torek, 11. julij 2017

Druge zgodbe


V prispevku Nevarnost edine zgodbe smo dejali, da naš pogled na svet ne sme temeljiti samo na enostranskih oziroma edinih zgodbah. Da bi si ustvarili bolj resnično podobo sveta, v katerem živimo, moramo zato povedati še druge zgodbe. In številne med njimi so zares vznemirljive. Povejmo nekatere, morda po krivici zapostavljene zgodbe, morda pa za marsikoga tudi moteče, saj spodkopavajo nekatere izmed najbolj temeljnih resnic oziroma dogem sodobne družbe.

Zgodba 1: Medsebojna delitev dobrin

Čeprav je skorajda vsakomur jasno, da današnji ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, pohlepu in sebičnosti, povzroča okoljsko in družbeno uničenje, se ga še naprej krčevito oklepamo. Kot da ni druge alternative! Današnjo okoljsko, politično in družbeno zmedo lahko rešimo na enostaven način – z medsebojno delitvijo dobrin. V svetu, kjer živi že več kot sedem in pol milijard ljudi, si drugačne ekonomske zgodbe niti ne moremo zamisliti. Ekonomska tekma vseh z vsemi, čemur ekonomisti olepševalno rečejo konkurenčnost in ki poganja gospodarsko rast, je dobesedno pot v pogubo človeštva. Več o tem: Medsebojna delitev dobrin, Svet za vse

Zgodba 2: Maitreja

Pred natanko štiridesetimi leti, julija 1977, je v moderni svet vstopil Maitreja. Da bi razumeli, kdo je Maitreja, je treba nekatere zgodbe povedati povsem na novo, nekaterim pa dati nov pomen. Maitreja prihaja kot učitelj človeštva. Pripada skupini ljudi, ki so v dolgi evoluciji človeštva, preko številnih inkarnacij (z vidika človeštva) dosegli popolnost in zato ne potrebujejo nadaljnjih izkušenj v veliki šoli življenja na Zemlji (to pa je tudi cilj slehernega izmed nas). Ti ljudje, tako imenovani mojstri modrosti, ki jih vodi Maitreja, iz ozadja ves čas pomagajo človeštvu, zdaj pa – zaradi razvojne stopnje človeštva in kritične svetovne situacije – ponovno vstopajo na odprto sceno sodobnega sveta. Več o tem: Share Slovenija

Zgodba 3: Poplava nenavadnih pojavov

Skorajda nemogoče je popisati številne nenavadne pojave, ki se vsakodnevno pojavljajo po vsem svetu. Glavni mediji jih ves čas ignorirajo, če pa že pišejo o njih, jih dajo v nič ali se jim posmehujejo. Če bi o njih zgolj poročali, bi se morda marsikdo vprašal o resnici današnjega sveta. Poglejmo si nekatere od teh pojavov.

Liki v žitu so nenavadni pojavi v žitu, ki nastanejo dobesedno čez noč. Prikazujejo različne vzorce pravilnih oblik; žito v likih pa ni polomljeno, temveč upognjeno. Več o tem: Liki v žitu, Crop Circle Connector

Svetlobni krogi so neobičajni odsevi sončne svetlobe na stavbah. Namesto običajnega svetlobnega odseva na sosednjih stavbah, so vzorci drugačnih oblik, običajno okroglih z nenavadno obliko križa v sredini. Več o tem: Svetlobni krogi

Neznani leteči predmeti (NLP) že dolgo burijo domišljijo človeštva. Čeprav jih še zlasti hollywoodska filmska produkcija demonizira in povezuje z nekakšnimi invazijami na Zemljo, pa dejstva kažejo drugače. Na spletu in v obrobnih medijih je veliko posnetih pričevanj o pojavu NLP; čeprav gre morda tudi za ponaredke, pa je skorajda nemogoče, da v teh objavah ne bi bilo vsaj zrno resnice. Več o tem: Latest UFO Sightings, Latest UFO Sightings - Facebook, UFO Evidence, UFO Sightings Daily, Zvezda, UFO mainstream media coverage. Eden največkrat posnetih prizorov je nenavadni posnetek neznanega predmeta nad Jeruzalemom leta 2011: Jerusalem UFO Close Up, Jerusalem UFO 2011.

Povedali smo samo nekaj zgodb, ki so že dlje časa prisotne, a jih večinski mediji praktično ignorirajo. Zato so te zgodbe obsojene na obrobje javne pozornosti. Škoda, kajti te zgodbe lahko v marsičem spremenijo naš pogled na svet, ki je (še vedno) ujet v stoletja stare dogme in ideologije. Morda je končno napočil čas, da jih spremenimo.


Slika: Share Slovenija

četrtek, 06. julij 2017

Nevarnost edine zgodbe


Kaj vemo o Afriki? Da je revna, da v njej divjajo okrutne vojne. Povezujemo jo z malarijo, ebolo, virusom HIV. V Afriki je veliko terorizma, tisoči Afričanov dnevno bežijo v Evropo. Marsikdo najprej pomisli na lačne otroke in Afriko pozna samo po občasnih dobrodelnih akcijah. Morda se kdo spomni Nelsona Mandele, potem pa je znanje povprečnega Evropejca o Afriki bolj ali manj izčrpano. To je naša zgodba o Afriki. Edina zgodba.

Chimamanda Ngozi Adichie je uspešna nigerijska pisateljica, pesnica, učiteljica in tudi predavateljica. V svojem izjemnem predavanju Nevarnost edine zgodbe (The danger of a single story, TED) pravi: Edina zgodba ustvarja stereotipe. Težava s stereotipni ni to, da niso resnični, temveč, da so nepopolni. Povzročijo, da ena sama zgodba postane edina zgodba. Danes se hitro zadovoljimo z edino zgodbo – o Afriki, Siriji, terorizmu, revnih; o hrani, cepljenju; o Romih, beguncih, klošarjih, gejih itd. Običajno nam jo servirajo mediji; Facebook, Twitter. Ne potrudimo se poiskati še drugih zgodb, da bi se vsaj približali resničnejši podobi sveta v katerem živimo.

Chimamanda izhaja iz običajne nigerijske družine srednjega razreda, njen oče je profesor, mama pa uradnica. Spominja se, da so imeli hišnega pomočnika Fideja, ki je prihajal iz zelo revne družine. Ko so ga nekoč obiskali, je bila še kot deklica presenečena, da je Fidejev brat izdelal izjemno lepo košaro. Osupnilo me je, je dejala. Nikoli si ne bi mislila, da kdorkoli v tej družini lahko nekaj naredi. Vse, kar sem slišala o njih, je bilo to, kako so revni, tako je zame bilo nemogoče, da bi jih videla kakorkoli drugače kot revne. Njihova revščina je bila moja edina zgodba o njih.

Ko je šla pri devetnajstih letih študirati v ZDA, je v marsičem presenetila svojo sostanovalko, saj se ni vklopila v njeno edino zgodbo: Moja ameriška sostanovalka je bila šokirana nad mano. Vprašala me je, kje sem se naučila tako dobro govoriti angleščino. In bila je zmedena, ko sem rekla, da je v Nigeriji angleščina uradni jezik. Vprašala me je, če lahko posluša, kar je imenovala mojo "plemensko glasbo," in je bila potem zelo razočarana, ko sem zavrtela kaseto Mariah Carey. Domnevala je, da ne znam uporabljati pečice. Kar me je presunilo, je bilo to: smilila sem se ji, še preden me je videla. Njen pogled name, kot Afričanke, je bilo na nek način pokroviteljsko, dobromisleče pomilovanje. Moja sostanovalka je poznala samo eno zgodbo o Afriki. Eno zgodbo o katastrofi. V tej edini zgodbi ni bilo možnosti, da so ji Afričani podobni v kakršnemkoli smislu. Ni bilo možnosti za bolj kompleksna čustva od pomilovanja. Ni bilo možnosti povezati se z njimi kot soljudmi.

Chimamanda pravi, da je v Afriki res veliko problemov, katastrof. Vendar obstajajo tudi druge, lepše zgodbe, in pomembno je, da se govori tudi o njih: Vedno sem čutila, da je nemogoče se popolnoma povezati s krajem ali človekom, če se ne povežem z vsemi zgodbami tega kraja in tega človeka. Posledica edine zgodbe je, da ljudem ukrade dostojanstvo. Naše dojemanje enakosti človeštva je tako oteženo. Poudari, kako smo si različni, namesto tega, kako smo si podobni.

Chimananda v nadaljevanju edino zgodbo povezuje z močjo: Nemogoče je govoriti o edini zgodbi, če ne govorimo o moči. V jeziku igbo obstaja beseda, na katero vedno pomislim, ko razmišljam o strukturi moči v svetu; to je "nkali." Je samostalnik, ki v površnem prevodu pomeni "biti večji od drugega." Tako kot sta naš ekonomski in politični svet, tako so tudi zgodbe definirane po načelu nkalija: kako so povedane, kdo jih je povedal, kdaj so povedane, koliko zgodb je povedanih, je odvisno od moči.

Na koncu svojega izjemnega predavanja, ki si ga je ogledalo že preko 12 milijonov ljudi (možno si ga je ogledati tudi s slovenskimi podnapisi) Chimananda pravi: Zgodbe so pomembne. Pomembno je imeti veliko zgodb. Zgodbe so uporabljene za razvrednotenje in zavajanje. Ampak zgodbe se uporabljajo tudi za krepitev in očlovečenje. Zgodbe lahko zlomijo človeško dostojanstvo, lahko pa ga tudi popravijo. Ameriška pisateljica Alice Walker je o tem pisala o svojih sorodnikih z juga, ki so se preselili na sever. Predstavila jim je knjigo o življenju na jugu, ki so ga pustili za sabo. "Sedeli so okoli, sami brali knjigo, poslušali mene, kako sem jim jo brala; in povrnil se je neke vrste raj." Rada bi končala s to mislijo: Ko zavrnemo edino zgodbo, ko spoznamo, da ni nikoli ene same zgodbe kateregakoli kraja, s tem pridobimo neke vrste raj.

Ne sprejmimo ene in edine zgodbe, še zlasti, če nam jo pove nekdo s pozicije moči. Zgodbe o ljudeh, skupinah, narodih, državah, kontinentih ne morejo biti ene same zgodbe; še posebej, če so namenjene zavajanju, razvrednotenju, sovraštvu. Potrudimo se, poiščimo in povejmo še druge zgodbe, ki ljudem, skupinam in narodom vračajo spoštovanje in dostojanstvo. To zahteva sicer več napora, a le tako bomo ustvarili drugačen, boljši svet.

Prav tako ne smemo pristati na edino zgodbo v politiki in ekonomiji. Politiki in ekonomisti nas pogosto prepričujejo, da je edino njihova zgodba (oziroma ideologija) prava. Tudi profesorji in učitelji imajo radi edine zgodbe in od študentov ter učencev pričakujejo edine odgovore. In tako naprej.

Povejmo še druge zgodbe.


Slika: Slowking: Chimamanda Ngozi Adichie, 2013, Wikipedia



nedelja, 02. julij 2017

Neenakost in ekonomija delitve


Da je neenakost eden ključnih problemov današnjega sveta, danes priznavajo celo organizacije in povezave, ki so desetletja zagovarjale ekonomski sistem, ki je vzrok za zdajšnjo dramatično neenakost. Svetovni gospodarski forum – nekakšna elita globalizacije – ki združuje bankirje, direktorje korporacij, tehnokrate, politike in novinarje, je v letošnjem poročilu o globalnih tveganjih (The Global Risks Report 2017), na prvo mesto postavil naraščajoče dohodkovne in premoženjske razlike oziroma vse večjo globalno neenakost.

Tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki povezuje najbogatejše svetovne države, priznava, da neenakost ni dobra za nikogar. Generalni sekretar organizacije pravi:

Dosegli smo prelomno točko. Neenakosti ne smemo več obravnavati kot nekaj obrobnega. V središče razprave moramo postaviti vprašanje, kako porazdeliti koristi gospodarske rasti. Naše poročilo "Skupaj v istem čolnu, zakaj manj neenakosti koristi vsem" in naše delo na vključujoči rasti (inclusive growth) jasno kaže, da ne sme biti kompromisa med rastjo in enakostjo. Nasprotno, odpiranje priložnosti lahko spodbudi večjo ekonomsko uspešnost in izboljša življenjski standard po vsem svetu!

Organizacije, ki so ves čas spodbujale ekonomsko konkurenčnost (tekmovalnost) in gospodarsko rast, zdaj končno spoznavajo, da to ni prava pot, da gre pravzaprav za zelo nevarno smer, v katero se giblje človeštvo. Vsekakor je dobro, da so to (končno) ugotovili, vprašanje pa je, če so rešitve, ki jih predlagajo, dobre. Vključujoča rast sicer zveni lepo:

Vključujoča rast je gospodarska rast, ki ustvarja priložnosti za vse segmente prebivalstva in distribuira koristi povečane blaginje, tako v denarnem kot nedenarnem smislu, pravično v celotni družbi.

V resnici pa v OECD niso ponudili ničesar novega, na prvo mesto (ekonomske) politike še vedno postavljajo gospodarsko rast. Nadaljnja gospodarska rast pa pomeni nadaljnje uničevanje okolja. Poglejmo si nekaj številk. Če gospodarstvo raste po stopnji 3,5 % (takšno rast zagovarjajo ekonomisti, saj omogoča dovolj velike dobičke in točno takšno stopnjo globalne gospodarske rasti za leto 2017 napoveduje Mednarodni denarni sklad), se njegov obseg v 20 letih podvoji ali kar petkrat v enem stoletju.

Vsakih 20 let se torej podvoji število izdelkov – avtomobilov, letal, oblačil, izdelkov za dom itd.; podvoji se poraba energije in izkoriščanje naravnih virov, podvoji se količina odpadkov itd. Mogoče se vse ne povečuje po enakih stopnjah, a v celoti gledano se obseg globalne ekonomije podvoji približno na vsakih 20 let. In takšne gospodarske rasti Zemlja ne more več dolgo zdržati.

Resnično pomembno je, da razumemo nekaj: NE POTREBUJEMO ŠE VEČ GOSPODARSKE RASTI! Obseg proizvodnje dobrin v svetu ŽE ZDAJ povsem zadošča za zadovoljevanje osnovnih potreb VSEH ljudi na planetu. Poglejmo samo hrano, kot najbolj osnovno človekovo dobrino. Celotna globalna proizvodnja hrane že zdaj zadostuje za prehrano 10 milijard ljudi; v letu 2017 pa nas na planetu živi dobrih 7,5 milijard. Pa vendar danes za lakoto trpi približno 842 milijonov ljudi. Ne potrebujemo torej še več hrane, temveč njeno pravičnejšo delitev.

Ekonomija delitve - ekonomski sistem prihodnosti

V resnici moramo narediti ključen obrat: ekonomski sistem ne sme več temeljiti na gospodarski rasti in dobičkih, v središče ekonomskega sistema moramo postaviti človeka, njegove (materialne) potrebe in dobrine, ki mu omogočajo zadovoljevanje teh potreb. Za to potrebujemo zgolj določen obseg dobrin ter bistveno drugačen proces njihove delitve (distribucije) in uporabe. Zato takšen ekonomski sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Ekonomija delitve je sistem, ki slehernemu Zemljanu zagotavlja dostop do dobrin, s katerimi lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe (hrana, primerno bivališče, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje), pa tudi širših potreb, ki so povezana s kakovostnim bivanjem v mirnem in zdravem okolju. To je mogoče storiti na različne načine: v okviru globalne delitve ključnih dobrin; z univerzalno pravico do zdravstvenega varstva in izobraževanja; z univerzalnim temeljnim dohodkom, s souporabo ter izmenjavo dobrin in tako naprej. Ni potrebno kupiti vsega, kar potrebujemo, mnogo stvari si lahko preprosto delimo med seboj.

Ekonomija delitve je resnično vključujoča ekonomija. Vključujoča ekonomija ni nič drugega kot ekonomija, ki slehernemu Zemljanu zagotavlja dostop do dobrin, ki mu omogočajo življenje v blaginji. Ekonomija delitve ne izključuje nikogar, kajti vsakdo ima pravico do dostojnega, človeka vrednega življenja. In vsakdo v nekem obdobju svojega življenja opravlja delo v korist celotne skupnosti, kar vključuje tudi delo v gospodinjstvu, vzgojo otrok, skrb za starejše in bolne, skrb za živali in okolje itd. Zato ima vsakdo pravico do dostopa do osnovnih dobrin, tudi takrat, ko zaradi kakršnega koli vzroka ni zmožen opravljati družbeno koristnega dela.

Ekonomija delitve ne bo popolnoma odpravila neenakosti, omogočila pa bo, da bo sleherni Zemljan živel človeka vredno življenje, da ne bo trpel pomanjkanja in bo tako imel osnovo za razvijanje svojih potencialov. Na teh temeljih lahko zgradimo planet blaginje, miru, zdravja in resničnega razvoja.



Slika: Obscene Inequality – Eight men’s wealth equals half the world

ponedeljek, 26. junij 2017

Zamrznimo meje


V kratkem bo razglašena sodba arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško. V nobenem primeru to ne bo nekaj dobrega. Kakršna koli bo sodba, bo voda na mlin eni ali drugi strani. Morda bi bilo najbolje, da problem meje za nedoločen čas zamrznemo. Zdajšnja generacija politikov preprosto ni dovolj zrela, da bi ta problem rešila. Morda bodo prihodnje generacije ta problem rešile na zelo enostaven način. Kajti meje niso samo stvar konfliktov, temveč tudi zgodba o velikodušnosti in daru.

Ne dolgo tega so na primer Norvežani povsem resno razmišljali, da bi svoji sosedi Finski ob njeni 100-letnici samostojnosti podarili – goro. Kampanjo je sprožil upokojeni norveški geofizik Björn Geirr Harsson, ki je predlagal, da bi Fincem podarili najvišji vrh v gorovju Halti, s čimer bi se meja med državama premaknila za samo 31 metrov v dobro Finske. Ta vrh pa bi s svojimi 1365 metri postal najvišja točka Finske.

Po vsem svetu so države, ki si prizadevajo ali se vojskujejo za širitev svoje države, v tem primeru pa je Norveška pripravljena dati majhen del svojega ozemlja, ne da bi kdor koli za to kaj zahteval, je dejal Geirr Harsson. To je norveško darilo Fincem, zato ne pričakujemo ničesar v zameno; samo želimo jim dati nekaj lepega, zdaj, ko praznujejo 100-letnico neodvisnosti, je še dodal. (The Independent)

Čeprav norveška vlada zaenkrat še ni pristala na takšno obliko velikodušnega darila prijateljski državi, pa zgodbe s tem še ni konec. Velja si ogledati kratek filmček s pomenljivimi naslovom Bitka za rojstnodnevno goro (Battle for Birthday Mountain). Medtem, ko države bodisi gradijo zidove in ograje na svojih mejah bodisi se zanje neusmiljeno vojskujejo, so Norvežani naredili nekaj skoraj nepredstavljivega – del svojega ozemlja bi radi podarili dobesedno iz srca.

Ko govorimo o mejah, pa bi bilo dobro prebrati tudi delo italijanskega političnega ekonomista Alberta Alesine z naslovom Velikost držav: je sploh pomembna? (Alesina, Alberto. 2003. The size of countries: Does it matter? Journal of the European Economic Association 1, no. 2-3: 301-316.) Alesina pravi, da je v ekonomsko povezanem svetu trg države večji, morda veliko večji od njene politične velikosti. V skrajnem primeru, ko so meje popolnoma nepomembne za ekonomske interakcije, je velikost trga vsake države celoten svet. Prav tako poudarja, da majhne države za svoj uspeh potrebujejo mednarodno trgovino, da pa bi lahko trgovale potrebujejo mir.

Morda nam manjka še nekaj desetletij, da bomo zmožni iz čiste velikodušnosti podariti ali dobiti v dar del ozemlja in tako ustvariti trajne pogoje za mir, ki nam bo omogočil blaginjo. V današnjem povezanem svetu košček zemlje ali morja dejansko nima nobenega pravega pomena. Zemlja je nenazadnje brezmejna. Ko bomo to razumeli in ko bodo to razumeli naši politiki, bomo z lahkoto reševali mejne probleme. Do takrat pa te probleme preprosto zamrznimo.


Glejte tudi: Morda bi bilo res najbolje, če bi nerešljive probleme s Hrvaško zamrznili za 99 let

sobota, 24. junij 2017

John Lennon, eno človeštvo in medsebojna delitev dobrin


Tokrat bomo o enosti človeštva, miru, medsebojni delitvi dobrin razmišljali malo drugače, s pomočjo poezije. John Lennon je leta 1971 izdal izjemno skladbo oziroma pesem Imagine (Zamisli si).

Preberimo jo v odličnem prevodu mojega prijatelja Gorana Peršina.

Zamisli si

zamisli si, ni nebes
ni težko, če hočeš,
pod nami ne pekla
nad nami le nebo
zamisli si, vsi ljudje
živijo za danes …

zamisli si, ni držav
kar ni težko
ničesar, za kar bi ubijali ali umirali
in da tudi ni religij
zamisli si, vsi ljudje
živijo v miru …

morda me imaš za sanjača
vendar nisem edini
upam, da se nam nekoč pridružiš
in svet bo eno

zamisli si, ni lastnine
sprašujem se, če zmoreš

brez pohlepa in lakote
bratstvo med ljudmi
zamisli si, vsi ljudje
delijo si ves svet …

morda me imaš za sanjača
vendar nisem edini
upam, da se nam nekoč pridružiš
in svet bo zaživel kot eno


Si lahko zamislite takšen svet. Svet, ki si ga vsi delimo. In če si ga delimo, delimo tudi njegove dobrine. Brez pohlepa in brez lakote. Takrat bo svet zaživel kot eno in vsi bomo zaživeli v miru, v bratstvu med ljudmi. Čeprav vam bodo rekli, da ste sanjači, vedite, da je takšnih sanjačev vse več. Če pa še niste sanjači, se nam pridružite.

Jutri, 25. junija, bo praznik, ki ga imenujemo Dan državnosti. Vsaj zamislite si, da živite v državi, ki z vsem drugimi živi v miru in z njimi deli svoje dobrine. Zamislite si državo, kjer ni pohlepa in ni revščine. Zamislite si državo, ki si aktivno prizadeva za izkoreninjenje revščine in lakote po vsem svetu. Zamislite si tako državo. In ko bomo ustvarili takšno državo, bomo praznovali veličasten dan državnosti.

Ne imejte me, prosim, za sanjača.


Slika: Wikipedia: Picture of John Lennon's Strawberry Fields Forever Memorial

sobota, 17. junij 2017

Na pragu novega


Stojimo na pragu resnično velikih sprememb. Morda se ta izjava zdi prazna in ničkolikokrat povedana, pa vendar moramo o njej temeljito razmisliti. Politične in predvsem ekonomske strukture, ki so bile oblikovane v preteklih stoletjih niso več ustrezne človeški skupnosti v 21. stoletju ter razmeram v planetarnem okolju, ki terjajo nagle spremembe. Ekonomske institucije, takšne kot so, preprosto ne zmorejo odigrati svoje temeljne vloge – zadovoljevanja osnovnih potreb človeštva s planetarnimi dobrinami, ki so za to na voljo. Te institucije so bile ustanovljene v nekem drugem času in drugih okoliščinah ter so v današnjem času povsem neustrezne.

Na planetu, kjer nas danes živi že več kot sedem in pol milijard, okoljski sistemi komajda še vzdržujejo svoje občutljivo ravnovesje, zato so stari ekonomski vzorci tekmovalnosti, pohlepa in sebičnosti nevzdržni. Gospodarska rast, ta še vedno trdno veljavni družbeno-ekonomski imperativ, povzroča naglo rast družbene neenakosti in skrajno nevarno okoljsko uničenje.

Po logiki gospodarske rasti bi morali vsi ves čas povečevati proizvodnjo in potrošnjo. Danes vemo, da planet ni neomejen, njegove dobrine pa niso neizčrpne. Ko so začele nastajati današnje ekonomske institucije – korporacije, banke, borze itd. – so bile predpostavke drugačne, saj so se zdeli planetarni viri neizčrpni, trgi neizmerni, okolje pa odporno na vse človekove (ekonomske) dejavnosti.

Danes vemo, da ni tako, a kljub temu nadaljujemo s starimi ekonomskimi vzorci in metodami. Ekonomisti nas še vedno učijo, da je gospodarska rast dobra za vse; politiki pa kot papagaji ponavljajo za njimi. Dejstva so drugačna: gospodarska rast vodi k vse večji družbeni neenakosti in propadanju okolja.

Neenakost je zgolj pološčena beseda za poglabljanje revščine, ki danes povzroča neizmerno trpljenje več kot polovici človeštva. Revščina je zato neizčrpen vir družbenih konfliktov, vojn, migracij in še dodatnega uničevanja okolja. Propadanje okolja pa prav tako povzroča še dodatno revščino, migracije, družbene konflikte in vojne. Krog je tako sklenjen.

Kaj bomo torej ukrenili? Nadaljevali po stari poti? Torej, po poti uničenja. Ali končno razmislili o novih pristopih, novih ekonomskih odnosih in institucijah. Ni nam potrebno porušiti vsega in začeti znova. Še vedno bomo potrebovali podjetja in vsaj zaenkrat tudi banke, zagotovo pa ne potrebujemo več špekulativnih finančnih borz, ki zgolj z medsebojnim trgovanjem oziroma špekuliranjem ustvarjajo neizmerno bogastvo, ki pa ima še kako resničen vpliv na vsakdanje življenje ljudi, saj jih dela le še bolj revne.

Ni razloga, da ne bi delali drugače. Že zdrava pamet nam pove, da moramo v okviru zmožnosti planetarnega okolja zadovoljevati potrebe ljudi. In to ne samo nekaterih, temveč vseh. To ne pomeni, da se moramo odpovedati vsem čudežem tehnološkega in ekonomskega razvoja, le pravičneje moramo porazdeliti obilje dobrin našega skupnega planeta.

Najprej moramo postaviti nove temelje ekonomskim odnosom na globalni ravni. Države morajo namesto tekmovanja in izkoriščanja šibkejših sodelovati med seboj in pravičneje deliti globalne vire (glejte: Globalna delitev dobrin – pot v prihodnost) v okviru omejitev planetarnega okolja. S tem bomo odpravili največji in najbolj nevaren problem sodobnega človeštva – revščino. Temu prvemu in najpomembnejšemu koraku pa morajo slediti družbene in ekonomske spremembe v smeri pravičnejše delitve dobrin tudi na nižjih ravneh – na državni in lokalni.

A tudi kot posamezniki, ki živimo v bogatejšem delu sveta lahko poenostavimo svoja življenja (glejte: Prostovoljna preprostost) in živimo zmernejše v bolj povezanih družbenih skupnostih. Je smisel našega življenja res kopičenje dobrin ali/in denarja, ali morda nekaj drugega: živeti v blaginji, miru in sožitju z drugimi ljudmi, narodi ter planetom kot celoto. Morda bo potem besedna zveza odkrivati smisel življenja dobila nov pomen. Morda pa bo tudi beseda ljubezen dobila širši pomen.



Slika: Sandro Botticelli, Rojstvo Venere (c. 1486). Wikipedia.

sreda, 14. junij 2017

Misli globalno, deluj globalno


Že leta in leta nam ponavljajo znamenito misel oziroma geslo, ki gre takole: misli globalno, deluj lokalno. To smo slišali že milijonkrat? Pa je to res tisto pravo. Poglejte samo, kako že desetletja delujejo korporacije: mislijo globalno, a tudi delujejo globalno. Od nas pa pričakujejo, da bomo delovali samo lokalno. Zato imamo takšen svet. Ukvarjamo se z lokalnimi problemi, globalne zadeve pa prepuščamo (zunanji) politiki in korporacijam. Delovati samo lokalno je sebično. Ukvarjamo se samo s svojimi vrtički, ne menimo pa se za resnične probleme sveta. Kaj pa če spremenimo to staro mantro in rečemo: misli globalno, deluj globalno.


Misliti globalno

A najprej razmislimo, kaj sploh pomeni misliti globalno? Misliti globalno pomeni videti človeštvo kot veliko skupnost, kot eno človeštvo; Zemljo kot naš skupni dom, planetarne dobrine pa kot skupno dobro človeštva.

Eno človeštvo pomeni, da kljub vsej raznolikosti – politični, ekonomski, kulturni, verski in drugi – v drugih ljudeh vidimo enakopravne in enakovredne člane velike človeške skupnosti. Vsakdo si zasluži živeti dostojanstveno in v miru ter imeti možnosti zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb.

Na Zemljo moramo gledati kot na skupen dom, kajti skrbeti samo za svoje okolje in dopuščati uničevanje tujega, je kratkovidno in neumno. Zemlja je celovit sistem in ohranimo jo lahko samo, če poskrbimo za sleherni kotiček planeta. Nimamo rezervnega planeta.

Zemeljske dobrine lahko uporabljamo, a dejansko si jih ne moremo lastiti. Lahko smo začasni uporabniki in skrbniki planetarnih dobrin, ne pa lastniki, ki z njimi lahko delajo kar hočejo. Vsi ljudje imamo pravico do teh dobrin, ne zgolj posamezne države in posamezniki. Zemeljske dobrine so skupno dobro človeštva, zato je medsebojna delitev dobrin edini smiseln način njihove porazdelitve.


Delovati globalno

Danes morda res do neke mere že mislimo globalno, delujemo pa lokalno in sebično. Politični, še posebej pa ekonomski sistem delujeta izrazito tekmovalno. Tekmujemo za globalne dobrine, pri čemer šibke države ter prebivalci vedno potegnejo ta kratko. Tekmovalnost v ekonomiji (ekonomisti temu rečejo konkurenčnost) je destruktivna, saj povzroča ne samo obsežno revščino, temveč tudi smrti zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, ki se štejejo v milijonih. Politika pa je danes samo še dekla ekonomskih institucij – korporacij, bank in drugih finančnih ustanov.

Če zares razmišljamo globalno in mislimo eno človeštvo in planet, kot skupni dom človeštva, potem je naše globalno delovanje lahko samo so-delovanje. In če razumemo, da so dobrine v skupni uporabi in skrbništvu človeštva, potem je edino prav, da si jih medsebojno delimo.

Sodelovanje je popolno nasprotje današnjega sebičnega, izključujočega in tekmovalnega ekonomskega sistema, ki ga podpira politika. Sodelovanje pa se v ekonomiji lahko v polnosti izrazi šele z medsebojno delitvijo dobrin.

Torej, nehajmo se ravnati po stari miselnosti, ki pravi: misli globalno, deluj lokalno (običajno velja celo misli lokalno, deluj lokalno). Danes moramo misliti globalno in delovati globalno. Samo to nam lahko zagotovi prihodnost, kjer bomo živeli v miru in blaginji na zdravem planetu.



Opomba: Ideja misli globalno, deluj globalno se že uporablja, še zlasti, ko gre za okoljsko problematiko (glejte: Think Globally, Act Globally: The Limits of Local Climate Policies), vendar bi morali na takšen način razmišljati tudi na drugih ravneh oziroma področjih – še posebej na ekonomskem. Vendar ne z vsiljevanjem na pohlepu utemeljenih ekonomskih modelov in izkoriščanja, temveč na podlagi sodelovanja in medsebojne delitve dobrin.


Slika: Kevin Gill: Earth, A simple crescent Earth. Flickr. Licenca CC BY 2.0



nedelja, 11. junij 2017

Kdo je kapitalizem


Skorajda ne mine dan, da ne bi prebrali, slišali in/ali videli zgodbe o tem, kako je za vse probleme sveta kriv kapitalizem ali njegova še bolj zla različica – neoliberalizem. Kapitalizem je kriv za revščino, neenakost, družbene krivice, uničeno okolje, podnebne spremembe in še marsikaj. Vendar ne mislimo razpravljati o tem, kaj je kapitalizem, temveč kdo je v njegovem ozadju oziroma kdo ga pooseblja.

So pravi predstavniki kapitalizma direktorji korporacij, bankirji, finančniki in borzni špekulanti? Odgovor je: da. Kaj pa večina politikov, ki prej omenjenim omogočajo skorajda nemoteno delovanje. Da, tudi politiki so očitno predstavniki kapitalizma. Kaj pa ekonomisti, ki prvim in drugim postavljajo potrebno strokovnost in znanstvenost? Prav tako. Smo našteli vse ključne predstavnike kapitalizma oziroma ljudi, ki poosebljajo kapitalizem? Ne, našteli smo le manjši del. Koga potemtakem lahko še dodamo?

Morda pa mednje spadamo tudi mi, milijoni svetovnih potrošnikov, ki brez konca in kraja trošimo zemeljske vire. Vozimo avtomobile, četudi pogosto v njih sedimo sami in opravljamo številne nepotrebne vožnje. Večkrat letno si privoščimo počitnice, za vikend skočimo na morje, morda imamo še svoj avtodom. Kupujemo hrano iz oddaljenih dežel, bodisi, ker je super za naše zdravje bodisi, ker nam ni dovolj samo sezonsko sadje in zelenjava. Kupujemo najnovejše pametne telefone in druge tehnične igračke, gradimo velike hiše in vikende; kupujemo povsem nepotrebno kramo, božična in druga darila in še in še.

Hkrati pa vemo, da otroci v Demokratični republiki Kongo z golimi rokami kopljejo kobalt in koltan, ki sta neobhodna elementa v naših pametnih telefonih in drugih tehnoloških čudesih. Vemo, da super živila, kot so na primer kokos, kvinoja in avokado, prepotujejo tisoče in tisoče kilometrov do naših krožnikov, njihova pridelava pa uničuje obsežne gozdove in povzroča izumrtje redkih živali (glejte: Super živila, kaj pa okolje in ljudje). Vemo, da v resnici ne potrebujemo stotin milijonov nepotrebnih izdelkov, a jih še kar naprej kupujemo, čeprav nas to sploh ne osrečuje (glejte: Prekletstvo izbire). Vemo, da vsak osebni avtomobil povprečno letno v ozračje izpusti 4,7 tone ogljikovega dioksida. In še marsikaj vemo o našemu potrošniškemu načinu življenja in njegovih posledicah.

In kljub vsemu si upamo kritizirati imaginarni kapitalizem ali grde kapitaliste, ki uničujejo naše zdravje, naše okolje, naš planet. Kaj pa če smo mi sami kapitalizem oziroma, kaj če smo mi tisti, ki vzdržujemo ta nemogoč ekonomski sistem (saj je vseeno ali mu rečete kapitalizem ali neoliberalizem), ki hitro porablja Zemeljske dobrine, uničuje družbene skupnosti, povzroča konflikte, vojne, množične migracije itd.

Morda res lahko s prstom pokažemo na grde korporacije in njene direktorje, ki izkoriščajo otroke, delavce in okolje, a ti kapitalisti so skorajda povsem nemočni brez nas, milijonov zvestih potrošnikov, ki nekritično kupujemo in kupujemo in kupujemo (samo, da je poceni). Očitno je, da nam je kaj malo mar za okolje, družbo, milijone revnih in za našo skupno prihodnost. Kaj pa če smo mi sami kapitalizem?

Morda pa lahko spremenimo svoj življenjski slog, postanemo zmernejši in se namesto pretiranega trošenja Zemljinih virov, zavzamemo za njihovo pravičnejšo globalno delitev (glejte: Globalna delitev dobrin - pot v prihodnost).


Slika: Bernard Spragg. NZ: Street market. Mongkok. HK. Flickr, Public domain licence.

četrtek, 08. junij 2017

Globalna delitev dobrin - pot v prihodnost


V prvi fazi bo poudarek na prerazporeditevi dobrin, vsak narod bo dal v skupni sklad na razpolago tisti del sredstev, ki jih ima v presežku. Svetovne dobrine si bomo delili prek prefinjene oblike blagovne menjave. (Medsebojna delitev dobrin. Mojster -, prek Benjamina Crema, februar 1982)

Ko se bodo borze vrednostnih papirjev zamajale in povzročile finančni požar globalnih razsežnosti, in ta čas zagotovo ni več daleč, bo nastopil čas spoznanja, da temelj ekonomskega sistema ni denar, temveč dobrine. Številni bodo spoznali, da je ponovno reševanje finančnega sistema nesmiselno. In takrat bo na površje priplavala ideja o globalni delitvi dobrin, ki bo slehernemu Zemljanu omogočila zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb.

Kako si lahko zamislimo globalno delitev dobrin?

V okviru OZN bi lahko ustanovili novo agencijo, katere osnovna naloga bo vodenje skupnega sklada dobrin, v katerega bo sleherna država prostovoljno prispevala tiste dobrine, ki bodo presegale njene potrebe, ter si iz sklada pridobila tiste dobrine, ki ji bodo primanjkovale. Mislimo predvsem na dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb, to so: hrana, neoporečna voda, oblačila, zagotovitev primernega bivališča, zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja.

Osrednja naloga agencije bo koordinacija delitve dobrin med državami po načinu ‘dobrina za dobrino’ (ang. barter). Menjava po načinu ‘dobrina za dobrino’ pomeni, da se bodo dobrine menjale neposredno med državami, vendar s posredovanjem agencije, ki bo imela celotno globalno sliko vseh ključnih globalnih dobrin.

Vzemimo, da neka država potrebuje nafto, hkrati pa ima presežke pšenice. Poiskati bi morala državo, ki ima dovolj nafte, a premalo pšenice in z njo zamenjati te dobrine. Vendar bi le težko našli dve državi s tako usklajenimi presežki in potrebami po dobrinah, ki bi se mimogrede ujemali še količinsko in vrednostno. Država ima lahko na primer preveč nafte in premalo pitne vode, druga preveč pšenice in premalo nafte, tretja preveč gozdnega bogastva in premalo zdravil itd. Potrebe in presežki posameznih držav se le redko ujemajo s presežki in potrebami drugih držav.

Zato bo agencija oblikovala globalni sklad skupnih dobrin, kjer se bodo srečevali presežki in primanjkljaji teh dobrin. Sam sklad ne bo neposredno, na enem mestu, zbiral dobrin in jih pošiljal naprej (kar bi bilo fizično nemogoče), temveč si jih bodo države izmenjevale same med seboj. Sklad bi dejansko zgolj koordiniral pretok dobrin, s čimer bo predstavljal nekakšni globalni trg skupnih dobrin, agencija pa bo imela vlogo upravljalca tega trga, kar s pomočjo današnje visoko razvite informacijske tehnologije sploh ne bo težka naloga; posamezne države pa bodo same skrbele za transport in skladiščenje dobrin.

Danes to funkcijo popolnoma nezadostno opravlja kaotičen globalni svobodni trg, kjer glavno vlogo igrajo špekulantje in korporacije, ki trgovanje z dobrinami izkoriščajo predvsem za lastne interese in dobičke. Države bodo agenciji pošiljale informacije o presežkih svojih dobrin ali morebitnih potrebah po njih. Torej se bo sklad s skupnimi dobrinami zgolj virtualno polnil in praznil. Če pa želimo, da bo delitev dobrin pregledna in pravična, moramo na nek način vendarle razmišljati tudi o vrednostih dobrin, ki se bodo pretakale preko globalnega sklada.

Agencija bo za zagotovitev pravičnosti in preglednosti za vsako državo vodila poseben virtualen račun, na katerem se bodo beležile vrednosti prispevanih in prejetih dobrin. V ta namen bi lahko uvedli tudi posebno obračunsko denarno enoto, ki bo služila obračunavanju vrednosti skupnih dobrin v globalnem skladu.

Morda se zdi ideja utopična, v resnici pa je utopično pričakovati, da bo današnja globalna tekmovalna ekonomija zagotovila pravičnost, trajnost in prihodnost človeštva ter našega skupnega planeta.


Več o temi: Medsebojna delitev dobrin

Slika: tpsdave, pixabay, CC0 Public Domain

četrtek, 01. junij 2017

Vsi smo afričani


Afrika je revna, zato moramo Afričanom pomagati. To je preprosta izjava, ki se vsako leto ponavlja v tisočih fotografijah, časopisnih zgodbah in dobrodelnih akcijah, zato ima status resnice. Ko jih beremo in gledamo, utrjujemo predpostavke in zgodbe o Afriki, ki smo jih slišali v svojem življenju. Ponovno potrjujemo svojo podobo Afrike. (Africa is not poor, we are stealing its wealth)

Večina ljudi Afriko povezuje s hudo revščino, boleznimi in drugimi oblikami prikrajšanosti. Večina podob in novic iz Afrike je povezanih s to tematiko, skorajda nikoli ne beremo drugih novic. Dobrodelne organizacije nas nagovarjajo za pomoč, pogosto v obliki sms sporočil, s katerimi običajno prispevamo 1 ali 5 evrov pomoči. Marsikdo to tudi stori, pošlje pomoč in s tem opravi z Afriko; do naslednje dobrodelne akcije. Ozadje ne zanima nikogar. Vendar je zelo pomembno, da razumemo, kaj se v Afriki zares dogaja, predvsem z ekonomskega vidika. To je pomembno tudi zato, ker se tudi nam vse bolj dogaja proces afrikanizacije.

Nova raziskava britanskih aktivistov kaže, da Afriko vsako leto zapusti več bogastva, kot ga kontinent prejme. Afrika je bogata, vendar dejansko krademo njihovo bogastvo, piše Nick Dearden iz organizacije Global Justice Now. Ključno sporočilo raziskave se glasi: Ugotovili smo, da afriške države neto kreditirajo preostali svet, v obsegu 41,3 milijarde dolarjev v letu 2015. Afrika je v letu 2015 prejela 161,6 milijard dolarjev – v obliki posojil, osebnih nakazil in pomoči. 203 milijarde dolarjev pa je bilo Afriki odvzeto bodisi neposredno – v obliki dobičkov, ki so jih korporacije poslale domov ali pa je denar odtekal na ilegalen način – bodisi posredno s stroški podnebnih sprememb za katere afriške države niso odgovorne.

Torej, leta 2015 je iz Afrike odšlo za 41,3 milijarde dolarjev (36,8 milijarde evrov) finančnih sredstev več, kot jih je vanjo prišlo. Za humanitarno krizo v letu 2017, ki ogroža 20 milijonov ljudi v Južnem Sudanu, Somaliji, Keniji, Etiopiji, Nigeriji, pa tudi v ne-afriškem Jemnu, bi po oceni Združenih narodov potrebovali 5,6 milijarde dolarjev (The Guardian), kar je veliko manj od 41,3 milijarde dolarjev odtujenih Afriki.

Afrika je dejansko bogat kontinent, z veliko naravnimi viri, Afričani pa so večinoma revni. Revni so zato, ker jim krademo njihovo bogastvo. In temu rečemo svobodno tržno gospodarstvo, v resnici pa gre za globalno roparsko ekonomijo. Mnogi Afričani zaradi hude revščine bežijo. Kam že? Ravno v države, ki jim kradejo njihovo bogastvo. In na poti množično umirajo, predvsem v Sredozemlju. Zaradi vsega tega imamo slabo vest in zato v Afriko pošiljamo miloščino – milijarderji malo več, mi pa 1 ali 5 evrov v obliki sms sporočil – in si rečemo človekoljubi. To je resnica o Afriki. A tudi mi nismo daleč od tega, kajti imamo zapeljivo dobro vodo in bogate gozdove. Ko jih bodo korporacije pokupile, nam bodo poslali 1 ali 5 evrov … vsi smo afričani.

Miloščina ali delitev dobrin?

Afričani ne potrebujejo niti naše miloščine niti naše dobrodelnosti (ki je le malo bolj sofisticirana oblika miloščine), temveč pravičnejši globalni ekonomski sistem. Ta bi moral temeljiti na resnični razvojni pomoči in medsebojni delitvi dobrin.

Ko boste naslednjič prispevali v dobrodelni akciji za lačne Afričane ali Slovence ali za kogar koli drugega, bodite vseeno velikodušni, a naj to ne bo edino, kar boste storili. Prizadevajte si za takšen ekonomski sistem, ki ne bo temeljil na kraji, temveč na pravični delitvi dobrin, ki bo vsakomur omogočala zadovoljevanje njegovih osnovnih človeških potreb. Šele to bo pravo človekoljubno dejanje, ne pa, da sebe povzdigujemo z dajanjem miloščine, njene prejemnike pa ponižujemo v uboge človeške pare.


Vir: Africa is not poor, we are stealing its wealth

Slika: Children of Uganda, Pixabay