petek, 17. avgust 2007

Dovolj zase in dovolj za vse

Ali je mogoče, da se bo obdržal zdajšnji finančni oziroma ekonomski sistem, ki ga neprestano pretresajo finančne krize in grozeči ter verjetno neizbežni borzni zlom? Ta sistem v pretežnem delu temelji na špekulacijah in medsebojnih »vojnah«, ki se jim strokovno reče konkurenčni boj (za naravne vire, kapital, podjetja …).

Ali pa moramo uvesti povsem drugačen sistem, ki bo primeren za kompleksne probleme današnje globalne družbe in vse bolj ranjeno planetarno okolje? [To, da ima ekonomski sistem velik vpliv (celo najpomembnejši) na življenje slehernega prebivalca planeta in stanje celotnega okolja, je dejstvo mimo katerega v našem razmišljanju ne smemo in ne moremo.]

Zdajšnje ekonomske institucije (banke, borze, podjetja) so se porajale predvsem v zadnjih treh ali štirih stoletjih, mednarodne ekonomske institucije (npr. Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka) pa so nastale v sredini prejšnjega stoletja. Te institucije, ki so hrbtenica današnjega ekonomskega sistema (na katerega ima velik vpliv še politika), so povsem neustrezne za današnji čas. Ne samo, da so neustrezne, temveč so celo nevarne, vsaj v takšni obliki kot jih poznamo.

V gosto naseljenem svetu in zaradi posledic hitrega gospodarskega razvoja zelo ranljivem naravnem okolju današnje ekonomske institucije (še vedno) ravnajo na star način: »Vse zase in nič za druge,« kot ga je že pred več kot dvema stoletjema opisal znameniti ekonomist Adam Smith.

Ta način povzroča silovito in brezkompromisno tekmo za dobrine, to pa je temeljni vzrok za ekstremna nesorazmerja v svetu, kar povzroča spore, konflikte in končno tudi vojne (vemo, da je iraška vojna v osnovi vojna za dobrine – v tem primeru nafte). Na eni strani imamo tako skrajno revne in umirajoče (25.000 ljudi dnevno umre zaradi lakote), na drugi strani pa bogataše, ki se s svojim velikim premoženjem in svojimi »muhami« dobesedno ne vedo kaj bi si še izmislili (vsi poznamo »strašne« težave Paris Hilton, Britney Spears itd.).

Nadaljevanje takšne »ekonomske politike« bo neizbežno pripeljalo do razmer, v katerih noben normalen človek ne bi želel živeti, čeprav nekateri ljudje tako živijo že zdaj. Takšen primer je sudanska pokrajina Darfur, kjer vladajo različne tolpe, ki že tako skrajno revnemu prebivalstvu v skrajno neprijaznem okolju pokradejo še zadnje dobrine, ki jih imajo ali pa jim na koncu vzamejo celo življenje samo. Je to naša bodočnost? Bi želeli živeti v takšnem svetu?

Čeprav se komu zdi to preveč črn scenarij, pa je realen in možen, če ne bomo radikalno spremenili medsebojnih odnosov in ekonomskih institucij, ki bodo delovale na nov način. Današnje odnose vsesplošne tekmovalnosti (boja za dobrine), sebičnosti, grabežljivosti in pohlepa morajo nadomestiti novi medsebojni odnosi, osnovani na sodelovanju, spoštovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi. In kakšne bodo ekonomske institucije, ki bodo delovale na podlagi teh odnosov oziroma na nov način, ki ga lahko poimenujemo: »Dovolj zase in dovolj za vse«.?

Novi odnosi, nove institucije

Najprej bi mednarodna skupnost (najbolje v okviru OZN) lahko ustanovila posebno agencijo, ki bi koordinirala medsebojno delitev dobrin, ki so življenjskega pomena za vse prebivalce sveta (hrana, voda, energetski viri, rudno in lesno bogastvo itd.). Delitev bi potekala – s posredovanjem agencije – kot neposredna menjava dobrin med državami oziroma menjava po načinu ʽdobrina za dobrinoʼ. Takšen način menjave bi se obračunaval v posebni obračunski valuti vezani na vrednost dobrin – spet v okviru agencije. Hkrati pa bi države morale upoštevati še načelo solidarnosti, saj nekatere države, zaradi izjemno nepravične porazdelitve moči in bogastva v svetu, danes komaj ali nezadostno zadovoljujejo potrebe lastnega prebivalstva.

Ustanovitev in delovanje te agencije bi bila osnova za delovanje drugih ekonomskih institucij (npr. bank, trgovin, podjetij), ki bi »ohranile« klasično menjavo, a na veliko poštenejši način ter hkrati podpirale neposredno menjavo ʽdobrina za dobrinoʼ na globalni in državni ravni. Vsekakor pa v »novi dobi« ekonomije ne potrebujemo borz vrednostnih papirjev, ki v njej ne morejo odigrati nobene koristne vloge.

Vprašanje, kdaj se bodo zdajšnje finančne institucije v resnici zlomile, ni toliko pomembno kot razumevanje, da moramo čim prej temeljito spremeniti naše medsebojne odnose in institucije, ki bi te odnose udejanili. Zato zloma sploh ne bi potrebovali. A za naše streznenje ga očitno potrebujemo.

Ni komentarjev: