sobota, 27. oktober 2007

Moč medsebojne delitve

Danes, kljub vse večji politični in kulturni povezanosti sveta, (še vedno) poteka neusmiljen in okruten boj za svetovne dobrine, ki se bo v prihodnosti samo še zaostroval, predvsem za pitno vodo in energetske vire. Za kar se je nekoč uporabljalo vojaške armade, se danes uporablja ekonomske institucije: multinacionalne korporacije, borze, banke … Orožja vojne so danes komercializacija družbe, privatizacija in tako imenovana svobodna trgovina.

Takšno stanje koristi predvsem majhnim, a izredno bogatim ekonomskim (v navezi s političnimi) elitam, ki imajo v lasti ali izkoriščajo približno 80% celotnega planetarnega bogastva. Velike skupine prebivalstva in celi narodi pa so skoraj povsem odrinjeni od »velikega kolača«, ki je na voljo človeštvu in zato životarijo ali povsem po nepotrebnem tiho, daleč od oči svetovne javnosti, umirajo.

Številne države, tudi najbogatejše, svojim prebivalcem vse težje zagotavljajo dostop do skupnih dobrin in storitev (hrane in pitne vode, energetskih in drugih naravnih virov; izobraževanja, zdravstvenega in socialnega varstva itd.). In prav te skupne dobrine predstavljajo ključ za reševanje najbolj perečih problemov današnjega sveta: revščine, lakote, bolezni, hitre degradacije okolja ter družbenih in mednarodnih konfliktov, vključno s terorizmom.

Edina prava alternativa današnji globalni vojni za ključne skupne dobrine (voda, obdelovalna zemlja, gozdovi, energetski in zemeljski viri ter tudi znanje in druga dediščina človeštva), s katerimi lahko ljudje zadovoljujemo svoje osnovne potrebe, je njihova pravična delitev. Zelo preprosta ideja, a kako jo uresničiti? Že z ustanovitvijo posebne agencije v okviru OZN bi naredili prvi korak k uresničitvi principa medsebojne delitve.

V skladu bi se »srečevali« presežki in primanjkljaji najpomembnejših dobrin, ki jih človeštvo potrebuje za svoje preživetje. Države bi prostovoljno prispevale presežke dobrin, ki jih ne bi potrebovale in bi glede na svoje potrebe iz sklada dobile tiste dobrine, ki jih bodisi nimajo v zadostnih količinah bodisi jih zaradi drugih vzrokov (naravne katastrofe ali druge nevšečnosti) nujno potrebujejo.

Na takšen način menjave po načinu ‘dobrina za dobrino’ bi omogočili vsem ljudem, da bi lahko zadovoljevali vsaj svoje osnovne potrebe, s čimer bi ustvarili večje zaupanje med različnimi družbenimi skupinami in narodi, kar je edini pravi pogoj za dosego resničnega miru in blaginje na planetu, kar pa je še kako povezano z zdravjem planetarnega okolja.

Princip medsebojne delitve ne zahteva neke dokončne in formalne oblike, možnosti pravične delitve so namreč neomejene in neizčrpne. Sprejetje tega principa nam pravzaprav odpre polje neskončnih možnosti. Prav zato lahko govorimo o medsebojni delitvi kot o principu – temeljnemu načelu vseh odnosov med ljudmi. Pravična delitev nikakor ne sme biti omejena samo na področje ekonomije, pač pa mora biti temelj delovanja tudi na drugih družbenih področjih. Staro načelo gospodarjev človeštva ˝vse zase in nič za druge˝, ki ga je opisal že Adam Smith, lahko nadomestimo z novim: ˝Delimo, kar nam je skupnega; to je način kako živimo skupaj.˝

Z uveljavitvijo medsebojne delitve dobrin bi odprli novo dobo v človeški zgodovini, ki bi temeljila na spoznanju, da smo ljudje najprej pripadniki človeštva – človeške družine in da živimo na skupnem planetu, kar pomeni, da smo soodgovorni tako za svojo družino (človeštvo) kot za svoj resnični dom – planet Zemljo.

nedelja, 21. oktober 2007

Kaj je narobe s svetom?

Kaj je narobe s svetom, v katerem zaradi posledic skrajne revščine vsak dan umre 50.000 ljudi, hkrati pa beležimo neprestano gospodarsko rast in vemo, da je osnovnih dobrin dovolj za preživetje vseh ljudi na planetu?

Kaj je narobe s svetom, v katerem 1,2 milijarde ljudi oziroma skoraj vsak peti Zemljan životari v absolutni revščini (pomeni, da ima za svoje preživetje na voljo manj kot 1 ameriški dolar dnevno), medtem ko 946 svetovnih milijarderjev skupno premore 3.500 milijard ameriških dolarjev?

Kaj je narobe s svetom, v katerem najmočnejša in najbogatejša država letno vrže v smeti 45 milijonov ton hrane, medtem ko gre vsak večer 852 milijonov ljudi lačnih v posteljo – če jo imajo seveda?

Kaj je narobe s svetom, kjer je zaradi pretirane in nesmotrne porabe naravnih virov, ogroženih 41.415 živalskih in rastlinskih vrst, 16.306 izmed njih pa grozi izumrtje? Da globalnega segrevanja ozračja in z njim povezanih posledic sploh ne omenjamo.

Nekaj je brez dvoma očitno. Obilno bogastvo planeta je skrajno nepravično porazdeljeno in še tam, kjer ga je (pre)več se z njim ravna skrajno neprimerno in potratno. In ta nepravičnost je vzrok, ne pa posledica največjih problemov človeštva: revščine, lakote, ozdravljivih bolezni; sporov, konfliktov, vojn in tudi terorizma; frustracij, strahu in stresa, ki prevevajo sodobno globalno družbo.

Rešitve, ki nam jih ponujajo naši voditelji, ekonomski in politični, so neučinkovite in nas vodijo samo še navzdol. Tako opevana konkurenčnost je dejansko samo brezobziren boj za planetarne vire oziroma dobrine. V ozadju te neusmiljene tekme sta »stari« človeški lastnosti pohlep in sebičnost. »Vse zase in nič za druge«, kot se je že pred več kot dvema stoletjema izrazil znameniti filozof in ekonomist Adam Smith.

Če poznamo prave vzroke problemov, so nam tudi rešitve na dosegu roke. Medsebojna delitev dobrin (ang. share), ki temelji na pravičnosti, na resničnem sodelovanju in solidarnosti, je ključ za rešitev največjih in skrajno nevarnih problemov človeštva. Zveni nenavadno? Utopično? Pa ni.

Dogovor med državami za pravičnejšo porazdelitev ključnih planetarnih virov (dobrin), s katerimi je mogoče zadovoljiti osnovne potrebe vseh ljudi na planetu, za globalno skupnost ne bi smel biti velik problem. Imamo tudi organizacijo, ki ima za to vso potrebno infrastrukturo – Organizacijo združenih narodov. Manjka samo naša volja, ki bo spodbudila (politično) voljo naših voditeljev.

Viri: Oxfam Canada, CommonDreams, Forbes, IUCN, Share Slovenija

četrtek, 11. oktober 2007

Zakaj deliti dobrine?

Nevladna organizacija Share the Worldʼs Resources – STWR (Medsebojna delitev svetovnih virov) ponuja kar nekaj tehtnih razlogov za uvedbo principa medsebojne delitve in kar je še pomembnejše, tudi konkretne predloge. Nekaj z njihove spletne strani – za pokušino:

»Zakaj deliti dobrine?

Revščina vsak dan povzroča nepotrebno smrt 50.000 ljudi in mednarodna pomoč najrevnejšim državam še vedno ni zadostna. Celo, če bi dosegli Milenijske razvojne cilje za prepolovitev skrajne revščine, bi leta 2015 900 milijonov ljudi še vedno živelo z manj kot enim dolarjem dnevno.

- Neoliberalna ekonomija večini sveta ne zagotavlja zadovoljevanja njihovih potreb, navkljub 60 let starim obljubam, ki izhajajo iz Univerzalne deklaracije človekovih pravic.

- Podnebne spremembe, ki bodo najpogubneje prizadele razvijajoče države, se odvijajo vse hitreje kot rezultat obsežne komercializacije in prekomerne izrabe virov s strani bogatih držav.

- Neenakost znotraj in med državami se nenehno poglablja kot neposredna posledica politike svobodnega trga.

Kljub nesposobnosti nereguliranih tržnih sil, da bi rešile ta vprašanja, pa skupina G8 in še nekaj drugih držav bogatih držav nadaljuje z dajanjem prednosti dobičku in ekonomski rasti pred zadovoljevanjem osnovnih človekovih potreb. Samo največje korporacije imajo dejansko korist od globalne ekonomije, ki je organizirana na temeljih lastnega interesa in tekmovanja, teh »vrednot«, ki so se vzpostavljale preko Svetovne trgovinske organizacije, Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke.

Kaj je princip medsebojne delitve?

Medsebojna delitev ni ‘izm’ ali ideologija, temveč je naraven ekonomski zakon, preprost proces, ki bo potem, ko bo uveljavljen na globalni ravni, lahko preobrazil način razdelitve virov. Državni sistemi za zagotovitev blaginje predstavljajo primer medsebojne delitve, kjer država zbira davke in jih usmeri v družbene dejavnosti. Razen Marshallovega načrta po II. svetovni vojni, pa princip delitve še nikoli ni bil izvršen na mednarodni ravni, tam kjer je ta najbolj potrebna.

Osnovna kmetijska proizvodnja, čista voda, nujno potrebna medicina, zemlja, energija in ozračje spadajo med dobrine, ki lahko jamčijo za osnovne človekove pravice, če z njimi skupaj upravlja mednarodna skupnost. Dobrine se lahko učinkovito delijo, če si jih, namesto korporacij ali posameznih držav, skupaj lasti svetovna skupnost. Brez tega zagotovila mednarodne enotnosti, se bodo nasprotja med državami glede dobrin neizogibno nadaljevala.

Hrane, vode in zdravil je na planetu dovolj za vse ljudi. Če se je mednarodna skupnost zavezala ustvariti trajnostno razvijajoč svet brez revščine, potem moramo začeti s preureditvijo gospodarskega sistema skladno s principi sodelovanja in medsebojne delitve.

Kako deliti dobrine?

Javni pritisk mora najprej prepričati vlade, da s takojšnjo in odločno akcijo odpravijo skrajno revščino. Ko bo princip medsebojne delitve enkrat sprejet, kot izhodišče za nastanek trajnostno razvijajoče ekonomije, bo potrebno mednarodno soglasje na podlagi katerega se bodo dobrine delile.

Potem bo lahko nova agencija Združenih narodov upravljala z dobrinami v dobro globalne skupnosti in začela z nujnim programom prerazdelitve dobrin za odpravo skrajne revščine.

Sistem medsebojne delitve bo imel za posledico zmanjšan obseg tržne ekonomije, s čimer se bosta zmanjšala dejavnost in vpliv tržnih sil ter multinacionalnih korporacij. To bo vodilo do manj skomercializirane trgovine in manjših potreb po mednarodnem finančnem in razvojnem financiranju, kar bo omogočilo, da bodo Svetovna trgovinska organizacija, Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad postopno ukinjene. Glavni vpliv na globalno gospodarstvo si bodo potem pridobile agencije Združenih narodov, kakršni sta ECOSOC (ekonomski in socialni svet) in UNCTAD (Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj).

Bogati narodi bodo morali porabiti manj, zmanjšati emisije CO2, in prerazporediti dobrine tja, kjer se najbolj potrebujejo. Delitev dobrin na takšen način lahko ustvari nagel razvoj od spodaj navzgor in ukine potrebe po mednarodni pomoči.

Naraven izid tega so-ustvarjanja ekonomije, ki spodbuja sodelovanje in medsebojno delitev, so miroljubni mednarodni odnosi.«

Vir: STWR

četrtek, 04. oktober 2007

Prava vloga in namen ekonomije

Razumeti pravo vlogo in namen ekonomije je ključnega pomena, če želimo hudo načeto naravno in družbeno ravnovesje našega planeta postaviti v pravi – ravnovesni položaj in s tem zagotoviti resnični razvoj celotne človeške skupnosti in trajnostni razvoj planetarnega okolja. Zato moramo (končno) prepoznati pravo vlogo in pomen ekonomije. Šele potem bodo sledila naša prava dejanja in pravi rezultati.

Vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Je vgrajena v vse družbene sisteme, a ne nad njimi ali izven njih.

Prava vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Ekonomija je in mora biti vgrajena v vse družbene sisteme (politični, gospodarski, izobraževalni, zdravstveni, socialni …), saj v osnovi zagotavlja preživetje in življenje posameznikom in vsem družbenim skupnostim – od družine (gospodinjstva) do globalne skupnosti.

Nikakor pa ni vloga ekonomije, da prevzema vodilno vlogo v družbi in v vseh njenih dejavnostih kot neka iz družbe izločena nad-dejavnost, ki poleg tega celotni družbi vsiljuje neke svoje povsem zgrešene vrednote. Danes so si tako imenovane tržne sile (predvsem velika podjetja, globalne ekonomske ustanove kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad ter ekonomske izobraževalne in znanstvene ustanove) povsem podredile celotno ekonomsko področje in preko njega dobesedno vladajo celotni družbi. Glavna »orožja« tržnih sil so: obširna privatizacija in komercializacija vseh družbenih dejavnosti ter osvobajanje od nadzorne in regulatorne vloge države.

Ločitev ekonomije in politike ni mogoča.

Ločitev ekonomije in predvsem gospodarstva kot nosilnega dela celotne ekonomske dejavnosti od države oziroma politike, vodi v družbeni samomor. Politika ima najvišjo možno odgovornost za družbo in svojega poslanstva ne more opravljati, če nima skoraj nobenega vpliva na ekonomsko življenje družbe. Že starogrški filozof Platon je vedel, da je politika ˝veščina skrbi za celotno človeško skupnost˝. Kako naj politika skrbi za skupnost, če ne more vplivati na njen najvitalnejši del oziroma del, ki je zadolžen za njeno preživetje?

Seveda pa je pravo vprašanje drugačno: »Katere interese zastopa politika neke države?« Če zastopa interese samo nekaterih privilegiranih družbenih skupin (to pa je danes realnost v skoraj vseh državah sveta), potem je njena povezanost z ekonomskim področjem zares sporna. Če pa zastopa interese celotne državne skupnosti, potem mora država oblikovati svojo ekonomsko politiko v skladu s temi interesi.

A danes ni dovolj govoriti samo o državi, temveč tudi o globalni skupnosti, kajti procesi globalizacije zahtevajo usklajeno in skupno politiko vseh držav sveta, ko gre za globalno ekonomijo – ki vpliva na življenje vseh ljudi in stanje naravnega okolja. Medtem ko so tržne sile že postale globalne, pa globalna skupnost še nima učinkovitega sistema za njihov nadzor in obvladovanje. Vendarle že imamo ustrezno organizacijo – Združene narode, ki pa zaenkrat na globalnem ekonomskem področju skoraj nima (potrebnega) vpliva.

Ekonomski interesi so najprej podrejeni interesom celotnega človeštva in šele potem interesom držav, skupin ali posameznikov.

V čigavi »lasti« so ekonomski interesi? Naj verjamemo, da je najboljša ureditev tista, ki temelji na danes splošno sprejeti »resnici«, da »so tam, kjer vsakdo, vsaka skupina ali podjetje (ali država) zasleduje le lastne interese, najpopolneje zadovoljene potrebe celotne skupnosti«? A, ker so lastni interesi najpogosteje izenačeni zgolj z pridobivanjem čim večjega dobička zase, ne glede na ceno za ljudi in okolje, se je ta »resnica« izkazala za pogubno.

Ekonomija mora najprej upoštevati interese človeštva, ki so doslej najpopolneje izraženi v temeljnih in univerzalnih listinah Združenih narodov – Ustanovni listini ZN, Splošni deklaraciji človekovih pravic, Deklaraciji novega tisočletja itd.. Iz teh listin sledi, da je pravi interes človeštva mir, bivanje v zdravem in čistem okolju ter zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega človeka na planetu.

Ekonomija je celota vseh dejavnosti katerih namen je zadovoljevanje potreb vseh ljudi na planetu in končni cilj blaginja človeštva.

Šele sedaj smo torej lahko zapisali kaj je sploh ekonomija. Njena najbolj temeljna naloga je preživetje človeštva, kar je mogoče le z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi. Osnovne človekove potrebe so v skladu z temeljnimi listinami ZN naslednje: potreba po hrani in pijači, primernih oblačilih in prebivališču ter zdravstvenem varstvu in izobraževanju.

A zadovoljevanje osnovnih človeških potreb še ni dovolj, ljudje želimo živeti v zdravem, varnem in mirnem okolju, tako družbenem in kot naravnem. Šele ko bi bili izpolnjeni vsi ti pogoji bomo lahko govorili o blaginji človeštva. Do tu seže vpliv ekonomije. In blaginja človeštva je šele predpogoj za človekovo srečo in predstavlja možnost, da se uresničijo vsi njegovi potenciali. A to ni več stvar ekonomskega področja.

Država mora v imenu in interesu celotne družbene skupnosti nadzorovati in regulirati celotno ekonomsko področje. Na nekatere dele pa mora imeti tudi povsem neposreden vpliv.
Država mora torej povsem obvladovati ekonomsko področje, če želimo razmišljati o pravičnosti, zadovoljevanju potreb vseh ljudi in blaginji človeštva. To pomeni, da mora igrati nadzorno in regulatorno vlogo: z zakoni in pravili, katerih upoštevanje mora učinkovito nadzorovati.

Področjih, ki so neposredno »odgovorna« za zadovoljevanje osnovnih potreb (npr. oskrba z vodo, energetska dejavnost, železnice, ceste, izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo) pa mora država igrati neposredno (so)lastniško vlogo, saj tega področja nikakor ni mogoče prepustiti nekim imaginarnim tržnim zakonitostim.

Družbene vrednote morajo vladati celotni družbi, tudi ekonomskemu področju. Nikakor pa ne sme veljati obratno.

Danes so si splošno sprejete ekonomske »vrednote« pridobile veljavo v celotni družbi. Tekmovalnost (konkurenčnost), pohlep (po dobičku) in sebičnost (zadovoljevanje zgolj lastnih interesov) so postale splošne družbene norme v politiki, v celotnem gospodarstvu, kmetijstvu, na področjih zdravstvenega varstva, izobraževanja, kulture itd..

Človeštvo pozna resnične vrednote za katere so si stoletja prizadevali posamezniki, skupina ali celotne države: solidarnost, sodelovanje, pravičnost, poštenost, razumevanje in spoštovanje drugega in do sedaj redko izražena medsebojna delitev. Te vrednote morajo postati tudi vrednote ekonomskega področja.

Zadovoljevanje potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva je mogoče zagotoviti samo s solidarnostjo, sodelovanjem in medsebojno delitvijo skupnih dobrin človeštva.

Če zaključimo naše razmišljanje o ekonomiji. Ekonomija je lahko samo neločljivi del celotne družbene skupnosti in ne njen posebni del. Celotno ekonomsko področje mora delovati v interesu vsake družbene skupnosti in človeštva kot celote. Temeljna naloga ekonomije je zadovoljevanje potreb vseh ljudi, končni cilj pa blaginja človeštva. Tako kot za celotno družbo morajo tudi za ekonomijo veljati splošne in univerzalne vrednote ter zakoni in pravila. Temelji novih družbenih in ekonomskih odnosov morajo postati solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev skupnih dobrin človeštva.

[Skupne dobrine so tiste dobrine, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Te dobrine so torej: voda, hrana, energetski viri, zemeljsko in gozdno bogastvo; znanje in kulturna dediščina človeštva itd..]

Ekonomijo moramo torej na novo premisliti.