko kupili celo najosnovnejše za življenje – hrano. Ali prerevni in preslabotni, da bi obiskovali šole, da bi bili deležni zdravstvenih storitev ter drugih osnovnih dobrin in storitev.

Družbena skupnost je zato postopno razvila mnoge mehanizme, ki so šibkim, bolnim, dela nezmožnim, invalidnim, mladim ali starejšim omogočali človeka vredno življenje – saj za njih trg(ovina) pač ni imela posluha. Razvilo se je javno šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, javna kultura in mnoge druge skupne družbene storitve. Številni so se zato lahko izkopali iz začaranega kroga revščine in se postavili na lastne noge.

Zdaj pa se pod udarom ideologije komercializacije ta javno dostopna sfera ponovno komercializira oziroma trgovinizira. S komercializacijo se torej logika trgovskih odnosov, z vsem svojimi negativnimi vidiki, »seli« na tista družbena področja (izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo itd.), ki so »zadolžena« za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb.

Glavno orodje komercializacije je privatizacija. Ko javno postane zasebno, potem družbeno solidarnost, sodelovanje, sočutje in razumevanje zamenjajo sebičnost, pohlep (po dobičku) in medsebojna tekmovalnost (konkurenčnost). [Drugo pomembno orodje komercializacije je »izgradnja« potrošniške miselnosti, ki ljudi spodbuja k pretiranem nakupovanju predvsem nepotrebnih in nesmiselnih izdelkov ter storitev.]

Ko postanejo, na primer, zdravstvene storitve »tržno blago«, se hitro začne ločevanje: na tiste, ki si jih lahko in tiste, ki si jih ne morejo privoščiti. Zato danes v bližini sodobnih medicinskih centrov z vrhunskim medicinskim osebjem, umirajo ljudje zaradi povsem enostavno ozdravljivih bolezni. Solidarnosti ni več, ostane pa boj za preživetje, ki ga v človeški družbi ne bi smeli več poznati.

Danes približno 880 milijonov ljudi po svetu sploh nima dostopa do zdravstvenih storitev. Podobno bi lahko rekli še za izobraževanje, socialno varstvo, da o dostopu do osnovnih dobrin kot sta hrana in neoporečna voda sploh ne govorimo. Osnovnih dobrin (hrane, pitne vode, oblačil, primernih bivališč in sanitarij, dostopa do izobraževanja in zdravstvenega varstva) nima vsakodnevno na voljo kar polovica Zemljanov. Ti ljudje so pravi ekonomski begunci in to ne glede na to, kje živijo. Dobesedno vzeli smo jim pravico, da bi živeli kot človeška bitja. Zato je komercializacija tako nevarna, saj ločuje, izključuje in nazadnje uničuje.

Tržni – komercialni odnosi danes izpodrivajo odnose na katerih temelji sleherna človeška skupnost: solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve. Skoraj preroške so besede avstrijskega ekonomista in sociologa madžarskega rodu Karla Polanyia, ki jih je v svojem znamenitem delu The Great Transformation, zapisal že davnega 1944 leta: “Dovoliti trgu, da postane edini upravitelj in razsodnik usode človeških bitij in njihovega naravnega okolja, vodi k uničenju družbe.” Nad temi besedami, bi se morali v resnici zamisliti.

Edino učinkovito orodje proti komercializaciji je, da začnemo delovati – kot posamezniki, kot celotna družba in znotraj vseh njenih institucij – po načelih sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve.

ponedeljek, 21. januar 2008

Medsebojna delitev na državni ravni

Država (tu mislimo na vlado in druge pomembne državne institucije) praviloma zelo dobro pozna svoje gospodarstvo; socialno strukturo in osnovne potrebe prebivalstva; presežke in primanjkljaje dobrin, stanje svojih skupnih dobrin (naravnih virov), okolja itd..

Dobro poznavanje vsega tega ji daje odlično izhodišče za uveljavitev medsebojne delitve dobrin na ravni države, ki bi seveda bila vpeta v globalno medsebojno delitev, v okviru OZN.

Podobno predlagani agenciji Združenih narodov za medsebojno delitev dobrin, bi tudi na državni ravni lahko ustanovili takšno agencijo. Njene naloge bi bile sledeče:

1. Spremljanje stanja skupnih dobrin v državi in priporočanje količine njihove izrabe, ki bi bila usklajena s priporočili globalne agencije za medsebojno delitev dobrin;

2. Podeljevanje pravice do uporabe in izrabe skupnih dobrin javnim in zasebnim ustanovam ter nadzor nad njihovim ravnanjem;

3. Koordinacija medsebojne delitve skupnih dobrin v državi in med državo ter globalno agencijo.


Poglejmo si te naloge nekoliko podrobneje.

1. Spremljanje stanja skupnih dobrin v državi

Država bi morala najprej narediti »inventuro« vseh ključnih (skupnih) dobrin v državi. Seveda se vseh dobrin ne da izmeriti na enak način, lahko pa se jih precej točno oceni, na primer:

- celoten obseg gozdov v državi,
- obseg obdelovalne zemlje,
- ocena vodnih virov (količina pitne vode; vode, kot vira za namakanje; za proizvodnjo energije itd.),
- obseg celotne proizvodnje hrane; itd.

Državna agencija bi te podatke posredovala globalni agenciji, ki bi tako pridobila pregled nad celotno količino skupnih svetovnih dobrin. V primeru gozda, ki je pomemben del ohranitve stabilnega ozračja, bi globalna agencija – na podlagi »inventure« – priporočila kolikšno količino gozda bi lahko posamezna država posekala, da ne bi ogrozila celotnega planetarnega sistema. Podobno bi bilo pri izrabi fosilnih goriv, tudi v tem primeru bi globalna agencija priporočila kvote izkoriščanja – na primer nafte – v svetu in po državah. To pa bi bilo tudi izhodišče za medsebojno delitev, ki smo jo podrobneje opisali v poglavju o delitvi na globalni ravni.

2. Podeljevanje pravice do uporabe in izrabe skupnih dobrin
Ko smo razmišljali o skupnih dobrinah človeštva smo rekli, da morajo biti le-te v lasti celotne globalne skupnosti, čeprav so zanje dejansko odgovorne posamezne države in lokalne skupnosti, razen v primeru nekaterih skupnih dobrin (ozračje, oceani). A tudi država lahko to svojo »lastninsko pravico« do skupnih dobrin podeli naprej: javnim in zasebnim podjetjem, neprofitnim organizacijam in zasebnikom. Vendar le začasno in pod določenimi pogoji.

Naloga države in lokalnih skupnosti je, da poskrbijo za primerno ravnanje s skupnimi dobrinami – npr. gozdovi, vodami (sladke in slane vode), obdelovalno zemljo (vendar ne tisto, ki je v rokah manjših kmetovalcev in posestnikov). Le tako lahko zagotovimo trajnostni razvoj planeta, ohranitev okolja in dobrin ter s tem prihodnost človeštvu.

Država in tudi lokalne skupnosti bi dale skupne dobrine v upravljanje in gospodarsko izkoriščanje, na primer, v obliki koncesije, začasnega lastništva ali kakšne podobne oblike. Sama pa bi prevzele funkcijo nadzorovanja, svetovanja in priporočanja načina zaščite in izrabe skupnih dobrin človeštva.


3. Koordinacija medsebojne delitve skupnih dobrin

Ta naloga bi bila dvojne narave. Agencija bi morala poskrbeti za koordinacijo medsebojne delitve dobrin znotraj države in v odnosu z globalno agencijo oziroma z drugimi državami.

Kaj pomeni koordinacija medsebojne delitve dobrin znotraj države? Agencija bi najprej spremljala oziroma pridobivala informacije o presežkih in primanjkljajih dobrin. Na podlagi ugotovljenega, bi koordinirala njihovo delitev.

Na primer: Slovenija naj bi imela letno (v letu 2007) približno 15.000 ton kruha, ki neporabljen iz trgovskih polic »roma« na smetišča. Agencija bi imela več možnosti:

- Preusmerila bi ga v posebne oskrbovalne centre (recimo v večjih mestih), kjer bi se poceni ali zastonj oskrbovali revnejši prebivalci.

- Spodbudila bi trgovine, da ga v posebnih urah prodajajo po bistveno nižjih cenah.

- Proizvajalce in trgovine bi spodbudili, da presežne izdelke iz kruha (ustrezno pakirane) namenijo za globalno delitev dobrin in si s tem pridobijo pravico do pridobitve določene druge potrebne dobrine v okviru globalne delitve dobrin – po načelu menjave “dobrina za dobrino”. Ta način smo opisali v poglavju globalne delitve dobrin.

Lahko pa bi ta presežni kruh koristno uporabili na vse tri načine. Vendar morajo imeti od tega nekaj tudi trgovci in proizvajalci. Agencija bi spet imela več možnosti. Lahko bi sama (s pomočjo države) odkupila kruh, seveda ne po polni ceni, saj bi potem trgovci postali nezainteresirani za običajno prodajo. Druga možnost pa bi bila dobropis trgovinam ali podjetjem v v virtualni valuti UNCO (glej poglavje o medsebojni delitvi na globalni ravni).

S tem bi si pridobili možnost dobiti dobrine, ki so na razpolago v okviru medsebojne delitve po principu “dobrina za dobrino” na globalni ravni. Torej nihče ne bi bil na »izgubi«, pa še kruh bi namesto v smeti prišel v prave roke oziroma bolje rečeno prava usta.

Opisali smo samo primer kruha. Koliko presežnih dobrin je še, ki bi se lahko delile oziroma menjale na takšen način? A rekli smo že, da do vseh dobrin ne bomo mogli pristopati na enak način; drugače je deliti kruh, mleko ali les, kot pa znanje, ozračje ali oceane. Nekatere dobrine potrebujejo samo zaščito in posebno skrb (ozračje, oceani) druge prosto dostopnost (znanje) in tretje menjavo po načelu “dobrina za dobrino” (hrana, les, nafta …).

Glede organiziranosti agencije ne bi bilo bistveno drugače kot na globalni ravni, res pa je, da države k temu lahko pristopajo na različne načine, v skladu s svojo tradicijo, kulturo, politično in pravno ureditvijo itd.. Že uvodoma smo namreč rekli, da je medsebojna delitev ni nek nov ekonomski ali politični sistem, temveč je bolj okvir, znotraj katerega na različne načine lahko delimo dobrine.

Medsebojna delitev na državni ravni ne posega bistveno v gospodarski sistem (proizvajalna podjetja, trgovine, finančne ustanove), kakršnega poznamo, uvaja pa vendarle veliko novega:

- nadzor in pregled nad najpomembnejšimi dobrinami človeštva
- uravnavanje velikanskih nesorazmerij pri razdelitvi teh dobrin
- ravnotežje med javnimi in zasebnimi interesi

Medsebojna delitev je kot nekakšen demokratičen socialno usmerjen »sistem«, ki ohranja prvine učinkovitega (a skrajno nepravičnega) kapitalizma.

[Pričujoč prispevek seveda ne predstavlja neke dokončne oblike oziroma ekonomskega sistema, temveč predstavlja izhodišče za razmišljanje o morebitni uveljavitvi principa medsebojne delitve v vsakdanje življenje.]

Skupne dobrine človeštva, nova kategorija lastnine

»Skupne dobrine (ang. commons), so vsota vsega, kar smo skupaj podedovali in moramo predati, v nezmanjšanem obsegu, svojim dedičem.«
»Skupne dobrine zajemajo vse stvaritve narave in družbe, ki smo jih skupaj in brezplačno podedovali z njimi moramo odgovorno ravnati v korist bodočih generacij.« (The State of the Commons)


Ko govorimo o medsebojni delitvi dobrin, moramo seveda natančneje opredeliti katere dobrine imamo v mislih. Marsikdo se najbrž boji, da bi vse postalo od vseh. A še zdaleč ne gre za to.

Ko govorimo o medsebojni delitvi dobrin, mislimo predvsem na tiste dobrine, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb in nasploh za blaginjo ter prihodnost človeštva. S temi dobrinami moramo skrbno in odgovorno ravnati, biti moramo zmerni pri njihovi uporabi in pravični pri njihovi porazdelitvi. Kajti zagotoviti moramo bolj pravično in s tem mirnejšo družbo. Poleg tega pa moramo varovati skupne dobrine za prihodnje generacije, da ne bi ogrozili kvalitete njihovega življenja.

Katere pa so skupne dobrine človeštva? Po eni strani so skupne dobrine tiste, ki izhajajo iz narave (skupne naravne dobrine), po drugi pa so rezultat preteklega in sedanjega človeškega razvoja (skupne družbene dobrine).

V splošnem lahko rečemo, da so skupne naravne dobrine naslednje:

- voda v vseh oblikah
- prehranski pridelki (žitarice, sadje, zelenjava …)
- obdelovalna zemlja
- atmosfera (ozračje, ozonski plašč, primerna količina toplogrednih plinov)
- gozdovi, mokrišča, pašniki
- biotska raznovrstnost celotne biosfere (vse življenjske oblike)
- rudna in druga zemeljska bogastva
- obnovljivi in neobnovljivi energetski viri
- genska struktura (DNK) vseh živih bitij, semena


Skupne družbene dobrine pa so:

- znanje (družboslovno, tehnološko …; patenti in licence)
- jeziki, kulturna raznovrstnost
- arhitekturna in umetniška dediščina človeštva
- transportna in informacijska infrastruktura (vodne, zračne in kopenske poti; radijski in drugi valovi; internet …)

Uveljavitev kategorije skupnih dobrin človeštva še zdaleč ne pomeni, da moramo ukiniti privatno in javno lastnino (komunalna infrastruktura, šole, zdravstvene ustanove, ceste, javna razsvetljava itd.). Nova kategorija skupnih dobrin ne izključuje ne javne in ne zasebne lastnine.

Uveljavitev posebne kategorije skupnih dobrin pomeni, da mednarodna skupnost nekaterim (zgoraj omenjenim) dobrinam podeli poseben status, s tem pa tudi posebno zaščito in poseben način ravnanja z njimi. Ne pozabimo, da je od njih odvisna sedanjost in prihodnost človeštva.

Za skupne dobrine je odgovorna celotna človeška skupnost, vendar kako to urediti v praksi? Na globalni ravni, v okviru OZN, bi morali ustanoviti posebno agencijo, ki bi skrbela za te dobrine. In sicer tako, da bi vsem državam priporočala količino skupnih dobrin, ki bi jih lahko izkoriščali, da ne bi ogrozili ravnovesja na planetu in prihodnosti človeštva. Agencija bi priporočila tudi najboljše in najvarnejše načine izkoriščanja skupnih dobrin in skrbela koordinacijo medsebojne delitve teh dobrin med državami.

Odgovornost in ravnanje s skupnimi dobrinami pa bi bila povsem na ramenih posameznih držav. Države pa bi lahko naprej zaupale izrabo dobrin tako javnim kot tudi zasebnim ustanovam (npr. podjetjem) – s koncesijami, začasnim lastništvom ali kako drugače. Nikakor pa zasebniki ne bi mogli postati absolutni lastniki skupnih dobrin. Tiste dobrine, ki ne pripadajo nobeni državi (npr. oceani, atmosfera), pa bi bili pod neposredno zaščito OZN.

Seveda ne moremo do vseh skupnih dobrin pristopati enako in jih deliti ter skrbeti za njih na enak način. Ozračje je dobrina, ki je predvsem potrebna zaščite, kar pa je tesno povezano z (nezmerno) uporabo energetskih virov (npr. fosilnih goriv). Znanja ne moremo deliti na enak način kot na primer hrano. Pri »delitvi« znanja gre za prost dostop vseh ljudi in vseh družbenih ustanov do vseh dosežkov človeškega uma (npr. do tehnološkega znanja proizvodnje vseh zdravil), razen če gre za »nevarne dosežke« kot je npr. tehnologija izdelave atomske bombe. Medtem, ko moramo pri delitvi osnovnih živil omogočiti neposredno oskrbo vseh ljudi z njimi (s tem, da trgovina kakršno poznamo ne bi zamrla, le na bolj pravične temelje bi jo morali »postaviti«).

Medsebojna delitev in odgovorno ravnanje s skupnimi dobrinami človeštva mora postati temelj novih odnosov v človeški skupnosti, pa naj gre za gospodinjstvo, lokalno, državno skupnost ali globalno skupnost. Za to imamo vse možnosti in znanje.