četrtek, 15. februar 2018

Univerzalni dostop do temeljnih dobrin


Univerzalni temeljni dohodek (UTD; ang. universal basic income) je predlog, ki ga strokovnjaki iz različnih področij že dlje časa zagovarjajo kot rešitev za vse bolj razslojeno družbo, ki številne ljudi peha na sam rob preživetja ali celo preko (danes je lačnih vsaj 815 milijonov Zemljanov); večina človeštva pa že tako in tako živi v stresu pred negotovo prihodnostjo. UTD danes podpirajo tudi nekateri politiki in ekonomisti, celo direktorji korporacij in mnogi aktivisti. V številnih državah in lokalnih skupnostih se izvaja več pilotnih in poskusnih projektov, ki večinoma izkazujejo dobre rezultate. Mnogo novejši pa je predlog za univerzalne temeljne storitve (UTS; ang. universal basic services).

Univerzalne temeljne storitve so opredeljene kot: zagotavljanje zadostnih brezplačnih javnih storitev, ki jih lahko preskrbimo z razumnim davkom na dohodke, da bi slehernemu državljanu omogočili varnost, priložnosti in družbeno participacijo (Universal basic services). UTS so storitve, ki vsem ljudem zagotavljajo: stanovanje, hrano, zdravstveno varstvo in izobraževanje, transport, informacije in pravni demokratični okvir.

Strokovnjaki, ki delajo za Institut za globalno blaginjo (IGP) pri londonski University College, pravijo, da bi namesto poskusov blaženja revščine s pomočjo redistributivnih plačil in minimalne plače, morala država vsakomur zagotoviti dostop do storitev, ki jih potrebuje za občutek varnosti v družbi. Prav tako pa UTS predstavljajo rešitev za prihajajočo dobo robotov in avtomatizacije, ki ogroža na milijone delovnih mest (Universal basic services could work better than basic income to combat 'rise of the robots', say experts).

Univerzalne temeljne storitve imajo nekaj prednosti pred univerzalnim temeljnim dohodkom. Ker je UTD vezan na denar, se lahko njegova kupna moč spremeni bodisi zaradi inflacije bodisi zaradi drugih finančnih šokov. Prav tako bi lahko marsikdo, ki bi prejel denar, predvsem v pravno in varnostno šibkejših državah, postal žrtev izsiljevanja, kraje ali drugih kriminalnih dejanj. Medtem pa univerzalne temeljne storitve ne morejo izgubiti svoje vrednosti niti jih ni mogoče odtujiti; dostop do izobraževanja in zdravstvenega varstva je vezan na posameznika, ne pa na njegovo kupno moč ali socialni status.

Univerzalne temeljne storitve zagotavljajo vsem ljudem zadovoljevanje njihovih osnovnih življenjskih in družbenih potreb. Lahko rečemo, da nekatere razvitejše države (na primer skandinavske) že danes v veliki meri zagotavljajo univerzalne temeljne storitve – vsem dostopno šolstvo, zdravstvo, socialno varstvo, stanovanja, internet, itd. Univerzalne temeljne storitve so osnova socialne države, ki združuje državne vire (večinoma s pomočjo davkov in prispevkov) in jih pravično deli med vse državljane.

Univerzalni dostop do temeljnih dobrin

Vsa prizadevanja (UTD, UTS in drugi predlogi za pravičnejšo porazdelitev globalnega bogastva) v smeri nemotenega zadovoljevanja osnovnih potreb vseh ljudi (univerzalnost) kot temelja družbene blaginje, lahko združimo pod skupnim praporom, na katerem je zapisano: univerzalni dostop do temeljnih dobrin. Pojem dobrine namreč zajema tako materialne stvari (npr. hrano, vodo, oblačila, stanovanje) kot tudi storitve (npr. zdravstveno varstvo in izobraževanje); univerzalnost pa pomeni brezpogojno za vse.

Univerzalni dostop do temeljnih dobrin je osnova blaginje človeštva; pot do tega cilja pa je ekonomija delitve. Pri ekonomiji delitve gre za različne ekonomske modele in organizacijske oblike, ki na različnih ravneh (lokalni, državni in globalni) vsem ljudem omogočajo, da na raznolike načine dostopajo do stvari in storitev (dobrin), ki jim omogočajo preživetje oziroma zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb (hrana, voda, stanovanje, oblačila, zdravstveno varstvo in osnovno izobraževanje) ter širših družbenih potreb (dostop do nadaljnjega izobraževanja, zaposlitve, socialnega in pokojninskega varstva, interneta, itd.).

Ekonomija delitve mora zato postati prevladujoči ekonomski model držav. Vendar vse države niso zmožne svojim državljanom ves čas zagotavljati univerzalnega dostopa do temeljnih dobrin, bodisi zaradi naravnih katastrof bodisi zaradi drugih dejavnikov. Zato potrebujemo mednarodni mehanizem delitve dobrin oziroma ekonomijo delitve na globalni ravni. Mednarodna skupnost bi lahko združevala presežne vire (kot skupni globalni sklad), ki jih ima na voljo skoraj vsaka država, ter jih usmerjala na območja, kjer jih primanjkuje. S tem bi sleherni svetovni državi omogočili, da lahko sama vzpostavi sistem, ki bi vsem njenim državljanom zagotavljal zadovoljevanje njihovih osnovnih (življenjskih in družbenih) potreb oziroma jim zagotavljala univerzalni dostop do temeljnih dobrin.

Tako bi odpravili potrebo po ves čas podhranjeni mednarodni pomoči in vedno nezadostnemu dosegu dobrodelnih organizacij, ki se trudijo vsaj malo ublažiti posledice delovanja današnjega izjemno nepravičnega ekonomskega sistema, ki temelji na komercializaciji oziroma pohlepu, sebičnosti in tekmovanju. Prav tako bi z globalno ekonomijo delitve vzpostavili ključni pogoj za mednarodni mir – to pa je univerzalni dostop do temeljnih dobrin, ki je osnova blaginje celotnega človeštva.

Ponovimo torej ključne besede: ekonomija delitve (zagotavlja) univerzalni dostop do temeljnih dobrin (kar omogoča) zadovoljevanje človekovih osnovnih in družbenih potreb (na čemer temelji) blaginja človeštva (in s tem) mednarodni mir.



Slika: Alegorija obilja, Hendrik van Balen I (1575–1632) and Jan Brueghel the younger (1601–1678), Kelvingrove Art Gallery and Museum

sobota, 10. februar 2018

Dobrine so dobre

















Skorajda vsakdo poreče,
da je zlato dragoceno;
pripisujemo mu veliko vrednost,
čeprav je bolj ali manj neuporabno;
prevzame nas njegov rumeni sijaj,
a ta se skrije pred lepoto
sleherne kapljice rose v bleščavi jutranjega sonca.

Le redkokdo poreče,
da je sleherna kapljica vode dragocena,
da je voda dobrina –
nekaj zares dobrega in neprecenljivega
za človeka in Zemeljsko stvarstvo.

Zato je voda dobrina, zlato pač ne;
voda zadovoljuje človekove osnovne potrebe,
zlato pač ne (razen če kdo poreče,
da pohlep in zavist lahko konzumiramo).

Prav tako so dobrine:
hrana, oblačila in stanovanje,
zdravstveno varstvo in izobraževanje.
Zadovoljujejo človekove osnovne potrebe,
zlato pač ne. Pa naj se še tako sveti.

Voda je dobra, dragocena.
Neprecenljiva.
Dobrine so dobre.

petek, 09. februar 2018

Blaginja človeštva















Zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb
– za kar vsak človek na svetu potrebuje:
hrano, vodo, oblačila, stanovanje,
zdravstveno varstvo in osnovno izobraževanje –
je temeljni kamen blaginje.

Da bi vsakdo lahko razvil svoje potenciale,
potrebuje družbeno okolje, ki mu omogoča
razvoj v skladu z njegovimi zmožnostmi in zanimanji;
zato potrebuje socialno varnost in materialne pogoje,
ki mu omogočajo nadaljnje izobraževanja in zaposlitev
ter svobodo gibanja, izražanja, komuniciranja
in udejstvovanja na različnih družbenih področjih.
To so temelji družbene blaginje.

Da bi vsi ljudje lahko živeli v
mirnem, varnem in zdravem planetarnem okolju,
potrebujemo mednarodno skupnost,
kjer države enakopravno sodelujejo pri zagotavljanju
miru, ohranjanju okolja in pravični delitvi globalnih dobrin.

Zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi,
spodbudno družbeno okolje in
sodelovalno mednarodno okolje
skupaj tvorijo

blaginjo človeštva.

ponedeljek, 05. februar 2018

Črni ponedeljek, 5. februar 2018


Že večkrat smo napovedali veliko verjetnost nove finančne krize, ki se bo začela z borznim zlomom. Vsaj en zlom je že v polnem teku - zlom kriptovalut. Bitcoin, ki je še vedno na prvem mestu med več kot tisoč kriptovalutami, je z vrednosti 19.796 dolarja ($), ki jo je dosegel 17. decembra 2017, zdrsnil na manj kot 7.000 $, 5. februarja 2018. Čeprav se vrednost teh valut ves čas dviga in spušča, je trend jasno viden - navzdol. Z zamikom se zgodba ponavlja tudi na glavnih svetovnih finančnih borzah, kjer se je s februarjem 2018 - po več letih neprestane rasti - začelo puščanje velikanskega borznega balona. Morda bo šel današnji dan v zgodovino kot "črni ponedeljek".

Seveda bodo kmalu sledili novi napori finančnih institucij, predvsem najmočnejših centralnih bank, da zaustavijo proces finančnega zloma. Morda jim bo za krajši čas to tudi uspelo, a to bo res zgolj začasno. Pri kriptovalutah je zgodba drugačna. Za njimi ne stoji nobena nadzorna inštitucija, zato se lahko tudi popolnoma zlomijo in pristanejo pri vrednosti - nič, vsaj večina.

Čeprav je vsako napovedovanje v svetu financ nekaj povsem nemogočega, pa naše prepričanje izhaja iz razumevanja vzrokov in posledic. Vsaka posledica (v tem primeru borzni zlom) ima svoj vzrok ali vzroke. Vzroki za borzni oziroma finančni zlom pa tičijo v obstoječem ekonomskem sistemu, ki je utemeljen na neprestani gospodarski in finančni rasti.

Centralne banke so po resnem finančnem zlomu v letu 2008 ekonomski in finančni sistem reševale s skorajda neomejenimi finančnimi sredstvi. Ta sredstva so sicer omogočila relativno majhno gospodarsko rast, a velika večina teh finančnih sredstev se je znašla na finančnih trgih, kjer so bile rasti borznih indeksov izjemno visoke. In večino tega javnega bogastva (vsaj v teoriji so centralne banke skrbnik javnega denarja) je pristalo v zasebnih žepih (borze so zapleten mehanizem za prehajanje javnega bogastva v zasebne žepe). Zato imamo danes neenakost, ki ji skorajda ni primerjave v zgodovini.

In zgodovina je takšno napihovanje finančnih balonov in takšno rast neenakosti vselej kaznovala. Zlomu finančnega sistema lahko hitro sledi ekonomski zlom, kar lahko povzroči izjemne družbene pretrese.

A kot smo že večkrat poudarili: to morda niti ni slabo. Kajti potrebujemo streznitev, ki lahko pride samo na boleč način. Streznitev pomeni, da končno spoznamo, da moramo poskrbeti za vse ljudi na planetu in tudi za planetarno okolje - zares, ne samo s kozmetičnimi popravki. Kar pomeni, da moramo temeljito spremeniti svoj življenjski slog (v smeri večje zmernosti in preprostosti) in predvsem naš ekonomski sistem. Ta ne sme temeljiti na sebičnosti in pohlepu, temveč na pravičnosti, sodelovanju in predvsem na medsebojni delitvi dobrin. Takšni ekonomiji pa rečemo EKONOMIJA DELITVE.


Slika: prizor po velikem borznem zlomu 1929


sobota, 03. februar 2018

Uberizacija in magnizacija Slovenije


Dve, zelo sveži in morda za koga obrobni novici, sta v resnici zelo vroči. Tisto, na kar se nanašata, pa ima lahko zelo daljnosežne posledice za celotno Slovenijo. Prva je aktualni predlog zakona o spodbujanju investicij vključno z možnostjo razlaščanja lastnikov zemljišč, ki bi stali napoti tako imenovanim strateškim investitorjem. (Koalicijski valjar preslišal vse pomisleke o razlaščanju, Dnevnik, 31. 1. 2018) Druga novica pa so predlagane zakonske spremembe, s katerimi se uvaja novo obliko prevoza, in sicer “najem vozila z voznikom”. (Minister Peter Gašperšič pripravil spremembo, ki jo je želel Uber, Dnevnik, 1. 2. 2018) Gre za nič manj kot uberizacijo in magnizacijo Slovenije!

Magnizacija: Zakonske spremembe, ki jih prinaša predlog zakona o spodbujanju investicij, pomenijo, da katerakoli korporacija (strateški investitor) lahko izbere skorajda katerikoli kos zemlje in tam postavi skorajda katerokoli tovarno (investicija); država pa mimogrede razlasti obstoječe lastnike. Javnost se je v primeru postavitve Magnine lakirnice na zelo kakovostni zemlji precej vznejevoljila. Zdaj to ne bo več mogoče, saj bo takšno početje povsem skladno z zakonodajo (če bo le-ta sprejeta seveda). Skratka, obdelovalna zemlja, gozdovi, travniki, livade, pašniki ali parki bodo na totalni razprodaji. Tako kot zadnji kosi zimskih oblačil v januarju. Vse postaja blago. Vse je naprodaj. Kaj pa če kdo kupi kar celo Slovenijo? Saj veste, da dober trgovec vedno ponudi popust na količino.

Uberizacija: Zakonske spremembe, ki uvajajo najem vozila z voznikom, pa odpirajo pot korporaciji Uber, ki v svetu uvaja nove standarde zaposlovanja oziroma prekarizacije dela. Gre za delo, ki je podobno kot v zgodnjem kapitalizmu plačano po opravljeni storitvi in opravljeno z lastnimi delovnimi sredstvi (lasten avto v primeru Uber). Marsikdo poreče, da je to v redu in pošteno. Na prvi pogled mogoče; vendar takšno delo ne zagotavlja nikakršne varnosti in zaščite: ni časovnih omejitev, ni plačila za bolniško odsotnost, ne za malico, ne za pokojnino in tako naprej. Desetletja, celo stoletja bojev za delavske in družbene pravice se z enim samim zakonom razblinjajo v nič.

Če bosta omenjeni zakonodajni rešitvi sprejeti, jo bodo seveda izkoristile številne korporacije in podjetniki, kar pomeni nadaljnjo erozijo okoljskih in delovnih standardov, ki so že zdaj precej znižani. Vračamo se torej v 18. in 19. stoletje, kjer so mezdni delavci z lastnim orodjem pred vrati tovarn čakali na morebitno nekajurno delo. Dan za dnem. Naj vas ne zavede, če vas na delo pokliče supermoderna mobilna aplikacija. Prav tako bo že zdaj zelo prizadeto naravno okolje ponovno zgolj in samo sredstvo za kovanje dobičkov. Kaj nam pomaga podpisovanje mednarodnih okoljskih sporazumov (npr. Pariškega sporazuma), če smo za prgišče novcev pripravljeni prodati našo najboljšo obdelovalno zemljo in tja postaviti najbolj umazano industrijo.

Uberizacija in magnizacija sta del globalnega pojava, ki ga s skupnim pojmom imenujemo komercializacija. Gre za proces totalne preobrazbe naravnih in družbenih dobrin, dela ter celo ljudi v tržno blago, s katerim se lahko neomejeno trguje in kuje dobičke. Morebitno sprejetje obeh zakonov je zato skrajno škodljivo in nevarno – za ljudi in za okolje. Dvignimo glas zoper to zoprnijo oziroma coprnijo!

sreda, 31. januar 2018

Ekonomija delitve – pot do blaginje in miru


Če želimo razmišljati o resnično drugačni ekonomiji – bolj pravični in trajnostni – jo moramo nujno obravnavati skupaj z ekologijo in etiko. Vsi trije e-ji (ekonomija, ekologija in etika) so neločljivo povezani vidiki ene celote, katere cilj je blaginja človeštva, v najširšem smislu pa tudi usoda celotnega planeta Zemlja.

Danes skupno vednost o svetu ločujemo na samostojne vede oziroma vrtičke, s katerimi se ukvarjajo samo ozko specializirani strokovnjaki (politiki, ekonomisti, sociologi, ekologi, itd.), to pa nas vodi k ločenemu obravnavanju kompleksnih problemov človeštva - lakote in revščine, vojnih konfliktov in terorizma, podnebnih sprememb in onesnaženja okolja, itd. Kar pomeni, da vsakdo vidi le “svoje” probleme: za ekonomiste je razvoj enak neprestani gospodarski rasti, ekologom je prioriteta zaščita okolja, sociologi in družbeni aktivisti pa izpostavljajo družbeno pravičnost in tako naprej.

Vsa ta navidezno različna področja so dejansko neločljivo povezana, torej jih ne smemo obravnavati ločeno. To sicer ne pomeni, da bi se moral vsak posameznik hkrati ukvarjati z vsemi problemi sveta, prav pa je, da se skupaj ukvarjamo s skupnimi problemi in cilji – kako zadovoljiti osnovne potrebe vseh ljudi, kako poskrbeti za blaginjo človeštva in hkrati ohraniti planetarno okolje ter naravne vire za prihodnje rodove (trajnostni razvoj planeta).

Mar ni zavedanje, da bivamo na skupnem planetu, dovoljšna osnova za bolj pristno sodelovanje med državami, narodi, verstvi in nenazadnje med posamezniki; kar pomeni tudi na ekonomskem področju, ki je bistvenega pomena za naše preživetje in blaginjo. Zato ekonomija ne sme in ne more biti ločena od ekologije in etike. Ključna naloga ekonomije je zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi in njihova blaginja, a tega ne moremo uresničiti brez pravičnosti (s čimer se ukvarja etika). Pravičnost v ekonomiji pa pomeni, da imajo vsi ljudje na planetu dostop do dobrin, ki jim omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb (hrana, voda, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje). A četudi vsem ljudem omogočimo zadovoljevanje osnovnih potreb in blaginjo, je vse zaman, če tega ne storimo na trajnosten način oziroma v skladu z zmožnostmi planetarnega okolja (s tem pa se ukvarja ekologija), v nasprotnem primeru bomo uničili planet Zemljo, naš skupni dom.

Ekonomija, ekologija in etika so neločljivi deli celote. Če želimo razmišljati o pravični in trajnostno naravnani ekonomiji, moramo vedno razmišljati o vseh treh e-jih skupaj – ekonomiji, ekologiji in etiki. Vsi ti e-ji pa so združeni v preprostem načelu medsebojne delitve dobrin, ki se v praksi izraža kot ekonomija delitve. Zato je ekonomija delitve pot do sveta, kjer bomo vsi ljudje živeli v blaginji in miru.


Vir: Svet za vse, 2005

sobota, 27. januar 2018

Samozadovoljstvo


Po finančni krizi v letu 2008, kasneje pa še ekonomski in družbeni krizi, se življenje v razvitem delu sveta vrača v stare tirnice. To pomeni, da se ponovno povečujejo gospodarska rast, potrošnja, zaposlovanje in špekulacije v različne vrednostne papirje ter v zadnjem času tudi v kriptovalute. Pripadniki razvitega sveta se počasi spet potapljamo v samozadovoljstvo: vemo sicer, da je v svetu kar nekaj težav, a nam gre kar v redu; le zakaj bi se potemtakem preveč vznemirjali ali celo protestirali.

Samozadovoljstvo pomeni, da smo zadovoljni s tem, kar imamo in da se le malo ali nič ukvarjamo s problemi drugih. Vendar je takšen odnos kratkoviden. Problemi drugih so še kako naši problemi. Jezimo se na ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki pravi: America first! V resnici tudi naši politiki delajo po načelu Slovenija najprej, le da tega ne rečejo na glas. Govorijo pa o nacionalnem interesu, ki je natanko postavljanje interesov naše države pred vse ostale. In tako govorijo politiki vseh držav. A tudi mi delujemo po istem načelu: najprej jaz, najprej moja družina.

Pred vsega nekaj leti smo se jezili na bankirje, politike in direktorje korporacij, češ da so nam vzeli blaginjo. Danes se nič več ne jezimo niti ne protestiramo, razen ko gre za naše plače in za naš standard. Da bi protestirali za mlade, ki delajo v prekarnih, slabo plačanih službah? Le zakaj? To je pač njihov problem. Nikomur pa niti na misel ne pride, da bi se zavzel za pravice revnih ali celo lačnih ljudi, ki jih je na svetu vsaj 815 milijonov.

Vemo, da okolje nezadržno propada. A mi smo naredili svoje. Ločujemo odpadke, vozimo varčne avtomobile, izoliramo fasade, nameščamo solarne panele itd. To, da še vedno porabimo daleč več virov kot večina svetovnega prebivalstva, pa se nam ne zdi problem. Obtožujemo Kitajsko, Indijo in afriške države, čeprav tam živijo daleč bolj varčni ljudje kot smo mi, vsaj večina tamkajšnjega prebivalstva.

Vse to so le različne oblike samozadovoljstva, ki nas ločujejo od sveta in njegovih problemov. Za potrošništvo obsojamo druge, a še vedno pademo na ugodne nakupe in razprodaje. Za podnebne spremembe obsojamo druge, a zelo radi sedemo v avto, tudi za najkrajše razdalje. Obsojamo pohlepne bankirje, a tudi sami poskušamo hitro zaslužiti na takšnih ali drugačnih borzah. In tako naprej.

Ni res, da svet uničujejo pohlepni milijarderji in pokvarjeni politiki. Njih je tako malo, da v resnici ne morejo uničiti sveta. Tudi najrevnejši ljudje ne morejo uničiti sveta, ker za to nimajo ne moči in ne sredstev. Najbolj uničevalni smo v resnici pripadniki tako imenovanega srednjega razreda, ki delamo v globalno škodljivih korporacijah, trošimo neverjetne količine potrošniških dobrin, prepotujemo milijone kilometrov z različnimi prevoznimi sredstvi in špekuliramo z milijardami različnih valut. Mi vzdržujemo ta uničevalen sistem.

Dejansko imamo največjo moč, da spremenimo tok dogodkov, a smo samozadovoljni; samozadovoljstvo pa poraja brezbrižnost. Brezbrižnost pomeni, da peščica bogatašev in politikov lahko nemoteno vlada svetu. Občasno se nanje sicer ujezimo, a le če je ogrožen naš standard in naše pravice.

Svet čaka na nas. Čaka, da se prebudimo. Da stopimo iz svojega udobja in se zavzamemo za pravice in blaginjo drugih. Najprej svet, potem Amerika, potem Slovenija, moja družina in jaz.

petek, 19. januar 2018

Ekonomija delitve in njeno nasprotje – komercializacija


Komercializacija je preprosto povedano ideologija oziroma sistem razmišljanja, ki danes popolnoma prežema ključne družbene strukture – politični in ekonomski sistem, ki imata pomemben vpliv tudi na druge dele družbe (izobraževanje, zdravstvo, kulturo itd.). Komercializacija na prvo mesto vseh družbenih dejavnosti in odnosov postavlja denar, trgovanje (iz latinske besede commercium) in podjetništvo ter vse, kar je z njimi povezano kot so tekmovalnost, konkurenčnost, želja za čim višjimi dobički. Denar, trgovina in podjetništvo so potreben in koristen del ekonomskega sistema, problem pa je, da so ušli iz vajeti in osvojili tudi druga družbena področja, katerih prvenstvena skrb je blaginja celotne družbe.

Poglejmo si samo dve ključni družbeni dejavnosti za blaginjo ljudi – zdravstvo in šolstvo. Ko v zdravstvu začne prevladovati podjetniška in trgovska logika ter sla po dobičkih, se sistem začne podirati. Zdravje ljudi je prva skrb zdravstvenega sistema, ne pa doseganje dobrih ekonomskih rezultatov. Seveda mora tudi zdravstveni sistem delovati po ekonomskih načelih (racionalnost, skrbnost, ekonomičnost), vendar njegov temeljni cilj ni dobiček in dober poslovni rezultat, temveč zdravje ljudi in to vseh. Podobno je tudi z izobraževanjem, socialnim varstvom in tako naprej.

Tudi kot posamezniki smo prežeti z ideologijo komercializacije, kar se izraža preko naše pretirane potrošnje, tekmovalnosti, s prizadevanjem za čim večje bogastvo in močjo ter z vse večjo brezbrižnostjo za potrebe in probleme drugih ljudi ter okolja.

Komercializacija je izjemno nevarna, saj danes naravno okolje, rastlinski in živalski svet ter ljudje postajamo zgolj tržne priložnosti oziroma sredstvo za kovanje dobičkov. Ljudi danes vrednotimo na podlagi njihovega premoženja, velikosti stanovanja, avtomobila itd. Komercializacija ločuje ljudi na tiste, ki imajo dostop do trgov (oziroma, ki imajo denar) in tiste, ki ga nimajo. In ker je danes vse trg, to za izključene ljudi pomeni, da so hudo prikrajšani. V veliki večini sveta so soočeni s preprosto resnico: če imaš denar, si lahko kupiš hrano, vodo, zdravila, izobraževanje za svoje otroke. Če nimaš denarja, trpiš za pomanjkanjem ali celo umreš. Danes je lačnih 815 milijonov ljudi, vsak dan pa zaradi posledic pomanjkanja osnovnih dobrin umre približno 46.000 Zemljanov.

Komercializacija je veliko nevarnejša kot vse naravne katastrofe, terorizem, vojaški konflikti in onesnaženje skupaj. Pravzaprav je komercializacija glavni vzrok vsega naštetega, razen ko gre za naravne katastrofe, ki niso posledica človekovega delovanja.

Popolno nasprotje komercializacije je ekonomija delitve. Ključni cilj ekonomije je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu in blaginja človeštva. Ekonomija delitve pa je pot za dosego tega cilja, saj vsakomur zagotavlja dostop do dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Samo s pravično delitvijo globalnih dobrin lahko zagotovimo blaginjo celotnega človeštva. Ko bodo vsi ljudje lahko nemoteno zadovoljevali vsaj svoje osnovne potrebe (s hrano, vodo, oblačili, stanovanjem, zdravstvenim varstvom in izobraževanjem), se bodo dokaj enostavno rešili tudi drugi globalni problemi – vojaški konflikti in terorizem, množične migracije, prav tako pa tudi okoljski problemi.

Načelo medsebojne delitve dobrin je tesno povezano z načelom sodelovanja, oba skupaj pa tvorita miselno in srčno jedro ekonomije delitve. Zato je pomembno, da ekonomije delitve ne povezujemo s tržnimi priložnostmi in komercializacijo, temveč vedno s potrebami vseh ljudi in celotnega planeta. Če pa je nek ekonomski model, ki naj bi bil povezan z ekonomijo delitve, usmerjen k večjim dobičkom, novim tržnim priložnostim in komercializacijo, potem to pač ni ekonomija delitve.

Ekonomija delitve je zdravilo za najhujšo bolezen modernega časa – komercializacijo. Komercializacija je pot v prepad, ekonomija delitve je pot v boljšo in lepšo prihodnost človeštva.

torek, 16. januar 2018

Denar

















Denar je energija, ki usmerja
ekonomsko življenje družbe; preobraža
človeško aktivnost v dobrine,
dobrine v človeško aktivnost;
poganja ekonomsko kri
po ožilju telesa
človeštva.

Denar je energija,
ni ne dobra ne zla;
če jo usmerjamo v vojne, konflikte,
špekulacije, kockanje, glamur,
v brezglavo trošenje
in kopičenja bogastva – pomeni,
da so zla naša dejanja,
ne denar sam po sebi.

Denar je energija,
ni ne dobra ne zla;
če jo usmerjamo v reševanje
revščine in lakote, v blaginjo posameznikov,
družin ali družine človeštva, ali v dobro
planetarnega okolja – pomeni,
da so dobra naša dejanja,
ne denar sam po sebi.


Slika: El Greco: Kristus izganja iz templja menjalce denarja, 1568

nedelja, 14. januar 2018

Za vse ni prostora pod Soncem













Za vse ni prostora pod Soncem:

za 3,1 milijona otrok, mlajših od 5 let,
ki vsako leto umrejo zaradi slabe prehrane;

za 815 milijonov Zemljanov, ki so lačni;

za 4,2 milijarde ljudi, ki živijo v hudi revščini, in za 46.000,
ki jih posledično vsak dan po nepotrebnem umre;

za 1,8 milijarde prebivalcev planeta,
ki za pitje uporabljajo onesnaženo vodo;

za 2,4 milijarde ljudi, ki trpijo zaradi
neprimernih sanitarij kot so stranišča in latrine;

za 1.000 otrok, ki vsak dan umrejo zaradi bolezni,
ki so povezane z onesnaženo vodo in z neurejenimi sanitarnimi razmerami;

za 57 milijonov otrok, ki ne obiskujejo osnovne šole;

za 400 milijonov Zemljanov, ki nimajo dostopa
do osnovnih zdravstvenih storitev;

za 65 milijonov ljudi, ki so morali zbežati od doma.

Tem ljudem ne pustimo, da bi živeli kot normalna človeška bitja,
odrekamo jim njihove najbolj temeljne dobrine
in živimo kot da oni ne živijo z nami na skupnem planetu.