ponedeljek, 31. december 2007

Cilji, sodelovanje in solidarnost



Ne moremo med seboj tekmovati za dobrine, se hkrati dobro razumeti, živeti v miru in ohraniti planet. A ravno tekmovanje je danes najbolj zaželena »dobrina«. Tekmovanje, ki se mu sodobno reče konkurenčnost, ni nič drugega kot boj za dobrine, ponavadi izjemno neusmiljen. Pri tekmovanju so vedno poraženci, veliko poražencev. A povsem nekaj drugega je, če govorimo o tekmovanju v atletiki ali kakšnem drugem športu, kot pa, če govorimo o tekmovanju (konkurenčnosti) za dobrine, od katerih je odvisno človekovo preživetje.

Nobenega od glavnih problemov človeštva ne moremo rešiti brez sodelovanja. Na primer problema globalnega segrevanja ozračja; že iz samega poimenovanja izhaja, da je problem globalen in samo tako ga je tudi mogoče rešiti. Samo skupna akcija in jasno postavljeni cilji jamčijo za pravi način reševanje tega in drugih velikih problemov človeštva (revščine, lakote, ozdravljivih bolezni itd.). Skupna akcija pa je drugo ime za sodelovanje.

Sodelovanje pomeni, da smo drugemu pripravljeni pomagati, da razumemo njegove probleme in da smo se tudi sami pripravljeni čemu odpovedati – za skupno dobro. Sodelovanje je vsekakor povezano s solidarnostjo.

Potrebujemo torej jasno zastavljene cilje in voljo, da jih skupnimi napori – s sodelovanjem in solidarnostjo – tudi zares uresničimo.

Kateri so potemtakem naši skupni cilji:

- omogočiti zadovoljevanje osnovnih potreb vsem ljudem na planetu,
- omogočiti vsem ljudem bivanje v čistem, zdravem in mirnem okolju,
- ohranitev skupnih dobrin človeštva in celotnega planeta.

Ti skupni cilji še zdaleč niso končni cilji, so le osnova – temelji skupnega bivanja (enega) človeštva na (enem) planetu. Na teh temeljih lahko gradimo prihodnost človeštva in izpolnitev človeških potencialov.

Tem ciljem lahko rečemo tudi ideali. Predvsem so to ideali politike in ekonomije. A ne potrebujemo nove ideologije, da bi te cilje – ideale dosegli. Potrebujemo pa okvir, znotraj katerega lahko razvijemo mnogo različnih načinov, kako doseči te cilje. In ta okvir je medsebojna delitev.

četrtek, 27. december 2007

Svet v neravnovesju

Značilnost sveta v katerem živimo je z eno besedo neravnovesje. Neravnovesje v naravnem in v družbenem okolju, oboje vzajemno povezano.

Izjemno velike razlike v bogastvu, tako med državami, kot tudi znotraj njih, tudi tistih najbogatejših, povzroča brezštevilne spore, konflikte, vojne – medosebne, trgovinske, ekonomske, politične itd..

Pohlep, samozadovoljstvo in sebičnost posameznikov, skupin in držav so temeljni vzrok nerazumno velikih razlik med ljudmi in državami. Na eni strani lakota in huda revščina, na drugi strani kičast in prazen blišč potratne potrošniške družbe.

Neravnovesje v družbi povzroča neravnovesje v naravnem okolju, ta pa vpliva nazaj na družbo. Kot nekakšen začaran krog, iz katerega ne vidimo izhoda. Živimo v stalnem stresu, napetosti in strahu. Zaupanja med ljudmi je malo. Sodelujemo s »figo v žepu«, tekmovanje (za dobrine, bogastvo) je splošna družbena »vrednota«.

Rešitve, ki nam jih ponujajo (predvsem politiki in ekonomisti), so povsem neustrezne in pomenijo zgolj »prilivanje olja na ogenj«. Z vsesplošnim tekmovanjem (popularno imenovanim konkurenčnost) in stalnim povečevanjem količine dobrin se napetosti in razlike, s tem pa tudi neravnovesje, samo še stopnjujejo.

A pot iz težav obstaja. Je enostavna in možna. Imenuje se medsebojna delitev dobrin.

sobota, 22. december 2007

Ključ za prihodnost

Bivanje v skupnosti je za posameznika vedno predstavljalo neko korist. Večja varnost in lažje zadovoljevanje osnovnih potreb sta že od nekdaj verjetno najpomembnejša razloga, da živimo v najrazličnejših skupnostih – družinah, plemenih, klanih, državah itd..

Skupnost, ki ni sposobna izpolniti teh dveh temeljnih razlogov oziroma ciljev skupnega bivanja za vse njene člane, je nestabilna in konfliktna. Ljudje so nezadovoljni, frustrirani, voditelji pa se za ohranitev svojih položajev zatekajo v nasilje ali manipulacije ter posledično postanejo skrajno nepriljubljeni.

A katere so sploh osnovne človekove potrebe? Zdi se, da je z gospodarskim razvojem potreb vedno več, a tisti, ki to trdijo – predvsem zagovorniki današnjega brezmernega potrošništva – v resnici govorijo o nečem drugem, o človekovih željah. Te so v resnici brezmejne, njih je mogoče spodbujati z vsemi triki današnjega mogočnega potrošniško-komercialnega sistema.

Osnovne človekove potrebe pa so vedno enake, resda se z razvojem družbe nekoliko spreminjajo, postajajo kompleksnejše, a bistvo ostaja: osnovne človeške potrebe so tiste potrebe, od katerih zadovoljevanja je odvisno človekovo preživetje. Ne moremo preživeti brez hrane in vode, brez oblačil in primernega bivališča, v današnjem kompleksnem okolju pa tudi ne brez osnovnega zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja.

Brez možnosti, da lahko zadovoljujemo te potrebe, ne moremo živeti kot prava človeška bitja in ne moremo izraziti svojih potencialov. Brez možnosti zadovoljevanja teh potreb smo samo lupine, zombiji, brezkrvne sence človeških bitij. In takšnih je vsaj 852 milijona ljudi po svetu, med njim zelo veliko otrok, ki so podhranjeni in ki ne vedo, kdaj bodo prihodnjič jedli, če sploh bodo. Ali 1,3 milijarde ljudi, ki nimajo dostopa do čiste pitne vode. Ali še več: 2 milijardi ljudi, ki živita v hudi revščini.

Zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega njenega člana, mora biti prednostna naloga vsake skupnosti – od družine preko države do globalne skupnosti. Brez zadovoljevanja teh potreb ne moremo zagotoviti ne varnosti in ne miru, pa četudi nakopičimo še tako velike količine orožja in še tako številne armade.

Možnost zadovoljevanja osnovnih potreb, varnost in mir pa so temelji blaginje. A samo, če so zagotovljeni vsem. In pot do blaginje vodi preko medsebojne delitve dobrin. Pravičnejša porazdelitev dobrin je zato ključ za blaginjo človeštva, ki je ključ za mir, ki je ključ za prihodnost.

torek, 18. december 2007

Nov duh


Ne prvič v svoji dolgi zgodovini, se je človeštvo znašlo na prelomnici, na prehodu med dvema obdobjema. To so vedno čudni, nenavadni in negotovi časi. Staro in znano postaja »pretesno« in neustrezno, novo je nejasno, nepoznano in v mnogih vzbuja nezaupanje ter strah. Zato se številni raje oklepajo starega, čeprav dobro vedo, da nič več ne ustreza novim razmeram in novim potrebam človeštva. Tako bi lahko opisali današnji čas.

Človeštvo se začenja vse bolj zavedati medsebojne povezanosti, soodvisnosti in soodgovornosti – do vseh drugih ljudi in do planeta. Politične in ekonomske ustanove pa še vedno delujejo po načelih 19. in 20. stoletja: vrhunca dobe velikih ideologij, nacionalizmov, brezkompromisnega izkoriščanja ljudi in naravnih virov, ekonomske sebičnosti in pohlepa itd..

Vendar novega ni več mogoče zaustaviti. Preobrazba političnih in predvsem ekonomskih odnosov in ustanov je neizbežna. V bližnji prihodnosti tako ne bo več prostora za borze, ki temeljijo izključno na pohlepu in špekulacijah; banke bodo služile potrebam tudi najrevnejših in ne samo interesom premožnejših (po tem načelu danes že deluje banka Grameen, ki jo je ustanovil lanski Nobelov nagrajenec za mir Mohamed Junus); trgovina bo postala pravična tako do proizvajalcev kot tudi do kupcev (danes po tem principu deluje sistem Pravične trgovine); podjetja bodo delovala v korist zaposlenih in družbenega ter naravnega okolja in ne samo v interesu lastnikov – delničarjev itd..

Potrebne pa bodo še povsem nove ustanove. Na globalni ravni bo ustanovljena nova agencija (v okviru OZN), ki bo skrbela za koordinacijo delitve ključnih dobrin (voda, hrana, energetski viri, osnovna zdravila …) med državami. Poleg pravičnejše porazdelitve ključnih skupnih planetarnih dobrin, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje temeljnih potreb ljudi, bo agencija državam priporočila še primeren obseg izkoriščanja in uporabe teh dobrin tako, da ne bomo ogrozili prihodnosti planeta in s tem človeštva. Podobne agencije bodo ustanovljene tudi znotraj posameznih držav.

Nov duh medsebojne delitve, solidarnosti in sodelovanja bo prežel tako meddržavne, državne in lokalne ekonomske in politične ustanove kot tudi odnose med posamezniki. In ta duh je vse bolj prisoten.

sreda, 12. december 2007

Nov začetek: medsebojna delitev

Borze počasi, a sigurno izgubljajo tla pod nogami. Finančna kriza, bolje rečeno agonija, ki izhaja iz ZDA, se vleče že vse od letošnjega avgusta. Resda si borzni indeksi za kratek čas opomorejo, a trend je jasen: navzdol.

Finančni in s tem tudi celoten ekonomski sistem, kakršnega poznamo danes, se podira pred našimi očmi. Sistemu, ki temelji na špekuliranju in korupciji ter neprestani in brezobzirni rasti, zdaj naglo pohaja sapa. Številne finančne ustanove, ki so v hlepenju po čim hitrejšem in večjem dobičku, pristale na tvegano igro špekuliranja, bodo hudo prizadete.

Na bližnji finančno-ekonomski zlom se lahko pripravimo. Namesto slepega hlastanja po bogastvu lahko sprejmemo bolj enostavno in pravičnejšo rešitev – medsebojno delitev dobrin.Medsebojna delitev dobrin preprosto pomeni, da se ključne dobrine (voda, hrana, energija, zdravila …), ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, ne razdeljujejo preko povsem nestabilnih in negotovih trgov, temveč z mednarodno koordinacijo oziroma sodelovanjem. S tem bi vsem ljudem omogočili vsaj zadovoljevanje njihovih najbolj osnovnih potreb (po hrani, pijači, oblačilih, stanovanju, zdravstvenem varstvu in izobraževanju).

V ta namen bi lahko ustanovili posebno agencijo v okviru Organizacije združenih narodov, ki bi skrbela za koordinacijo presežkov in primanjkljajev ključnih dobrin med državami sveta. Podobne agencije bi lahko delovale tudi znotraj držav.

Primer: V Sloveniji trgovine in pekarne letno zavržejo približno 15.000 ton povsem dobrega kruha. Ta kruh bi lahko posebna agencija preusmerila k tistim, ki ga zares potrebujejo. S tem, da bi imelo podjetje, ki je kruh »dalo«, določene ugodnosti: prednost pri pridobitvi drugih dobrin, davčne ugodnosti, pomoč države itd.. Omenili smo samo kruh, a izdelkov, ki po nepotrebne pristanejo na smetiščih je še veliko.

Danes moramo končno nehati govoriti o kapitalizmu in socializmu. Od obeh moramo vzeti najboljše in ju nadgraditi z novim. Ko gre za zadovoljevanje najosnovnejših človekovih potreb dvoma ne more biti, to je prednostna naloga. Ko želimo izboljšati tehnologije, pa se lahko obnašamo »kapitalistično«. A vedno moramo imeti pred seboj dvoje: skrb za slehernega Zemljana in za naše skupno okolje – planet Zemljo.

Medsebojna delitev je zato pravi temelj naše prihodnosti.

četrtek, 29. november 2007

Deklaracija medsebojne delitve

Živimo na enem planetu, ki je naš edini dom; pripadamo eni planetarni družini, človeštvu. Dobrine planeta so zato skupne in pripadajo vsem. Zanje smo odgovorni in z njimi moramo ravnati skrbno in modro, v korist vseh.

Medsebojna delitev je osnovni in najpomembnejši način, kako dobrine porazdeliti med vse države sveta in vse prebivalce planeta, da bi lahko živeli v miru in blaginji. To pa je mogoče storiti le na osnovi pravičnosti, solidarnosti in sodelovanja.

Medsebojna delitev je zatorej način skupnega bivanja na skupnem planetu v okviru ene družine, človeštva. Medsebojna delitev naj postane osnovno načelo (princip) naših odnosov in ravnanj, tako med posamezniki in skupinami kot med državami.

Na vseh področjih človeškega družbe – še posebej pa v ekonomiji in politiki – naj medsebojna delitev dobrin postane osnovni princip delovanja. Od lokalne skupnosti in države do globalne skupnosti moramo vzpostaviti skupnosti, kulturi in tradiciji primerne pogoje medsebojne delitve dobrin.

Medsebojna delitev naj ne postane ideologija, ki bi ji morali slepo slediti. Naj bo prostovoljna in utemeljena na najvišjih vrednotah človeštva: univerzalni pravičnosti in svobodi.

sreda, 14. november 2007

Naš prispevek

Resnično malo je potrebno, da opazimo, da je s svetom nekaj hudo narobe. Grozeče podnebne spremembe smo že doživeli in tudi v prihodnosti jih bomo, verjetno še v hujši obliki. Vidimo, da so nekateri posamezniki brezmejno bogati, izjemno veliko ljudi pa v svojih kratkih življenjih izkuša pomanjkanje in bedo, ki si jih komaj še lahko predstavljamo. Zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin tisoči in tisoči umirajo dnevno, hkrati pa vidimo, kako tisoče in tisoče ton hrane konča na smetiščih »bogatega« sveta.


Sveta, ki ga »poganjata« tako pohlep po denarju in moči kot tudi popolnoma brezmerno in neodgovorno potrošništvo. To je v resnici reven svet, saj ljudje v tem svetu v resnici niso zadovoljni. Kljub obilju so nesrečni, zgarani in odtujeni med seboj. Paradoks današnjega sveta je, da so nesrečni tako ljudje, ki trpijo pomanjkanje kot tudi ljudje, ki »trpijo« zaradi preobilja dobrin.


Med ljudi se zato zažira strah pred jutrišnjim dnem, ki lahko prinese smrt zaradi pomanjkanja; bogati pa se bojijo revnih, ki naj bi ogrožali njihovo blaginjo, pa čeprav ta pogosto »zraste« na njihovih ramenih ali z njihovimi dobrinami. Zato bogati potrebujejo armade, zastražene meje in visoke zidove – zaradi strahu. Strah pa je vedno idealno gojišče vseh oblik konfliktov: ekonomskih, vojaških ali terorističnih.


Samo gigantski napori politično-ekonomskih voditeljev in elit, medijev, potrošniško usmerjene industrije in tudi izobraževalnega sistema preprečujejo, da bi ljudje spregledali to jalovo in uničevalno igro, ki temelji na nepravičnosti, izkoriščanju in zavajanju ljudi.


Ljudje ne želimo nesreče drugih, ne želimo, da trpijo. Ker ne želimo, da bi trpeli sami. Pred nami leži preprosta rešitev, samo »zgrabiti« jo moramo. Medsebojna delitev najpomembnejših dobrin (hrane, vode, energetskih virov itd.), ki bi vsem ljudem omogočila preživetje in človeka vredno življenja, bi tako rekoč v hipu rešila večino največjih problemov človeštva. Potrebno je samo nekaj dogovorov, solidarnosti in pristnega sodelovanja. Obenem bi lahko sprejeli nekoliko enostavnejši način življenja, v katerem bi bili zadovoljni z »dovolj«, ne pa z neskončnim »več«.


In nič, resnično nič se ne bo zgodilo in spremenilo brez našega prispevka.

sreda, 07. november 2007

Skrbniki planeta

»Prelepa gospica!« je čez nekaj časa spet rekel Frodo. »Povej mi, če se ti vprašanje ne zdi preneumno, kdo je Tomo Bombadil?«

»Pač je,« je rekla Zlatozrna, pridržala urne gibe in se nasmehnila.

Frodo jo je vprašujoče pogledal. »Pač je, kakršnega ste ga videli,« je rekla v odgovor njegovemu pogledu. »Na skrbi ima gozd, vodo in breg.«

»Potemtakem je vsa ta čudna dežela njegova last?«

»To pa nikakor ne!« je odgovorila in nasmešek ji je zamrl. »To bi bilo pa res breme,« je dodala s tihim glasom, kakor sama sebi. »Drevje in travje in vse, kar raste ali živi v deželi, je samo v svoji lasti. Tomo Bombadil pa je Skrbnik ...«

Ta čudovit odlomek iz prvega dela trilogije Gospodar prstanov britanskega književnika J. R. R. Tolkiena (v prevodu Branka Gradišnika), nam pove o naši vlogi na planetu Zemlja več, kot katerikoli politični ali ekonomski učbenik danes.

Planeta nimamo in ne moremo imeti v lasti, lahko pa smo njegovi skrbniki. In se do njega obnašamo skrbno. To je naša prava vloga. Ko bomo to doumeli, bomo tudi ravnali temu primerno. Postali bomo resnični skrbniki »drevja in travja in vsega drugega«. In potem bo tu, na planetu Zemlja, Gaji, prijetno živeti.

sobota, 27. oktober 2007

Moč medsebojne delitve

Danes, kljub vse večji politični in kulturni povezanosti sveta, (še vedno) poteka neusmiljen in okruten boj za svetovne dobrine, ki se bo v prihodnosti samo še zaostroval, predvsem za pitno vodo in energetske vire. Za kar se je nekoč uporabljalo vojaške armade, se danes uporablja ekonomske institucije: multinacionalne korporacije, borze, banke … Orožja vojne so danes komercializacija družbe, privatizacija in tako imenovana svobodna trgovina.

Takšno stanje koristi predvsem majhnim, a izredno bogatim ekonomskim (v navezi s političnimi) elitam, ki imajo v lasti ali izkoriščajo približno 80% celotnega planetarnega bogastva. Velike skupine prebivalstva in celi narodi pa so skoraj povsem odrinjeni od »velikega kolača«, ki je na voljo človeštvu in zato životarijo ali povsem po nepotrebnem tiho, daleč od oči svetovne javnosti, umirajo.

Številne države, tudi najbogatejše, svojim prebivalcem vse težje zagotavljajo dostop do skupnih dobrin in storitev (hrane in pitne vode, energetskih in drugih naravnih virov; izobraževanja, zdravstvenega in socialnega varstva itd.). In prav te skupne dobrine predstavljajo ključ za reševanje najbolj perečih problemov današnjega sveta: revščine, lakote, bolezni, hitre degradacije okolja ter družbenih in mednarodnih konfliktov, vključno s terorizmom.

Edina prava alternativa današnji globalni vojni za ključne skupne dobrine (voda, obdelovalna zemlja, gozdovi, energetski in zemeljski viri ter tudi znanje in druga dediščina človeštva), s katerimi lahko ljudje zadovoljujemo svoje osnovne potrebe, je njihova pravična delitev. Zelo preprosta ideja, a kako jo uresničiti? Že z ustanovitvijo posebne agencije v okviru OZN bi naredili prvi korak k uresničitvi principa medsebojne delitve.

V skladu bi se »srečevali« presežki in primanjkljaji najpomembnejših dobrin, ki jih človeštvo potrebuje za svoje preživetje. Države bi prostovoljno prispevale presežke dobrin, ki jih ne bi potrebovale in bi glede na svoje potrebe iz sklada dobile tiste dobrine, ki jih bodisi nimajo v zadostnih količinah bodisi jih zaradi drugih vzrokov (naravne katastrofe ali druge nevšečnosti) nujno potrebujejo.

Na takšen način menjave po načinu ‘dobrina za dobrino’ bi omogočili vsem ljudem, da bi lahko zadovoljevali vsaj svoje osnovne potrebe, s čimer bi ustvarili večje zaupanje med različnimi družbenimi skupinami in narodi, kar je edini pravi pogoj za dosego resničnega miru in blaginje na planetu, kar pa je še kako povezano z zdravjem planetarnega okolja.

Princip medsebojne delitve ne zahteva neke dokončne in formalne oblike, možnosti pravične delitve so namreč neomejene in neizčrpne. Sprejetje tega principa nam pravzaprav odpre polje neskončnih možnosti. Prav zato lahko govorimo o medsebojni delitvi kot o principu – temeljnemu načelu vseh odnosov med ljudmi. Pravična delitev nikakor ne sme biti omejena samo na področje ekonomije, pač pa mora biti temelj delovanja tudi na drugih družbenih področjih. Staro načelo gospodarjev človeštva ˝vse zase in nič za druge˝, ki ga je opisal že Adam Smith, lahko nadomestimo z novim: ˝Delimo, kar nam je skupnega; to je način kako živimo skupaj.˝

Z uveljavitvijo medsebojne delitve dobrin bi odprli novo dobo v človeški zgodovini, ki bi temeljila na spoznanju, da smo ljudje najprej pripadniki človeštva – človeške družine in da živimo na skupnem planetu, kar pomeni, da smo soodgovorni tako za svojo družino (človeštvo) kot za svoj resnični dom – planet Zemljo.

nedelja, 21. oktober 2007

Kaj je narobe s svetom?

Kaj je narobe s svetom, v katerem zaradi posledic skrajne revščine vsak dan umre 50.000 ljudi, hkrati pa beležimo neprestano gospodarsko rast in vemo, da je osnovnih dobrin dovolj za preživetje vseh ljudi na planetu?

Kaj je narobe s svetom, v katerem 1,2 milijarde ljudi oziroma skoraj vsak peti Zemljan životari v absolutni revščini (pomeni, da ima za svoje preživetje na voljo manj kot 1 ameriški dolar dnevno), medtem ko 946 svetovnih milijarderjev skupno premore 3.500 milijard ameriških dolarjev?

Kaj je narobe s svetom, v katerem najmočnejša in najbogatejša država letno vrže v smeti 45 milijonov ton hrane, medtem ko gre vsak večer 852 milijonov ljudi lačnih v posteljo – če jo imajo seveda?

Kaj je narobe s svetom, kjer je zaradi pretirane in nesmotrne porabe naravnih virov, ogroženih 41.415 živalskih in rastlinskih vrst, 16.306 izmed njih pa grozi izumrtje? Da globalnega segrevanja ozračja in z njim povezanih posledic sploh ne omenjamo.

Nekaj je brez dvoma očitno. Obilno bogastvo planeta je skrajno nepravično porazdeljeno in še tam, kjer ga je (pre)več se z njim ravna skrajno neprimerno in potratno. In ta nepravičnost je vzrok, ne pa posledica največjih problemov človeštva: revščine, lakote, ozdravljivih bolezni; sporov, konfliktov, vojn in tudi terorizma; frustracij, strahu in stresa, ki prevevajo sodobno globalno družbo.

Rešitve, ki nam jih ponujajo naši voditelji, ekonomski in politični, so neučinkovite in nas vodijo samo še navzdol. Tako opevana konkurenčnost je dejansko samo brezobziren boj za planetarne vire oziroma dobrine. V ozadju te neusmiljene tekme sta »stari« človeški lastnosti pohlep in sebičnost. »Vse zase in nič za druge«, kot se je že pred več kot dvema stoletjema izrazil znameniti filozof in ekonomist Adam Smith.

Če poznamo prave vzroke problemov, so nam tudi rešitve na dosegu roke. Medsebojna delitev dobrin (ang. share), ki temelji na pravičnosti, na resničnem sodelovanju in solidarnosti, je ključ za rešitev največjih in skrajno nevarnih problemov človeštva. Zveni nenavadno? Utopično? Pa ni.

Dogovor med državami za pravičnejšo porazdelitev ključnih planetarnih virov (dobrin), s katerimi je mogoče zadovoljiti osnovne potrebe vseh ljudi na planetu, za globalno skupnost ne bi smel biti velik problem. Imamo tudi organizacijo, ki ima za to vso potrebno infrastrukturo – Organizacijo združenih narodov. Manjka samo naša volja, ki bo spodbudila (politično) voljo naših voditeljev.

Viri: Oxfam Canada, CommonDreams, Forbes, IUCN, Share Slovenija

četrtek, 11. oktober 2007

Zakaj deliti dobrine?

Nevladna organizacija Share the Worldʼs Resources – STWR (Medsebojna delitev svetovnih virov) ponuja kar nekaj tehtnih razlogov za uvedbo principa medsebojne delitve in kar je še pomembnejše, tudi konkretne predloge. Nekaj z njihove spletne strani – za pokušino:

»Zakaj deliti dobrine?

Revščina vsak dan povzroča nepotrebno smrt 50.000 ljudi in mednarodna pomoč najrevnejšim državam še vedno ni zadostna. Celo, če bi dosegli Milenijske razvojne cilje za prepolovitev skrajne revščine, bi leta 2015 900 milijonov ljudi še vedno živelo z manj kot enim dolarjem dnevno.

- Neoliberalna ekonomija večini sveta ne zagotavlja zadovoljevanja njihovih potreb, navkljub 60 let starim obljubam, ki izhajajo iz Univerzalne deklaracije človekovih pravic.

- Podnebne spremembe, ki bodo najpogubneje prizadele razvijajoče države, se odvijajo vse hitreje kot rezultat obsežne komercializacije in prekomerne izrabe virov s strani bogatih držav.

- Neenakost znotraj in med državami se nenehno poglablja kot neposredna posledica politike svobodnega trga.

Kljub nesposobnosti nereguliranih tržnih sil, da bi rešile ta vprašanja, pa skupina G8 in še nekaj drugih držav bogatih držav nadaljuje z dajanjem prednosti dobičku in ekonomski rasti pred zadovoljevanjem osnovnih človekovih potreb. Samo največje korporacije imajo dejansko korist od globalne ekonomije, ki je organizirana na temeljih lastnega interesa in tekmovanja, teh »vrednot«, ki so se vzpostavljale preko Svetovne trgovinske organizacije, Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke.

Kaj je princip medsebojne delitve?

Medsebojna delitev ni ‘izm’ ali ideologija, temveč je naraven ekonomski zakon, preprost proces, ki bo potem, ko bo uveljavljen na globalni ravni, lahko preobrazil način razdelitve virov. Državni sistemi za zagotovitev blaginje predstavljajo primer medsebojne delitve, kjer država zbira davke in jih usmeri v družbene dejavnosti. Razen Marshallovega načrta po II. svetovni vojni, pa princip delitve še nikoli ni bil izvršen na mednarodni ravni, tam kjer je ta najbolj potrebna.

Osnovna kmetijska proizvodnja, čista voda, nujno potrebna medicina, zemlja, energija in ozračje spadajo med dobrine, ki lahko jamčijo za osnovne človekove pravice, če z njimi skupaj upravlja mednarodna skupnost. Dobrine se lahko učinkovito delijo, če si jih, namesto korporacij ali posameznih držav, skupaj lasti svetovna skupnost. Brez tega zagotovila mednarodne enotnosti, se bodo nasprotja med državami glede dobrin neizogibno nadaljevala.

Hrane, vode in zdravil je na planetu dovolj za vse ljudi. Če se je mednarodna skupnost zavezala ustvariti trajnostno razvijajoč svet brez revščine, potem moramo začeti s preureditvijo gospodarskega sistema skladno s principi sodelovanja in medsebojne delitve.

Kako deliti dobrine?

Javni pritisk mora najprej prepričati vlade, da s takojšnjo in odločno akcijo odpravijo skrajno revščino. Ko bo princip medsebojne delitve enkrat sprejet, kot izhodišče za nastanek trajnostno razvijajoče ekonomije, bo potrebno mednarodno soglasje na podlagi katerega se bodo dobrine delile.

Potem bo lahko nova agencija Združenih narodov upravljala z dobrinami v dobro globalne skupnosti in začela z nujnim programom prerazdelitve dobrin za odpravo skrajne revščine.

Sistem medsebojne delitve bo imel za posledico zmanjšan obseg tržne ekonomije, s čimer se bosta zmanjšala dejavnost in vpliv tržnih sil ter multinacionalnih korporacij. To bo vodilo do manj skomercializirane trgovine in manjših potreb po mednarodnem finančnem in razvojnem financiranju, kar bo omogočilo, da bodo Svetovna trgovinska organizacija, Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad postopno ukinjene. Glavni vpliv na globalno gospodarstvo si bodo potem pridobile agencije Združenih narodov, kakršni sta ECOSOC (ekonomski in socialni svet) in UNCTAD (Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj).

Bogati narodi bodo morali porabiti manj, zmanjšati emisije CO2, in prerazporediti dobrine tja, kjer se najbolj potrebujejo. Delitev dobrin na takšen način lahko ustvari nagel razvoj od spodaj navzgor in ukine potrebe po mednarodni pomoči.

Naraven izid tega so-ustvarjanja ekonomije, ki spodbuja sodelovanje in medsebojno delitev, so miroljubni mednarodni odnosi.«

Vir: STWR

četrtek, 04. oktober 2007

Prava vloga in namen ekonomije

Razumeti pravo vlogo in namen ekonomije je ključnega pomena, če želimo hudo načeto naravno in družbeno ravnovesje našega planeta postaviti v pravi – ravnovesni položaj in s tem zagotoviti resnični razvoj celotne človeške skupnosti in trajnostni razvoj planetarnega okolja. Zato moramo (končno) prepoznati pravo vlogo in pomen ekonomije. Šele potem bodo sledila naša prava dejanja in pravi rezultati.

Vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Je vgrajena v vse družbene sisteme, a ne nad njimi ali izven njih.

Prava vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Ekonomija je in mora biti vgrajena v vse družbene sisteme (politični, gospodarski, izobraževalni, zdravstveni, socialni …), saj v osnovi zagotavlja preživetje in življenje posameznikom in vsem družbenim skupnostim – od družine (gospodinjstva) do globalne skupnosti.

Nikakor pa ni vloga ekonomije, da prevzema vodilno vlogo v družbi in v vseh njenih dejavnostih kot neka iz družbe izločena nad-dejavnost, ki poleg tega celotni družbi vsiljuje neke svoje povsem zgrešene vrednote. Danes so si tako imenovane tržne sile (predvsem velika podjetja, globalne ekonomske ustanove kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad ter ekonomske izobraževalne in znanstvene ustanove) povsem podredile celotno ekonomsko področje in preko njega dobesedno vladajo celotni družbi. Glavna »orožja« tržnih sil so: obširna privatizacija in komercializacija vseh družbenih dejavnosti ter osvobajanje od nadzorne in regulatorne vloge države.

Ločitev ekonomije in politike ni mogoča.

Ločitev ekonomije in predvsem gospodarstva kot nosilnega dela celotne ekonomske dejavnosti od države oziroma politike, vodi v družbeni samomor. Politika ima najvišjo možno odgovornost za družbo in svojega poslanstva ne more opravljati, če nima skoraj nobenega vpliva na ekonomsko življenje družbe. Že starogrški filozof Platon je vedel, da je politika ˝veščina skrbi za celotno človeško skupnost˝. Kako naj politika skrbi za skupnost, če ne more vplivati na njen najvitalnejši del oziroma del, ki je zadolžen za njeno preživetje?

Seveda pa je pravo vprašanje drugačno: »Katere interese zastopa politika neke države?« Če zastopa interese samo nekaterih privilegiranih družbenih skupin (to pa je danes realnost v skoraj vseh državah sveta), potem je njena povezanost z ekonomskim področjem zares sporna. Če pa zastopa interese celotne državne skupnosti, potem mora država oblikovati svojo ekonomsko politiko v skladu s temi interesi.

A danes ni dovolj govoriti samo o državi, temveč tudi o globalni skupnosti, kajti procesi globalizacije zahtevajo usklajeno in skupno politiko vseh držav sveta, ko gre za globalno ekonomijo – ki vpliva na življenje vseh ljudi in stanje naravnega okolja. Medtem ko so tržne sile že postale globalne, pa globalna skupnost še nima učinkovitega sistema za njihov nadzor in obvladovanje. Vendarle že imamo ustrezno organizacijo – Združene narode, ki pa zaenkrat na globalnem ekonomskem področju skoraj nima (potrebnega) vpliva.

Ekonomski interesi so najprej podrejeni interesom celotnega človeštva in šele potem interesom držav, skupin ali posameznikov.

V čigavi »lasti« so ekonomski interesi? Naj verjamemo, da je najboljša ureditev tista, ki temelji na danes splošno sprejeti »resnici«, da »so tam, kjer vsakdo, vsaka skupina ali podjetje (ali država) zasleduje le lastne interese, najpopolneje zadovoljene potrebe celotne skupnosti«? A, ker so lastni interesi najpogosteje izenačeni zgolj z pridobivanjem čim večjega dobička zase, ne glede na ceno za ljudi in okolje, se je ta »resnica« izkazala za pogubno.

Ekonomija mora najprej upoštevati interese človeštva, ki so doslej najpopolneje izraženi v temeljnih in univerzalnih listinah Združenih narodov – Ustanovni listini ZN, Splošni deklaraciji človekovih pravic, Deklaraciji novega tisočletja itd.. Iz teh listin sledi, da je pravi interes človeštva mir, bivanje v zdravem in čistem okolju ter zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega človeka na planetu.

Ekonomija je celota vseh dejavnosti katerih namen je zadovoljevanje potreb vseh ljudi na planetu in končni cilj blaginja človeštva.

Šele sedaj smo torej lahko zapisali kaj je sploh ekonomija. Njena najbolj temeljna naloga je preživetje človeštva, kar je mogoče le z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi. Osnovne človekove potrebe so v skladu z temeljnimi listinami ZN naslednje: potreba po hrani in pijači, primernih oblačilih in prebivališču ter zdravstvenem varstvu in izobraževanju.

A zadovoljevanje osnovnih človeških potreb še ni dovolj, ljudje želimo živeti v zdravem, varnem in mirnem okolju, tako družbenem in kot naravnem. Šele ko bi bili izpolnjeni vsi ti pogoji bomo lahko govorili o blaginji človeštva. Do tu seže vpliv ekonomije. In blaginja človeštva je šele predpogoj za človekovo srečo in predstavlja možnost, da se uresničijo vsi njegovi potenciali. A to ni več stvar ekonomskega področja.

Država mora v imenu in interesu celotne družbene skupnosti nadzorovati in regulirati celotno ekonomsko področje. Na nekatere dele pa mora imeti tudi povsem neposreden vpliv.
Država mora torej povsem obvladovati ekonomsko področje, če želimo razmišljati o pravičnosti, zadovoljevanju potreb vseh ljudi in blaginji človeštva. To pomeni, da mora igrati nadzorno in regulatorno vlogo: z zakoni in pravili, katerih upoštevanje mora učinkovito nadzorovati.

Področjih, ki so neposredno »odgovorna« za zadovoljevanje osnovnih potreb (npr. oskrba z vodo, energetska dejavnost, železnice, ceste, izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo) pa mora država igrati neposredno (so)lastniško vlogo, saj tega področja nikakor ni mogoče prepustiti nekim imaginarnim tržnim zakonitostim.

Družbene vrednote morajo vladati celotni družbi, tudi ekonomskemu področju. Nikakor pa ne sme veljati obratno.

Danes so si splošno sprejete ekonomske »vrednote« pridobile veljavo v celotni družbi. Tekmovalnost (konkurenčnost), pohlep (po dobičku) in sebičnost (zadovoljevanje zgolj lastnih interesov) so postale splošne družbene norme v politiki, v celotnem gospodarstvu, kmetijstvu, na področjih zdravstvenega varstva, izobraževanja, kulture itd..

Človeštvo pozna resnične vrednote za katere so si stoletja prizadevali posamezniki, skupina ali celotne države: solidarnost, sodelovanje, pravičnost, poštenost, razumevanje in spoštovanje drugega in do sedaj redko izražena medsebojna delitev. Te vrednote morajo postati tudi vrednote ekonomskega področja.

Zadovoljevanje potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva je mogoče zagotoviti samo s solidarnostjo, sodelovanjem in medsebojno delitvijo skupnih dobrin človeštva.

Če zaključimo naše razmišljanje o ekonomiji. Ekonomija je lahko samo neločljivi del celotne družbene skupnosti in ne njen posebni del. Celotno ekonomsko področje mora delovati v interesu vsake družbene skupnosti in človeštva kot celote. Temeljna naloga ekonomije je zadovoljevanje potreb vseh ljudi, končni cilj pa blaginja človeštva. Tako kot za celotno družbo morajo tudi za ekonomijo veljati splošne in univerzalne vrednote ter zakoni in pravila. Temelji novih družbenih in ekonomskih odnosov morajo postati solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev skupnih dobrin človeštva.

[Skupne dobrine so tiste dobrine, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Te dobrine so torej: voda, hrana, energetski viri, zemeljsko in gozdno bogastvo; znanje in kulturna dediščina človeštva itd..]

Ekonomijo moramo torej na novo premisliti.

sobota, 29. september 2007

9 zapovedi nove dobe človeštva


1. Solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev so pravi temelji sleherne družbene skupnosti – globalne, državne in lokalne.

2. Naravne in družbene dobrine, ki jih imenujemo skupne dobrine človeštva*, pripadajo vsem ljudem.

3. Medsebojna delitev je način pravične porazdelitve skupnih dobrin človeštva.

4. Globalna skupnost, ki jo zastopa Organizacija Združenih narodov (OZN), je odgovorna za kvalitetno in trajnostno ravnanje s skupnimi dobrinami človeštva ter za njihovo pravično porazdelitev.

5. Posebna agencija v okviru OZN usklajuje delitev skupnih dobrin človeštva med državami, ki k medsebojni delitvi pristopijo prostovoljno.

6. Zmernost in poštenost pri izkoriščanju in uporabi dobrin izhajata iz razumevanja zakonitosti našega naravnega in družbenega okolja.

7. Osnovni in prednostni nalogi vsake družbene skupnosti sta skrb za preživetje vsakega njenega člana in skrb za okolje.

8. Blaginja človeštva in trajnostni razvoj planeta predstavljata končni in vzvišeni cilj prizadevanj na vseh področij družbenega delovanja, še posebej v politiki in ekonomiji.

9. Vsaka družbena skupnost si mora prizadevati za polno uveljavitev Ustanovne listine OZN, Univerzalne deklaracije človekovih pravic, Deklaracije novega tisočletja in do leta 2015 izpolniti Milenijske razvojne cilje.

Vse prejšnje točke so predpogoj za zaupanje med posamezniki, skupinami in državami. To zaupanje je edina pot k miru. Mir je jamstvo naše prihodnosti.


*Skupne dobrine so vse dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (po hrani in pijači, zaščiti telesa z oblačili in v primernem bivališču, po zdravstvenem varstvu in izobraževanju). Sestavljajo jih naravne (zrak, voda, hrana, rudno in gozdno bogastvo, energetski viri) in družbene dobrine (znanje, kulturna in duhovna dediščina; transportna, komunikacijska in druga infrastruktura; zdravstveno in socialno varstvo; izobraževanje).

petek, 28. september 2007

Človekova svobodna izbira: samoomejitev

Ljudje smo svobodna bitja. To je brez dvoma resnica in po dolgih stoletjih zatiranj, suženjstva in hlapčevstva si tega ne bomo pustili odvzeti. Vendar je svoboda danes vsaj na enem družbenem področju povsem napak razumljena in zlorabljena – v ekonomiji.
Danes se človekova svoboda skoraj povsem enači s »svobodnim« ekonomskim – tržnim ravnanjem. Vendar je postalo jasno, da nam narava in drugi ljudje »postavljajo« meje. Pretirano izkoriščanje in obremenjevanje narave (npr. z izpusti toplogrednih plinov, odpadki vseh vrst itd.) zahteva, da postavimo jasne meje, do kam lahko gremo.

Meje, ki nam jih postavljajo drugi ljudje so njihova pravica do življenja in do kakovostnega življenja. Če potrošimo preveč, potem zmanjka za druge. To sproža neskončne konflikte. Čeprav nas ekonomisti učijo, da je glavni ekonomski problem redkost virov oziroma dobrin, pa je resnica drugačna: dobrine so dejansko skrajno neenakomerno in povsem nepravično razporejene. Ob zmerni uporabi in pravični porazdelitvi, je ta trenutek vseh glavnih dobrin (hrane, vode, energetskih virov, zdravil) na svetu dovolj za vse ljudi.

Postavljanje ekonomskih mej nikakor ni poseganje v našo svobodo. Še vedno se lahko svobodno izražamo, svobodno volimo, se svobodno gibljemo, družimo itd..

Če nam družba (država) ne zmore postaviti meja ekonomskega ravnanja (v obliki pravil in zakonov) oziroma, če si tega ne želimo, si jih lahko postavimo sami. S samoomejitvijo. Če se čemu odpovemo, še ne pomeni, da nismo svobodni, temveč s tem kvečjemu izražamo zrelost in modrost.

V resnici ne potrebujemo vsega, kar nam nudi sodobna potrošniška družba in še več: z drugimi lahko delimo tisto, česar dejansko ne potrebujemo.

četrtek, 27. september 2007

Izjemna moč medsebojne delitve

Ko se bomo končno izvili iz te hude zaslepljenosti, ki na sam prestol človeških vrednot postavlja pohlep, sebičnost in tekmovalnost, bo človeštvo končno zadihalo s polnimi pljuči blagodejnih vplivov sodelovanja, solidarnosti in predvsem medsebojne delitve.

Zakaj potrebujemo medsebojno delitev?

Ker je dobrin dovolj za potrebe vseh ljudi na planetu, veliko premalo pa za neskončne želje manjšega dela človeštva.

Ker imamo vsi pravico do življenja in blaginje.

Ker samo iz blaginje vsega človeštva izhaja medsebojno zaupanje, iz tega pa mir.

Ker nobeno območje na planetu nima vseh dobrin, a hkrati ni brez dobrin.

Ker bistvo našega življenja ni v neskončnem kopičenju bogastva.

Ker smo kljub vsem razlikam vsi samo ljudje, pripadniki ene velike družine – človeštva.

petek, 31. avgust 2007

Zemlja, občutljiv in soodvisen sistem

“Večina nas Zemlje ne zaznava samo kot krogle iz kamenja, s tanko plastjo ozračja, oceani in življenjem na svojem površju. Čutimo, da spadamo semkaj, da je ta planet zares naš dom. Daleč nazaj so Stari Grki že razmišljali na takšen način in Zemlji dali ime Gaja.”

“Na vse vrste žive materije na Zemlji, od kita do virusa, od hrasta do alge lahko gledamo kot na sestavne dele enega bitja, sposobnega vzdrževati Zemljino atmosfero v pogojih, ki zadovoljuje vse njihove potrebe in jih oskrbuje z vsem potrebnim in z močjo, ki daleč presega vsoto njenih sestavnih delov … [Gajo lahko definiramo] kot kompleksno bitje, ki vključuje Zemljino biosfero, atmosfero, oceane in zemljo; celoto, ki sestavlja povratni kibernetični sistem, ki teži k optimalnem fizičnem in kemičnem okolju za življenje na tem planetu. Vzdrževanje sorazmerno stalnih razmer lahko imenujemo tudi
homeostaza.” [Kaj je Gaja? ]

Britanski znanstvenik James Lovelock je leta 1967 razvil hipotezo o Gaji, »hipotetičnem bitju, ki se razsteza preko vsega planeta«. To bitje je poimenoval Gaja, po grški boginji Gei, boginji zemlje. Celoten planet, z vsemi raznolikimi življenjskimi okolji in bitji sestavlja ogromen in zapleten organizem, ki zagotavlja najboljše (optimalne) pogoje za bivanje na njem.

To je mogoče le, če so različna življenjska okolja in bitja v medsebojnem ravnovesju. Ravnovesje pa ne pomeni, da se življenjske okoliščine ne spreminjajo, temveč da se neprestano razvijajo in medsebojno vedno znova vzpostavljajo ravnovesje.

Danes je, zaradi škodljivega delovanja človeštva, ravnovesje na planetu nevarno porušeno. A ne da bi bil človek moteč člen v naravnem ravnovesju, kot marsikdo misli, temveč je njegovo škodljivo ravnanje tisto, ki posega v planetarno ravnovesje. Najbolj opazen in pojasnjen primer takšnega ravnanja je globalno segrevanje ozračja, ki ga s pretiranimi izpusti tako imenovanih toplogrednih plinov povzroča človeštvo.

Posledice (poplave, suše, orkani, taljenje ledenikov, višje temperature itd.) se že čutijo v vseh življenjskih okoljih na planetu, kar vpliva na vsa živa bitja (sprememba življenjskih pogojev; prehitro izginjanje živalskih in rastlinskih vrst itd.) in tudi na človeštvo samo (številne žrtve naravnih nesreč, selitve, gospodarske posledice, lakota, revščina itd.).

Ravnovesje pa ni porušeno samo v naravnem okolju, temveč tudi v sami človeški skupnosti, kar pa ima velik vpliv na celoten planetarni sistem – saj gre za vzajemno povezanost in soodvisnost. Predvsem zelo razširjeni revščina in lakota povzročata hude napetosti v svetu, v katerem je dobrin dovolj za vse, tudi znotraj večine svetovnih držav. Iz teh napetosti se porajajo številni konflikti in spori, v končni obliki pa tudi vojne.

Nepravična porazdelitev planetarnih dobrin je zato temeljni vzrok za neravnovesje v človeški družbi in na planetu kot celoti. Muhamed Yunus, prejemnik Nobelove nagrade za mir za leto 2006, je na podelitvi nagrade poudaril: »Revščina je grožnja miru. Frustracije, sovražnost in jeza, ki jih povzroča skrajna revščina, ne morejo vzdrževati miru v nobeni družbi.«

Neravnovesje v človeški družbi je vzajemno povezano z neravnovesjem v okolju, zato se moramo nujno spopasti s pravimi vzroki problemov. A najprej moramo videti svet, kakršen je v resnici. Šele potem bomo lahko razmišljali o pravih rešitvah, ki bodo svet ponovno »postavile« v ravnovesje.

torek, 21. avgust 2007

Komercializacija

Komercializacija je skupno ime za način človekovega oziroma družbenega razmišljanja in delovanja, ki temelji na predpostavki, da je za splošno blaginjo najbolje, če sleherna človeška dejavnost postane komercialna oziroma trgovska (latinska beseda commercium pomeni trgovino, trgovanje).

Ko komercialna miselnost »zaide« na tista področja človeške družbe, ki so zadolžena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb, postane skrajno destruktivna. Zdravstveno varstvo, izobraževanje, kultura in umetnost, oskrba z osnovnimi dobrinami in storitvami (oskrba z vodo, komunalne in druge pomembne javne storitve) tako postanejo komercialne dejavnosti.

In posledica: denar postane selektivno sredstvo pridobitve nečesa, kar nujno potrebujemo (npr. zdravstvene storitve: nekateri si lahko privoščijo najboljše, drugi povprečne, tretji zelo nekakovostne storitve oziroma ostanejo brez njih). Osnovni cilj delovanja teh dejavnosti, ki bi morale primarno služiti vsem ljudem, pa postane dobiček.

Komercializacija postopoma vstopa v vse pore človeške družbe in razbija temelje sleherne človeške skupnosti: solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev. Četudi ta družbena veziva delujejo še tako nepopolno in pomanjkljivo so edino jamstvo skupnega življenja, tako v družini kot v najširši človeški družini – globalni skupnosti. Najbolj destruktivna je komercializacija ravno zato, ker peha ljudi v divjo dirko za dobrine in storitve, tudi tiste najnujnejše. V tej kruti dirki izgubljajo ravno najranljivejši, najbolj pomoči potrebni: starejši, otroci, bolni.

Komercializacija je postala temeljna ideologija našega časa in okoli nje je zgrajen mogočen proizvodno-trgovsko-medijski potrošniški sistem, ki deluje v interesu majhnih, a zelo vplivnih in bogatih družbenih elit. Žrtve komercializacije pa so milijoni izključenih, skrajno revnih kot tudi vse bolj degradirano naravno in družbeno okolje.

»Orožja« proti komercializaciji smo že omenili: uveljavitev principov (temeljnih idej) solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve na vseh področjih človeške družbe. Brez medsebojne delitve, solidarnosti in sodelovanja, življenje na gosto naseljenem planetu ne bo več mogoče ali pa bo zelo zelo klavrno.

Komercializacija nas zadržuje, da bi se lahko izrazili kot človeška bitja in skupaj ustvarili mogočno civilizacijo srečnih ljudi.

sobota, 18. avgust 2007

Medsebojna delitev na globalni ravni

“Popolnoma nova agencija Združenih narodov bo ustanovljena posebej zato, da bo nadzorovala proces delitve svetovnih dobrin.”

“Vsaka država bo povabljena, da presežke dobrin, ki presegajo njene potrebe, nameni v skupen sklad, iz katerega se bodo zadovoljevale potrebe, kjer bo to potrebno.”

“Vrnili se bomo na bolj na bolj osnoven sistem, ki bo temeljil na menjavi dobrin po načelu ‘dobrina za dobrino’. V središču tega sistema bo služba, ki bo delovala kot ‘upravitelj virov’, ki bo zbirala podatke o pridobljenih dobrinah in o potrebah vseh držav sveta. Če bo neka država imela presežek določene dobrine, potem jo bo s posredovanjem te službe namenila državi, ki jo potrebuje. Podobno se bo zgodilo, če bo katera država zaradi izgubljene letine (npr. zaradi suše) v krizi, takrat ji bodo druge države ponudile hrano iz svojih lastnih skladišč, da bi zadostile njenim potrebam. Vsaka država bo sčasoma postala prejemnica ali darovalka v tem programu. Pomoč ob nesrečah bo stalna in tako bo preprečeno moralno ponižanje do katerega pride, kadar se za takšno stisko nihče ne zmeni.”

“Na ta način bodo naše ekonomske strukture začele služiti ljudem. Osredotočene bodo na človeške potrebe, ne pa na slepi dobiček.”
[Vir: Share International, Share Slovenija]

Ker je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi ključnega pomena za sedanjost in prihodnost človeštva, potrebujemo globalno institucijo, ki bo imela glavno besedo pri delitvi skupnih dobrin in bo delovala v imenu in v korist celotnega človeštva.

V ta namen bi morali ustanoviti povsem novo agencijo v okviru Organizacije združenih narodov (OZN), ki bi skrbela za pravičnejšo porazdelitev skupnih dobrin človeštva med vse ljudi na planetu. Sama ustanovitev nove agencije za mednarodno skupnost ne bi smela biti prevelik problem, seveda ob prostovoljnem pristanku in sodelovanju držav članic.

Agencija OZN

Osrednja naloga agencije bi bila koordinacija delitve (menjave) skupnih dobrin med državami po načinu ‘dobrina za dobrino’ (ang. barter). Menjava po načinu ‘dobrina za dobrino’ pomeni, da bi se dobrine menjale neposredno med državami – s posredovanjem agencije. Zakaj bi bilo to dobro? Ker na ta način ni mogoče goljufati, špekulirati, preprodajati ali preprosto služiti na račun drugega.

Če bi neka država potrebovala nafto, hkrati pa imela presežke pšenice, bi preprosto morala poiskati državo, ki ima dovolj nafte, a premalo pšenice in bi z njo zamenjala te dobrine. Vendar bi se le težko našli dve državi s tako usklajenimi presežki in potrebami po dobrinah, ki bi se mimogrede ujemali še količinsko in vrednostno. Država ima lahko na primer preveč nafte in premalo pitne vode, druga preveč pšenice in premalo nafte, tretja preveč gozdnega bogastva in premalo zdravil itd.. Potrebe in presežki posameznih držav se le redko ujemajo s presežki in potrebami drugih držav.

Agencija bi postala nekakšen »upravljalec trga skupnih dobrin«, predvsem tistih dobrin, s katerimi ljudje zadovoljujejo svoje osnovne potrebe (hrana, voda, energetski viri, rudno in gozdno bogastvo). Ker so države danes zelo neenakomerno razvite, ker imajo različno geografsko in podnebno lego ter neenakomerno porazdeljenost dobrin, bi se bilo potrebno dogovoriti za dovoljeno odstopanje med vrednostjo prispevanih in vrednostjo dobljenih dobrin ter upoštevati načelo solidarnosti, kadar bi država iz določenih razlogov (npr. v primeru naravne katastrofe) potrebovala več dobrin, kot pa bi jih medsebojni delitvi namenila.

Potrebno je poudariti, da agencija ne bi neposredno, v nekakšnih ogromnih skladiščih zbirala dobrin, kar bi bilo tudi fizično skoraj povsem nemogoče. Agencija bi dejansko zgolj koordinirala pretok dobrin med državami, kar s pomočjo današnje informacijske tehnologije sploh ne bi bilo smelo predstavljati prevelikega problema, države same pa bi poskrbele za transport in skladiščenje dobrin. Danes to funkcijo popolnoma nezadostno opravlja kaotičen globalni trg, kjer glavno vlogo igrajo bogati, sebični in pohlepni posamezniki, skupine ali organizacije, ki pretok dobrin izkoriščajo predvsem za lastne interese.

Če pa želimo, da bi bila delitev dobrin pregledna in pravična, moramo na nek način vendarle razmišljati tudi o vrednostih dobrin, ki bi se »pretakale« preko globalne agencije. Agencija bi morala za zagotovitev pravičnosti in preglednosti za vsako državo voditi poseben račun, na katerem bi se obračunavale vrednosti prispevanih in prejetih dobrin. V ta namen pa bi morali uvesti tudi posebno obračunsko denarno enoto, ki bi služila zgolj za obračunavanje vrednosti dobrin (in ne bi postala dejanski denar), ki bi bile prispevane ali prejete.

Nova obračunska denarna enota 

Da pa bi lahko določili vrednost nove obračunske enote, bi morali za osnovo izbrati neko splošno poznano in v svetu razširjeno dobrino ter določiti razmerje med izbrano dobrino in vsemi drugimi skupnimi dobrinami. Recimo, da za izhodišče vzamemo 1 tono (t) pšenice in rečemo, da je vredna 1 obračunsko denarno enoto. To enoto lahko poimenujemo UNCU (United Nations CUrrency ― denarna enota Združenih narodov).

Nalogo določitve vrednosti denarne enote in razmerij do drugih dobrin bi opravila skupina strokovnjakov agencije, s tem pa bi se morale strinjati vse članice, ki bi (prostovoljno) pristopile k takšnemu sistemu pravične delitve dobrin.

Menjava dobrin po načelu ‘dobrina za dobrino’ bi potekala v treh fazah:

1. zaznavanje ‘ponudbe in povpraševanja’ po dobrinah

Agencija zbira podatke o presežnih dobrinah in o potrebah držav po dobrinah.

2. ‘iskanje partnerjev’

Agencija na podlagi ‘ponudbe in povpraševanja’ priporoči, kako bi države na najenostavnejši način med seboj menjale dobrine.

3. ‘izvršitev in obračun realiziranih dogodkov’

Agencija bi države obvestila o dobrinah, ki naj bi si jih menjale med seboj, države pa bi same izpeljale »posel« (transport in skladiščenje dobrin).

Agencija bi po dejansko opravljenih »poslih« obračunala njihovo vrednost in jih zabeležila na posebnem računu.

Za dobrine, ki ostanejo nerazporejene ali po katerih je še vedno izražena potreba, agencija še naprej išče države, ki jih potrebujejo oziroma, ki so jih pripravljene ponuditi.

Kaj bi se zgodilo, če bi imela država v nekem določenem obdobju prevelike presežke?
Pri tej obliki menjave bi normalno prihajalo do takšnih presežkov in primanjkljajev, saj država, ki bi ponudila neko dobrino ali dobrine, ne bi nujno takoj potrebovala neke druge dobrine in obratno. Presežki in primanjkljaji bi bili nekaj povsem normalnega, kajti vsaka država ima dobre in slabe letine, neenakomerne presežke in primanjkljaje določenih dobrin ter stalno prisotno možnost, da jo doletijo nepredvidljive naravne katastrofe (suše, poplave, potresi, orkani itd.). Na dolgi rok bi se presežki in primanjkljaji posamezne države bolj ali manj uravnovesili, za kar bi morala vsaka država poskrbeti sama.

V začetni fazi uvedbe takšne menjave bi nekatere države zaradi izredno slabega stanja svojih gospodarstev mogoče res imele velike primanjkljaje, ki pa bi se postopno, z razvojem, zaradi enakomernejše porazdelitve dobrin začeli zmanjševati. Če pa bi državo resno prizadele naravne katastrofe ali druge nevšečnosti, potem bi ji druge države lahko solidarno odpisale njene »dolgove«, na primer na vsakoletnem vrhunskem srečanju predstavnic agencije.

Organiziranost agencije
Agencijo bi vodila skupina strokovnjakov različnih področij (ekonomisti in politiki; strokovnjaki za logistiko, transport, distribucijo, informacijsko tehnologijo; ekologi, predstavniki organizacij za človekove pravice in še kdo) iz različnih svetovnih regij.

Ključne odločitve ― o prihodnjem delovanju agencije, o odpisu »dolgov« (visoko negativno stanje, ki bi ga zaradi objektivnih okoliščin imela določena država na svojem računu), o nadzoru delovanja agencije ― bi morala sprejemati skupščina agencije, v kateri bi sodelovale vse njene članice. Pristopanje k takšni obliki delitve dobrin pa bi moralo biti prostovoljno.

Intervencijski sklad
Poleg svoje funkcije koordinatorja medsebojne delitve dobrin med državami, bi agencija opravljala še eno pomembno nalogo. Oranizirala bi posebne intervencijske sklade (v različnih svetovnih regijah), v katerih pa bi se dejansko hranile dobrine, nujno potrebne za posredovanje ob naravnih katastrofah ali za pomoč državam, ki bi jih pestile kakršne druge nevšečnosti.

Kakšne bi bile prednosti globalne agencije za medsebojno delitev dobrin?
Prednosti uvedbe globalne agencije, ki bi koordinirala menjavo dobrin, bi bile nedvomno velike, saj bi njeno delovanje postopno vplivalo na drugačno ravnanje ljudi in na drugačne odnose med državami ter znotraj njih. Na splošno bi bile prednosti naslednje:

- Hitro bi odpravili kronično revščino in lakoto ter zmanjšali obolevnost za ozdravljivimi boleznimi.

- Agencija bi lahko hitro reagirala na nujne potrebe ob naravnih katastrofah in drugih nevšečnostih (s tem bi se ukvarjal posebno oblikovan sklad, kjer bi se dejansko hranile določene dobrine), ne da bi bilo potrebno za pomoč vsakič posebej prositi mednarodno skupnost. S tem bi uvedli nekakšen sistem trajne solidarnosti.

- Države in njeni prebivalci bi se počutile varnejše, saj njihova eksistenca ne bila neprestano ogrožena.

- Delovanje agencije bi pozitivno vplivalo na zaupanje med različnimi družbenimi skupinami in narodi.

- Uvedba globalne agencije za medsebojno delitev dobrin bi spodbudila medsebojno delitev tudi na »nižjih nivojih«: v regijah, državah, lokalnih skupnostih, različnih organizacijah in skupinah ter med posamezniki.

- Ker bi bila obračunska denarna enota vezana na vrednost dobrin, njihova vrednost ne bi mogla neprestano nihati, kar se danes na svetovnih trgih pogosto dogaja in povzroča negotovost ter nezmožnost kakršnegakoli dolgoročnega načrtovanja.

Delovanje agencije bi stabiliziralo cene ključnih dobrin na svetovnih trgih, saj presežki teh dobrin ― ti bi se usmerili v sklad ― ne bi več zmanjševali cen (npr. hrane, surovin, energetskih virov), primanjkljaji pa jih ne bi povečevali.

- Delovanje agencije bi bistveno zmanjšalo možnost špekulativnega in koruptivnega ravnanja, ki je danes v svetu izjemno razširjeno.

- Države bi se lahko, z vezavo svojih valut, oprle na svetovno obračunsko valuto (UNCU), kar bi predstavljalo osnovo za bolj stabilna razmerja med različnimi svetovnimi valutami.

Kaj pa negativne plati?
Negativne plati uvedbe agencije bi občutile predvsem današnje privilegirane skupine, ki si neupravičeno lastijo ogromna bogastva planeta in koristi, ki jih to bogastvo prinaša. Odpoved absolutnega lastništva nad skupnimi dobrinami človeštva, bi bila nujna in največja žrtev uveljavitve principa medsebojne delitve dobrin.

Kar pa še ne pomeni, da posamezniki ali podjetja s temi dobrinami ne bi mogla več upravljati. Z njimi bi lahko upravljali kot začasni upravitelji (npr. s koncesijami ali začasnim lastništvom), vendar pod določenimi pogoji: da upoštevajo človekove pravice, delovne in okoljske standarde; da naravne vire izkoriščajo v skladu z načeli trajnostnega razvoja; da skupnosti (lokalni, državni ali globalni) plačujejo nadomestila za izkoriščanje in uporabo teh virov itd..

Ali bi trgovina kakršno poznamo danes zamrla?
Klasičen način trgovanja bi še vedno obstajal, vendar bi trgovine in drugi udeleženci v tem procesu postopno začeli delovati na bolj pravičnih temeljih. Danes je v svetu že uveljavljeno gibanje Pravična trgovina, v katerem imajo tudi mali proizvajalci koristi od prodaje, ne pa samo veliki trgovci in drugi posredniki ter različni špekulantje. A tudi sami potrošniki (skupaj z večjo ponudbo izdelkov po načelu pravične trgovine) so tisti, ki lahko z izbiro nakupov prisilijo trgovce in dobavitelje k pravičnejši porazdelitvi koristi od prodaje in uporabe dobrin.

Kako bi agencije in globalne obračunske valute (UNCU) vplivala na denarne sisteme posameznih držav?
Svet pravzaprav nujno potrebuje denarno oporo, ki bi jo lahko predstavljala svetovna obračunska denarna enota (UNCU). Tudi če globalna obračunska enota nikoli ne postane pravi denar, lahko posamezne države vežejo vrednost svojega denarja na ta »svetovni denar« in s tem omogočijo stabilnost svojega pravega denarja. Nekoč je imel denar osnovo v zlatu, danes pa bi to osnovo predstavljale skupne dobrine, kar bi denarju zagotavljalo veliko mero trdnosti in stabilnosti.

Kako bi se agencija financirala?
Agencija bi delovala v okviru OZN in bi se financirala bodisi iz sredstev Združenih narodov bodisi iz neposrednih članarin članic agencije. Države bi lahko tudi prostovoljno prispevale v poseben intervencijski sklad, tako v obliki dobrin kot denarja. Iz teh prispevkov bi se lahko pomagalo državam z velikimi primanjkljaji ali če jih prizadanejo katastrofe.

Bi veljalo poskusiti?

petek, 17. avgust 2007

Dovolj zase in dovolj za vse

Ali je mogoče, da se bo obdržal zdajšnji finančni oziroma ekonomski sistem, ki ga neprestano pretresajo finančne krize in grozeči ter verjetno neizbežni borzni zlom? Ta sistem v pretežnem delu temelji na špekulacijah in medsebojnih »vojnah«, ki se jim strokovno reče konkurenčni boj (za naravne vire, kapital, podjetja …).

Ali pa moramo uvesti povsem drugačen sistem, ki bo primeren za kompleksne probleme današnje globalne družbe in vse bolj ranjeno planetarno okolje? [To, da ima ekonomski sistem velik vpliv (celo najpomembnejši) na življenje slehernega prebivalca planeta in stanje celotnega okolja, je dejstvo mimo katerega v našem razmišljanju ne smemo in ne moremo.]

Zdajšnje ekonomske institucije (banke, borze, podjetja) so se porajale predvsem v zadnjih treh ali štirih stoletjih, mednarodne ekonomske institucije (npr. Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka) pa so nastale v sredini prejšnjega stoletja. Te institucije, ki so hrbtenica današnjega ekonomskega sistema (na katerega ima velik vpliv še politika), so povsem neustrezne za današnji čas. Ne samo, da so neustrezne, temveč so celo nevarne, vsaj v takšni obliki kot jih poznamo.

V gosto naseljenem svetu in zaradi posledic hitrega gospodarskega razvoja zelo ranljivem naravnem okolju današnje ekonomske institucije (še vedno) ravnajo na star način: »Vse zase in nič za druge,« kot ga je že pred več kot dvema stoletjema opisal znameniti ekonomist Adam Smith.

Ta način povzroča silovito in brezkompromisno tekmo za dobrine, to pa je temeljni vzrok za ekstremna nesorazmerja v svetu, kar povzroča spore, konflikte in končno tudi vojne (vemo, da je iraška vojna v osnovi vojna za dobrine – v tem primeru nafte). Na eni strani imamo tako skrajno revne in umirajoče (25.000 ljudi dnevno umre zaradi lakote), na drugi strani pa bogataše, ki se s svojim velikim premoženjem in svojimi »muhami« dobesedno ne vedo kaj bi si še izmislili (vsi poznamo »strašne« težave Paris Hilton, Britney Spears itd.).

Nadaljevanje takšne »ekonomske politike« bo neizbežno pripeljalo do razmer, v katerih noben normalen človek ne bi želel živeti, čeprav nekateri ljudje tako živijo že zdaj. Takšen primer je sudanska pokrajina Darfur, kjer vladajo različne tolpe, ki že tako skrajno revnemu prebivalstvu v skrajno neprijaznem okolju pokradejo še zadnje dobrine, ki jih imajo ali pa jim na koncu vzamejo celo življenje samo. Je to naša bodočnost? Bi želeli živeti v takšnem svetu?

Čeprav se komu zdi to preveč črn scenarij, pa je realen in možen, če ne bomo radikalno spremenili medsebojnih odnosov in ekonomskih institucij, ki bodo delovale na nov način. Današnje odnose vsesplošne tekmovalnosti (boja za dobrine), sebičnosti, grabežljivosti in pohlepa morajo nadomestiti novi medsebojni odnosi, osnovani na sodelovanju, spoštovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi. In kakšne bodo ekonomske institucije, ki bodo delovale na podlagi teh odnosov oziroma na nov način, ki ga lahko poimenujemo: »Dovolj zase in dovolj za vse«.?

Novi odnosi, nove institucije

Najprej bi mednarodna skupnost (najbolje v okviru OZN) lahko ustanovila posebno agencijo, ki bi koordinirala medsebojno delitev dobrin, ki so življenjskega pomena za vse prebivalce sveta (hrana, voda, energetski viri, rudno in lesno bogastvo itd.). Delitev bi potekala – s posredovanjem agencije – kot neposredna menjava dobrin med državami oziroma menjava po načinu ʽdobrina za dobrinoʼ. Takšen način menjave bi se obračunaval v posebni obračunski valuti vezani na vrednost dobrin – spet v okviru agencije. Hkrati pa bi države morale upoštevati še načelo solidarnosti, saj nekatere države, zaradi izjemno nepravične porazdelitve moči in bogastva v svetu, danes komaj ali nezadostno zadovoljujejo potrebe lastnega prebivalstva.

Ustanovitev in delovanje te agencije bi bila osnova za delovanje drugih ekonomskih institucij (npr. bank, trgovin, podjetij), ki bi »ohranile« klasično menjavo, a na veliko poštenejši način ter hkrati podpirale neposredno menjavo ʽdobrina za dobrinoʼ na globalni in državni ravni. Vsekakor pa v »novi dobi« ekonomije ne potrebujemo borz vrednostnih papirjev, ki v njej ne morejo odigrati nobene koristne vloge.

Vprašanje, kdaj se bodo zdajšnje finančne institucije v resnici zlomile, ni toliko pomembno kot razumevanje, da moramo čim prej temeljito spremeniti naše medsebojne odnose in institucije, ki bi te odnose udejanili. Zato zloma sploh ne bi potrebovali. A za naše streznenje ga očitno potrebujemo.

četrtek, 16. avgust 2007

Borzni zlom

V zadnjem času smo priča grozečemu zlomu borz vrednostnih papirjev. Zakaj prihaja do zloma borz, zakaj se temu procesu ne moremo izogniti?

Zato, ker so borze postale povsem podobne kazinojem oziroma ogromnim igralnicam na srečo. Beseda investirati, ki jo sicer mnogi še vedno radi uporabljajo, je na borzah povsem izgubila svoj pravi pomen. Investirati pomeni vložiti denar v podjetje in s tem denarjem se podjetje lahko razvija. Danes pa nikogar ne briga podjetje samo in njegov razvoj – mogoče samo še zaposlene in njihove družine. Podjetja so na žalost postala zgolj orodje špekuliranja na borzah ali špekuliranja vodilnih.

Namesto investiranja se danes v 99 % samo še špekulira. Špekulirati pa pomeni staviti na neko podjetje oziroma samo na vrednostni papir (z imenom podjetja) in upati, da bo stava uspela. To je vsa umetnost borznega trgovanja, ki je v resnici čisto špekuliranje. Seveda se stavi še na mnoge druge stvari (recimo na spremembo denarnih tečajev) in temu se potem strokovno reče izvedeni vrednostni papirji oz. derivativi. A spet ni to nič drugega kot stava. Tako kot na ruleti stavite na določeno številko ali barvo in upate, da bo dobila.

Nikogar pri tem ne zanima usoda zaposlenih v podjetjih, usoda okolja in številni drugi problemi človeške družbe. Borzniki in tako imenovani vlagatelji se obnašajo kot da živijo na drugem planetu, kot da njihova dejanja nikomur ne škodijo. Več kot so si nagrabili bogastva, bolj so prizadeli planetarne množice, ki so jih pahnili v revščino in lakoto. A borze bodo borzni prekupčevalci in borzni udeleženci zrušili popolnoma sami in njihov lasten pohlep, ki nima več nobene razumne mere.

Prav smešno je poslušati ugledne ekonomiste, ki nenadoma kar tekmujejo v pojasnjevanju vzrokov zdajšnje krize in skušajo pomiriti panične borznike, ki se jim podira hiša iz kart. Zdaj bodo vse povprek svetovali, da se zdaj splača kupovati vrednostne papirje, ker jim je cena padla. A procesa rušenja borz ni več mogoče ustaviti, mogoče ga je začasno zamrzniti, to pa je tudi vse.

Svet špekuliranja je skrajno destruktiven, saj na prvo mesto človeških lastnosti postavlja pohlep, grabežljivost in tekmovalnost. Ko bodo na prvem mestu sodelovanje, solidarnost in medsebojna delitev, borz ne bomo več potrebovali. To pa bo zelo kmalu.

Osnovne človekove potrebe

Zakaj so prvi ljudje začeli bivati v skupnostih, kakšne prednosti jim je to prinašalo? Nedvomno je bilo skupno življenje varnejše in lažje, kot je bilo životarjenje posameznika ali manjše skupine v neprestanem boju v neizprosnem naravnem okolju. Ljudje so skupaj lažje zadovoljevali svoje osnovne potrebe in to je še danes temeljni namen našega skupnega bivanja.

Osnovne človeške potrebe so že od nekdaj potrebe po hrani, pijači ter zaščiti telesa, tako z oblačili kot v primernem bivališču. Tem osnovnim potrebam pa moramo v današnjem kompleksnem okolju dodati še potrebe po zdravstvenem in socialnem varstvu ter izobraževanju. Zadovoljevanje vseh naštetih osnovnih človeških potreb spada danes med temeljne človekove pravice, ki so tudi zapisane v Deklaraciji človekovih pravic in svoboščin Združenih narodov.

Vendar ljudje ne stremimo samo k zadovoljevanju naših osnovnih potreb, temveč tudi k življenju v blaginji. Blaginja pa ne pomeni samo, da ljudje brez večjih problemov zadovoljujemo svoje osnovne potrebe, temveč tudi, da živimo v varnem, zdravem in svobodnem okolju ter se zavedamo, da nam bo vedno nekdo priskočil na pomoč, ko jo bomo potrebovali. Blaginja je predpogoj za človekovo srečo in njegov resnični razvoj. Življenje v blaginji nas ne osreči samo po sebi, vendar bistveno pripomore, da smo lahko srečni, zadovoljni in ustvarjalni.

In ravno blaginja družbene skupnosti ter človeštva kot celote bi morala biti končni cilj prizadevanj celotne družbene strukture – predvsem pa politike in ekonomije, ki predstavljata organizacijske in materialne temelje sleherne človeške družbe.

A če želi človeštvo živeti v blaginji in miru, ki iz blaginje vseh izhaja, se moramo najprej naučiti zadovoljevati osnovne potrebe vseh pripadnikov človeške družine. Tega pa ni mogoče izvesti brez medsebojne delitve skupnih dobrin človeštva, sodelovanja in solidarnosti.

torek, 14. avgust 2007

Kaj je narobe z ekonomijo?

Nič ni danes bolj napak razumljenega, kot je ravno ekonomija. Zdi se kot da gre za dejavnost posvečenih – ekonomskih strokovnjakov. Ekonomija pa je v resnici najbolj vsakdanja zadeva najbolj vsakdanjega človeka na Zemlji.

Ekonomija je res postala nekaj »svetega«, nekaj kar naj bi razumeli samo posvečeni. Njihova govorica je običajnim ljudem skoraj povsem nerazumljiva, podobno kot ljudje nekoč niso razumeli duhovnikov, ki so maše vodili kar v latinščini. In so živeli popolnoma drug mimo drugega.

Tako živimo danes z ekonomisti. Nekaj povsem razumljivega so naredili za povsem nerazumljivo. V resnici smo ljudje vsaj v delčku osebnosti vedno ekonomisti. Vedno znova moramo upravljati s svojim premoženjem (v obliki posesti, hiše, raznih predmetov ali denarja – pa če jih imamo malo ali veliko), s svojim časom, svojo energijo, celo s svojimi čustvi.

Upravljanje našega zunanjega (premoženje, medsebojni odnosi) in tudi notranjega okolja (čustva, misli, telesne potrebe) pa je že stvar naše ekonomije. Že stari Grki, »izumitelji« ekonomije, so le-to definirali kot ʽupravljanje s premoženjemʼ. Eni znajo to bolje, drugi slabše. Tisti, ki jim zaupamo vodenje občine ali države morajo upravljati z mnogo kompleksnejšim in širšim okoljem – družbenim in naravnim – kot je okolje posameznika. In spet eni to počnejo boljše in drugi slabše (vsekakor je danes več drugih).

V osnovi se ekonomija ukvarja z našim preživetjem in kvaliteto našega bivanja. Tega smo se naučili v dolgi evoluciji, ki temelji ravno na naših sposobnostih upravljanja notranjega in zunanjega okolja. Vemo tudi, da preživijo in se razvijajo samo najboljši in najsposobnejši posamezniki ter vrste. Stare, neprilagojene oblike razpadejo, nadomestijo jih nove, bolj prilagojene in usposobljene za neprestano spreminjajoče okolje.

Vendar, ko je človek začel bivati v družbeni skupnosti, se je zgodil preobrat. Takrat je začelo veljati, da preživi najsposobnejša skupnost, ki svojo resnično moč črpa iz medsebojnega sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve njenih sestavnih delov – posameznikov. Ko je neka družbena skupnost popolnoma zanemarila te temelje, je razpadla in postopno izginila.

Zdaj smo tik pred naslednjim velikim preobratom. Naš razvoj, razvoj naše vrste, nas je pripeljal do nove pomembne prelomnice. Zdaj ne moremo preživeti samo kot posamezna skupnost (država, regija), ki tekmuje z drugo ali z drugimi za dobrine in prostor, ampak samo celotna človeška skupnost. In zato moramo sprejeti že omenjene temelje sleherne skupnosti, a tokrat na globalni ravni: sodelovanje, solidarnost in medsebojno delitev.

Boja za obstanek v človeški družbi že dolgo ne bi smelo biti več, niti boja za obstanek posameznih družbenih skupnosti – držav in regij.

Kaj je torej narobe z ekonomijo?

Da deluje na stare, neustrezne načine, ki ne morejo zadovoljiti potreb človeštva današnjega časa. Stare, neprilagojene oblike morajo razpasti, nadomestiti jih morajo nove, bolj prilagojene in usposobljene za neprestano spreminjajoče okolje. To velja tudi za ekonomsko ureditev in za ekonomske ustanove.

Te bodo morale delovati po principih sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve.

nedelja, 12. avgust 2007

Blog kot učbenik, knjiga ...

Bi lahko pisatelji neposredno pred svojo publiko ustvarjali knjige (in nekateri so jih že), pesniki poezijo, učitelji učbenike in učne programe, kuharji kuharske knjige, raziskovalci raziskave, skladatelji glasbo, politiki svoje programe itd.? Nedvomno bi jih lahko. In jih že v fazi nastajanja delili s svojo publiko. In to brez denarja, iz čistega veselja do ustvarjanja. Blogi so kot nalašč za to, mnogi blogerji to že dokazujejo, a ustvarjanje gre lahko še naprej.

Avtorji bi tako lahko takoj prisluhnili nasvetom bralcev in se prepustili njihovim kritikam ter ocenam in marsikaj lahko takoj popravili. Toda potrebno je razmišljati na nov način. Ali avtor ustvarja samo zaradi končnega učinka – denarja oziroma dobička, kar se zdi, da je danes glavni razlog skoraj sleherne človekove aktivnosti? Ali pa so razlogi za ustvarjanje še kateri drugi, recimo narediti nekaj zares dobrega – za skupnost?

Medsebojna delitev je tudi delitev znanja, idej, rešitev ali celo naše domišljije. Nikjer ni tega lažje početi kot tukaj – na internetu, na blogu. Če pa nekaj namenimo samo trgu, smo takoj izločili številne, ki si nekega avtorskega dela bodisi ne morejo privoščiti bodisi ga v »poplavi« trgovin in druge ponudbe ne opazijo.

Imamo enkratno priložnost ustvarjanja! Izkoristimo jo!

Blaginja, naš skupni interes

»Razvoj ima opraviti z večjo blaginjo, srečo in človekovim dostojanstvom v skupnosti. V interesu slehernega je, da svet postane cvetoč in varen kraj.« (Komisija za Afriko)

Temeljni cilj h kateremu morajo težiti vsa področja družbenega delovanja (politika, ekonomija, znanost, izobraževanje, religija, …) v sleherni človeški skupnosti, je blaginja človeštva. To je njihov zdaleč najpomembnejši cilj in hkrati tudi smisel njihovega obstoja, seveda pa vsako od teh temeljnih področij pristopa k temu cilju na različne načine, po različnih poteh. A če je blaginja končni cilj delovanja vseh družbenih dejavnosti, pa še zdaleč ni končni cilj našega bivanja, temveč zgolj in samo osnova za to, da se v polnosti izrazimo kot človeška bitja.

Blaginja je torej temelj, na katerem lahko posamezniki, skupine, narodi in človeštvo kot celota uresničijo namen svojega bivanja in izrazijo svoje potenciale. Dejstvo je, da velik del človeštva, ki biva v pomanjkanju ali se celo bori za golo preživetje, ne more izraziti svojih potencialov. Kako naj človek, ki 100% svojega časa porabi za to, da komaj (ali pa še to ne) zadovolji temeljno potrebo po hrani in pijači izrazi potenciale, ki jih skriva v sebi (spomnimo se da je danes kar 852 milijona ljudi na planetu podhranjenih). Lahko je zmožen največjih umetniških del, lahko bi odkril nova zdravila, nove energetske rešitve ali (danes) nepredstavljive skrivnosti življenja samega. Kako veliko bi svetu lahko pokazali milijoni in milijoni ljudi, ki životarijo na robu preživetja, a tega – dokler bomo dopuščali in aktivno ali pasivno prispevali, da živijo v tako nemogočih in človeka nevrednih razmerah – ne bomo nikoli izvedeli.

V tako imenovanem razvitem svetu pa se blaginja pogosto enači s kopičenjem bogastva in z iskanjem neskončnega niza bežnih občutkov ugodja, ki nam jih ponuja mogočni in vseprežemajoči potrošniško-komercialni sistem. Podobno kot v primeru ljudi, ki živijo v pomanjkanju, tudi to ljudem onemogoča, da bi v polnosti izrazili svoje potenciale – seveda prvi ne morejo, drugi pa ne (spre)vidijo, kako jih nesmiselno kopičenje bogastva in slepo sledenje občutkom ugodja »odvrača« od resničnega razvoja – lastnega in družbenega. Kajti razvoj še zdaleč ni povezan z golo rastjo proizvodnje in potrošnje, temveč prvenstveno z odkrivanjem skritega, (danes še) nerazumljenega in nedoumljivega; z ustvarjanjem novega; z vzpostavljanjem novih medsebojnih odnosov – z vsem, kar je v korist posameznika in človeštva ter planeta kot celote.

Blaginja je povezana tudi s srečo, a s tem seveda ne mislimo na srečo kot na nekaj naključnega (npr., ko rečemo »imel sem srečo«), temveč na srečnost, ki je rezultat človekove aktivnosti in njegovih prizadevanj. Za grškega filozofa Aristotla je srečnost najvišje dobro in končni smoter (cilj) vseh človeških prizadevanj: »Katero je najvišje dobro, ki ga s svojimi dejanji lahko dosežemo? Srečnost pa je nekaj popolnega in samozadostnega in končni smoter vseh dejanj.« Hkrati pa blaginjo in srečo povezuje tudi sam izvor besede blaginja, ki izhaja iz ʽblagaʼ, ta v nekaterih jezikih pomeni ʽdobrino, zaklad, bogastvoʼ (v hrvaščini in srbščini), v drugih pa tudi ʽblaženost in srečoʼ (v češčini).

Kaj je potemtakem blaginja?

Blaginja preprosto pomeni, da prav vsi ljudje brez večjih problemov lahko zadovoljujemo svoje osnovne potrebe (po hrani, primernem bivališču, zdravstvenem varstvu in izobraževanju), hkrati pa bivamo v varnem, zdravem, čistem in svobodnem okolju, v katerem vemo, da nam bo vedno, ko bo potrebno, nekdo priskočil na pomoč.

Če nam je to omogočeno – to pa je, kot smo že rekli, temeljna naloga vseh družbenih dejavnosti – se lahko izrazimo kot človeška bitja, postanemo ustvarjalnejši in boljši ter strpnejši v odnosih do drugih in tako veliko prispevamo k dobrobiti človeštva in k resničnemu razvoju celotnega planeta. Blaginje ni, kadar je njenih sadov deležen samo del človeštva.

Blaginja človeštva je naš skupni interes in tega nikakor ne moremo uresničiti v današnji ubijalski in sebični tekmi za svetovno bogastvo – skupne dobrine človeštva. Blaginjo – naš skupni interes lahko dosežemo samo s pristnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo skupnih dobrin. Potem svet zares lahko »postane cvetoč in varen kraj«.

sobota, 11. avgust 2007

Medsebojna delitev, ključ za prihodnost

Marsikdo ima danes občutek, da smo kot civilizacija, kot celotna človeška skupnost, zašli v nekakšno slepo ulico iz katere ne najdemo izhoda. Vemo, kaj vse je narobe: od segrevanja planeta in uničevanja naravnega okolja; revščine, lakote in nepotrebnih bolezni do vojnih konfliktov, terorizma in pravih ekonomskih vojn. Le redki pa prepoznavajo, da so vsi ti veliki problemi človeštva medsebojno povezani in prepleteni.

Čeprav bolj ali manj vemo, kako pristopati do posamičnih problemov, pa se vedno znova izkaže, da so ti ločeni ukrepi nezadostni in neučinkoviti. V resnici danes zgoraj omenjeni problemi niso samo problemi posamičnih držav, vlad, skupin, političnih strank ali posameznikov, temveč so dejansko postali problemi nas vseh – človeštva kot celote. V tem razumevanju naše skupne odgovornosti do človeštva, kot naše skupne družine in do planeta, kot našega skupnega doma, se skriva pravi pomen globalizacije.

Še zdaleč ni potrebno, da bi morali razmišljati in živeti na enak način, da bi pripadali istim religijam in političnim strankam, živeli v eni državi, gledali iste filme, kupovali enake izdelke in govorili isti jezik, kar pa resnično potrebujemo, je to, da oblikujemo in sledimo skupnim ciljem. Različne poti, a skupni cilji. In kateri so ti cilji?

Prvi cilj bi moral biti vsekakor, da nahranimo prav vse ljudi tega planeta, da vsem zagotovimo primerno bivališče (z možnostjo dostopa do čiste vode in z urejenimi sanitarijami), osnovno izobraževanje in zdravstveno varstvo. Prav vsem. Resnično nam kot ljudem ne more biti v ponos, da pred našimi očmi, pred našim (pre)obiljem, v strahotnem trpljenju pomanjkanja umirajo tako številni naši soljudje – in med njimi zelo zelo veliko otrok. Človeštvo je v pravem pomenu besede – po staroslovanskem izročilu – velika družina, torej smo si na nek način vsi bratje in sestre, otroci in starši, bratranci in sestrične. In kako ponavadi ravnamo s člani svoje družine?

Tudi drugi cilj dobro poznamo. Zaustaviti moramo skrajno nevarne procese globalnega segrevanja ozračja in uničevanje našega skupnega okolja – konec koncev našega skupnega doma, ki nas hrani in varuje. Potem pride na vrsto reševanje nevarnih konfliktov vseh vrst: političnih, »terorističnih«, ekonomskih, »medcivilizacijskih« in drugih. Vendar, ko bomo začeli reševati prvi cilj – zagotovili vsem ljudem, da bodo lahko zadovoljevali svoje osnovne potrebe – se bomo hitro začeli približevati tudi vsem drugim ciljem. Bogastvo sveta oziroma skupne dobrine človeštva so danes tako skrajno nepravično porazdeljene, da ta krivica sega »prav do neba« in v tej silni krivičnosti koreninijo vse druge tegobe človeštva.

Če torej poznamo temeljni vzrok največjih svetovnih problemov – nepravično porazdelitev skupnih dobrin – potem so nam tudi rešitve blizu in jasne. Pot iz slepe ulice v katero smo zašli, je torej jasna in preprosta: pravičneje moramo porazdeliti skupne dobrine, ki človeštvu omogočajo preživetje in blaginjo ter se z njimi naučiti skrbneje in zmerneje ravnati. Skupne dobrine človeštva so tiste dobrine, ki vsem ljudem omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb (te smo že omenili) in dosego blaginje, ki pomeni kakovostno življenje v zdravem in varnem okolju. A blaginje ni, če ne velja za vse. Skupne dobrine človeštva so zatorej voda, gozdovi, obdelovalna zemlja, ozračje, energetski viri in zemeljska bogastva, v širšem smislu pa tudi znanje ter kulturna in duhovna dediščina človeštva idr.. Človeštvo mora postati upravitelj in skrbnik teh dobrin – kar je tudi pravi pomen besede ekonomija – ne pa njihov brezvestni izkoriščevalec in uničevalec.

Da bi delitev dobrin praktično uresničili, bi morali na globalni ravni, v okviru Organizacije združenih narodov, ustanoviti posebno agencijo, ki bi skrbela za koordinacijo pretoka skupnih dobrin človeštva. Praktično to pomeni, da bi države svoje presežne dobrine dale na razpolago agenciji, ta pa bi jih razporejala na območja, kjer jih primanjkuje. Ker ima sleherna država tako presežke kot primanjkljaje dobrin, bi jih države s pomočjo agencije menjale med seboj, agencija pa bi njihove vrednosti obračunavala na posebnem računu, v obliki posebne virtualne denarne enote – s tem bi zagotovili preglednost, pravičnost in uravnoteženost. S tem ne bi izključili klasične trgovine, niti ne uničili zasebne lastnine, le zmanjšali bi ogromne razlike med ljudmi in obogatili naše medsebojne odnose.

A tudi na »nižjih« nivojih človeške skupnosti, v okviru regij, držav in lokalnih skupnosti, bi se medsebojna delitev lahko praktično izvajala na veliko različnih načinov: od skupne uporabe nekaterih dobrin, prostovoljnih skladov do »knjižnične« izposoje dobrin. Iznajdljivosti in domišljiji ljudi, tradiciji in kulturi različnih skupnosti je prepuščeno, na kakšne načine bi se dobrine delile.

Pravična delitev skupnih dobrin človeštva pa je samo del novega principa, ki mora prežeti vse naše odnose in vsa naša ravnanja: medsebojne delitve. Medsebojna delitev naj postane temelj delovanja na vseh področjih človeške družbe (politike, ekonomije, religije, znanosti, izobraževanja, kulture...), kjer bo spodbujala solidarnost, sodelovanje, spoštovanje in razumevanje drugega – ki so prava in trdna veziva sleherne skupnosti. Medsebojna delitev je pravo nasprotje »vrednotam«, ki prevladujejo v današnji globalni skupnosti: medsebojnega tekmovanja, sebičnosti, pohlepa in nezaupanja, ki iz njih izhaja. Medsebojna delitev je nenazadnje praktični izraz ljubezni do drugega, do človeštva ter do planeta kot celote.

Princip medsebojne delitve je okvir, znotraj katerega se lahko na neomejeno veliko načinov delijo tako materialne dobrine kot tudi znanje, duhovne in kulturne »dobrine«, vrednote, tradicije, odgovornosti itd.. Princip medsebojne delitve se lahko izraža v vseh neštevilnih medsebojnih človeških odnosih; v odnosih med posamezniki, družinami, med različnimi skupinami in narodi – skratka v vseh odnosih in ravnanjih celotne človeške družine.

O principu medsebojne delitve nikakor ne smemo razmišljati kot o še eni ideologiji, ki slej ko prej vedno prevzame neko dokončno in nespremenljivo obliko in ki ji potem mnogi povsem nekritično sledijo, temveč kot o ideji, ki naj navdihuje naša ravnanja in naše medčloveške odnose, kar ne izključuje tudi drugih bitij s katerimi si delimo ta, zaenkrat še tako čudovit planet.
Medsebojna delitev je končno manifestacija, izraz univerzalne ljubezni v človeški skupnosti, te mogočne energije, ki lahko preobrazi svet. Če bomo le dopustili.

petek, 10. avgust 2007

Učbenik, zakaj

Z učbeniki je vrag. Nihče jih zares ne mara. Ponavadi so obvezni, zato jih tisti, katerim so namenjeni ne marajo, drugi pa se jim na daleč izognejo, ker menijo, da jim pač niso namenjeni in ker preveč dišijo po (šolski) prisili.

A beseda ʽučiti seʼ, iz katere tudi izhaja beseda učbenik, ima zelo zanimiv izvor. Je indoevropskega izvora in pomeni ʽnavaditi seʼ [Marko Snoj: Slovenski etimološki slovar. Založba MK, Ljubljana 1997]. Navaditi se na kaj? Na vsakdanjo rutino, na dolgočasno ponavljanje »snovi in dokončnih resnic«, katerih je današnje izobraževanje prepolno? Ali pa na praznost in poneumljenost današnje družbe, ki temelji na eni strani na brezglavem potrošništvu in navidezni prijaznosti, po drugi strani pa je skrajno okrutna in uničevalna – do ljudi in do okolja?

Ne, vsekakor ne pomeni, da učenje pomeni navadite se česa takega. Navadimo pa se lahko radovednosti, odprtosti do novega, do drugačnega. Navadimo se lahko spoštovanja in razumevanja drugih, odgovornejšega odnosa do našega družbenega in naravnega okolja. Navadimo se lahko iskanja novega, boljšega: boljših medsebojnih odnosov; boljših rešitev, ki bodo omogočale boljše življenje ljudi in ki so manj uničujoče do okolja. V teh primerih je učenje res učenje, v drugih primerih gre samo za prilagajanje obstoječim življenjskim vzorcem in navadam, ki so pogosto nevarne, uničevalne in s širšega vidika – vidika človeštva – celo samouničevalne.

Če je pričujoči učbenik vsaj droben prispevek k temu, da v bralcu prižge žar radovednosti in odprtosti do novega in mu hkrati lahko koristi v vsakdanjem življenju, je dosegel svoj namen. Koristi pa so prave koristi samo, če niso usmerjene proti koristim drugih in družbe kot celote oziroma vsega človeštva in še boljše, če v resnici koristijo vsej družbi oziroma človeštvu. Spremeniti naše miselne vzorce, naše navade in naše delovanje postaja ne samo zaželeno, temveč že prava nuja, kajti naš odnos do soljudi in do okolja je nevaren, predvsem – nam samim.