ponedeljek, 21. avgust 2017

Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta


Prišel je čas, ko moramo v milijonskem številu demonstrirati, ne proti temu ali onemu, temveč na temelju volje do dobrega in sočutja, ki opredeljujeta, kdo v resnici smo. Kajti v slehernem človeškem srcu je vgrajena ljubezen in modrost celotnega človeštva. - Mohammed Mesbahi

S temi besedami se začne v slovenščino prevedena knjiga Mohammeda Mesbahija Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta (Heralding Article 25: A people´s strategy for world transformation). Pravzaprav gre za elektronsko knjigo, ki je brezplačno dostopna na spletni strani nevladne organizacije Share The World´s Resources (Medsebojna delitev svetovnih virov), s sedežem v Londonu.

Že iz naslova je razvidno, da je osrednja tema knjige 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki se glasi:

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Mesbahi pravi, da uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic za vsakega moškega, žensko in otroka na svetu pomeni enega največjih upov sodobnega človeštva, kajti ta preprosta določila so ključ za reševanje številnih trdovratnih problemov človeštva. Morda se nam zdi rešitev skrajno preprosta, vendar je revščina številnih Zemljanov posreden ali neposreden vzrok za številne druge probleme, ki jih bolj ali manj neuspešno rešujemo. Okoljska in ekonomska kriza, množične migracije, družbeni in vojaški konflikti ter terorizem so tesno povezani oziroma izhajajo iz obsežne revščine v svetu (danes je v svetu več kot 4 milijarde zelo revnih ljudi, od tega jih približno 800 milijonov trpi zaradi podhranjenosti).

Zato mora 25. člen nujno postati temeljni zakon in vodilno načelo v sleherni državi, poudarja Mesbahi, vendar so ena največjih ovir za uveljavitev 25. člena za vse ljudi napačne prioritete naših vlad ter škodljive in neusmiljene v dobičke usmerjene poslovne aktivnosti. Namesto, da bi se naši voditelji ukvarjali z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi, k čemur jih že dolgo zavezuje 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, pa z velikimi korporacijami podpisujejo neštete pogodbe in namenjajo gospodarski rasti bistveno prednost pred ljudmi.

Ti procesi komercializacije uničujejo družbene skupnosti in naše skupno okolje. Gospodarska rast in dobički so še vedno v središču sleherne poslovne aktivnosti in vladne politike. Zato bo izvajanje 25. člena učinkovalo kot protistrup vse močnejšemu prijemu komercializacije, namernemu ropanju in uničevanju Zemlje, ki ga izvajajo multinacionalne korporacije, in norosti zunanjih politik, ki temeljijo na agresiji in politiki moči.

25. člena seveda ni mogoče uresničiti z današnjimi uničujočimi poslovnimi praksami in z agresivno politiko držav do lastnih in drugih državljanov, temveč samo v okviru načel sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. To sta temeljni načeli, ki morata postati podlaga tako zakonom, kot tudi političnim kot ekonomskim odločitvam v sleherni državi sveta. Vendar ne moremo pričakovati, da se bodo politiki in direktorji korporacij sami od sebe odločili za delovanje po teh načelih. Katera sila potemtakem lahko sproži nujno potrebne spremembe?

Mesbahi pravi, da spremembe niso mogoče brez ključnega in manjkajočega protagonista na svetovni ravni – dobronamernega in vseobsegajočega vpliva izobraženega javnega mnenja v imenu nezadovoljenih potreb revne svetovne večine. Zato predlaga, da se zberemo na množičnih in miroljubnih demonstracijah in od svojih vlad zahtevamo uresničitev 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic:

Zdaj je čas za velike demonstracije, ki bodo brez prekinitve potekale po vsem svetu, v podporo že dolgo dogovorjenim pravicam iz 25. člena – pravicam vseh ljudi do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti – vse dokler vlade ne bodo spremenile svojih napačnih prioritet in v svetovnih zadevah končno začele izvajati načela medsebojne delitve dobrin.

Naj torej na kratko povzamemo: Z izvajanjem 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki slehernemu Zemljanu jamči zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb, lahko rešimo največje probleme človeštva. V praksi to pomeni, da bi morali v središče našega delovanja, še posebej v politiki in ekonomiji, postaviti načeli sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, ki predstavljata protistrup uničujočim procesom komercializacije. Da pa bi naše vlade spodbudili k spremembi napačnih prioritet in k uresničevanju 25. člena, potrebujemo množične, miroljubne in dolgotrajne demonstracije.


Knjiga Razglasitev 25. člena: Ljudska strategija za preoblikovanje sveta je dostopna na spletnih strani nevladne organizacije Share The World´s Resources:

- pdf format

- issuu (e-knjiga)


Slika: naslovnica knjige

sreda, 16. avgust 2017

Dobri in slabi


Neonacisti: slabi
Antinacisti: dobri
To sem se naučil kot otrok.
Bilo je več kot očitno.

Sajid Javid, britanski politik, 16. avgust 2017

Načeloma življenje ni črno-belo, prav tako tudi ljudje nismo samo dobri in samo slabi, pa vendar tega ne moremo posplošiti in uporabiti kadarkoli se nam zazdi. Vsekakor ne, ko gre za nacizem ali njegovo sodobno različico: neonacizem. Nacizem je slab, nacizem je zlo – ne obstaja druga možnost. Besede Sajida Javida je dopolnila izraelska političarka Cipi Livni, ki je dejala: Pri nacizmu, antisemitizmu in rasizmu nikoli ni dveh enakih strani – samo ena je zla. Pika. (World to Trump: Stand up against racism, neo-Nazis; tudi drugi neoznačeni citati, vključno z uvodnim, so iz te spletne strani)

Ostri odzivi politikov, aktivistov, nevladnih organizacij in običajnih ljudi so bili namenjeni ameriškemu predsedniku Trumpu, ki se je povsem neprimerno odzval na nasilje neo-nacistov, rasistov in supermacistov v ameriški zvezni državi Virginiji, 12. avgusta 2017, ki se je končalo z eno smrtno žrtvijo in številnimi ranjenimi. (Virginia governor to white nationalists: 'Go home ... shame on you'; Trumpovo enačenje strani v Charlottesvillu sprožilo obsodbe)

Spet pa lahko ugotovimo, da vrh slovenske politike molči. Na spletni strani predsednika vlade in predsednika države zeva zgovorna tišina. A molk je glasen. Ne gre za ameriško notranjo zadevo. Nacizem, rasizem, antisemitizem nikoli niso samo notranja stvar ene države. Generalni sekretar OZN Antonio Guterres je jasno povedal: Rasizem, ksenofobija, antisemitizem in islamofobija zastrupljajo naše družbe, moramo se boriti proti njim. Vsakič. Povsod.

Nacizem, rasizem, ksenofobija, antisemitizem, islamofobija in druge ideologije izključevanja, ločevanja ter sovraštva do drugih narodov, skupin ali posameznikov so vedno slabe in zle. Zlo je lahko prepoznati, kajti zgoraj omenjene ideologije vedno delujejo po enakih načelih: najprej ljudi ločijo oziroma izključijo (na primer na podlagi vere, narodnosti, usmerjenosti, spola, politične pripadnosti ali česar koli drugega), naprtijo jim določeno krivdo ali krivde (na primer za izgubo delovnih mest, za več kriminala, za uničevanje kulture, itd.), sledi sistematično širjenje sovraštva (v medijih, govorih, filmih itd.), nazadnje pa fizično nasilje do teh ljudi, ki se lahko izteče v vojne.

Ni naključje, da je tvit bivšega ameriškega predsednika Baracka Obame, ki se je odzval na dogodke v Virginiji, postal najpopularnejši v zgodovini, ko je citiral pokojnega južnoafriškega borca proti apartheidu in kasnejšega predsednika Nelsona Mendelo: Nihče se ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije.... Kar pomeni, da se človek ne rodi s sovraštvom do drugega, temveč se ga nauči. Ljudje se rodimo enaki, ljudje smo enaki, človeštvo je eno. Vse, kar deluje ločevalno, izključevalno in sovražno je zato zlo. Pika.

Zato ne smemo biti tiho, še zlasti pa ne smejo biti tiho politiki na najvišjih položajih. Smo PROTI nacizmu, rasizmu, ksenofobiji, antisemitizmu, islamofobiji. Ne moremo se postaviti nekam vmes, ne moremo se izgovarjati na razmere, okoliščine, zgodovino, itd. Zlo je potrebno obsoditi. Vedno in povsod. V ZDA ali v Sloveniji.

Barack Obama je v svojih naslednjih dveh tvitih dokončal Mandelovo misel: …Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje. Obsodimo torej zlo in se naučimo ljubiti. Ljubezen je nasprotje ločevanja, izključevanja in sovraštva; ljubezen nas povezuje. Ljubezen je sočutje, razumevanje in spoštovanje do drugih, ki se mora izraziti v naših besedah in dejanjih.


Slika: Nelson Mandela

četrtek, 10. avgust 2017

"Ogenj in gnev"


V dneh, ko mineva 72 let od jedrskega bombardiranja dveh japonskih mest (Hirošima, 6., in Nagasaki, 9. avgusta 1945), smo na sami meji nove jedrske vojne. Čeprav se jedrska kriza odvija v času kislih kumaric, pa je grožnja skrajno resna. O današnjem svetu veliko pove dejstvo, da je takšno vojno, kot odziv na časopisne članke ameriških medijev, napovedal ameriški predsednik Trump kar iz svojega igrišča za golf v New Jerseyu: ZDA bodo odgovorile "z ognjem in gnevom, in odkrito rečeno močjo, kakršne svet doslej še ni videl". (Trump grozi z ognjem in gnevom, Delo, 9. 8. 2017)

Jedrska vojna je postala nekaj lahkotnega, kot igra. Udariš žogico, napoveš jedrsko vojno, spet udariš žogico (za golf). Severna Koreja tega seveda ne vidi kot igro in takoj napove nove korake – bombardiranje ameriškega vojaškega oporišča na otoku Guam (Severna Koreja načrt o napadu na Guam obljublja do sredine avgusta, Delo, 10. 8. 2017). In temu bodo seveda sledile nove težke besede. V politiki pa so besede najmočnejše orožje in te besede imajo moč sprožiti orožja vseh vrst – tudi jedrskega. Zato ni vseeno kdo in kako jih uporablja.

V nevladni organizaciji MoveOn.org so v peticiji Stop the insanity. Don't provoke war with North Korea (Ustavite norost. Ne sprovocirajte vojne s Severno Korejo.) zapisali:

Donald Trump z vsakim za vojnohujskaškim komentarjem, tvitom in grožnjo vse bolj povečuje našo ogroženost. Njegova retorika, ki Severni Koreji grozi z "ognjem in gnevom", še poslabšuje nevarno situacijo, ki ogroža ljudi iz otoka Guam in tudi vse druge ljudi po svetu. Čeprav je jedrska Severna Koreja resničen problem, pa je mora biti na prvem mestu diplomacija, ne pa hitenje v potencialno jedrsko vojno z uničujočimi posledicami.

Ne gre drugače kot z diplomacijo. Edina druga alternativa je vojna in ta bi bila skorajda zagotovo jedrska. Smo mar pozabili, kaj to pomeni? Smo pozabili na Hirošimo, Nagasaki ali Černobil, ne glede na to, da černobilska katastrofa ni bila posledica vojne? Morda bi se morali tega spomniti (Glejte: Černobil, kronika naše prihodnosti?, Grda, umazana, zla, Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu).

Čeprav je Slovenija majhna država, pa bi pričakovali vsaj zelo diplomatski poziv ZDA naj umirijo žogico (ne za golf) oziroma vojno retoriko. A kaj ko so dopusti in ko imamo neskončno trajajočo predsedniško kampanjo? Tako je zadnji zapis (10. 8. 2017) na strani predsednika vlade z dne 2. 8. 2017, predsednika države pa s 7. 8. 2017, ko je predsednik Pahor obiskal tabornike (na spletni strani pa tudi izvemo, kdaj bo dan odprtih vrat Urada predsednika RS). Si bo tudi jedrska vojna vzela dopust ali počakala na izvolitev novega slovenskega predsednika?

Kot posamezniki res ne moremo storiti velikov veliki politični igri, ki se lahko izteče v katastrofo za vse. A karkoli lahko naredimo, moramo narediti. Pisati, podpisovati peticije, protestirati, opozarjati politike, karkoli. Drugače gredo stvari po svoji (neovirani) poti – v neizbežno katastrofo!


ponedeljek, 07. avgust 2017

Zadnji od prvih


Ker zagotovo vemo, da nas bo vsak nov dan preskrbel s hrano, nam jo ni treba shranjevati za jutri, vse pa, kar nam je danes na voljo, si delimo z vsemi drugimi. Da pa bi zagotovili, da bi imeli dovolj za jutri, živimo nomadsko življenje, ki zemlji omogoča, da si opore od naših sledi. Ko se vrnemo, najdemo našo zemljo zdravo in ponovno imamo vsega v obilju. (pripadniki ljudstva Hadze)

Hadze oziroma Hadzabe so domorodna afriška etnična skupina, ki na območju severne Tanzanije živi že tisočletja. Danes jih je le še nekaj nad 1.000, med njimi pa jih 300 do 400 še živi na starodaven lovsko-nabiralniški način (Hadza people, Wikipedia). V dokumentarnem filmu so posrečeno imenovani zadnji od prvih – The Hadza: Last of the First). Predstavljajo nam torej (še zadnji) stik s prvotnimi človeškimi skupnostmi in z njihovim odnosom do okolja.

Res se imamo kaj naučiti od njih. Hadze ne kopičijo dobrin, ker vedo, da so jim vedno na voljo. Kar pa imajo danes, so vedno pripravljeni deliti z drugimi. Vedno poskrbijo, da si okolje zaradi njihovih posegov lahko opomore. Živimo v harmoniji z našim okoljem, ker živimo in smo neposredno odvisni od zemlje. Skrbimo zanjo in ona skrbi za nas, pravijo Hadze. Ničesar ne zavržemo in celo hijene se bodo odplazile, z repom med nogami, da bi zvezdam izkričale svoje razočaranje.

Kaj pa mi? Mi smo mojstri kopičenja dobrin in posledično odpadkov. Naše sledi – sledi naše potrošniške civilizacije – ležijo povsod. Pred nedavnim so na odmaknjenem in nenaseljenem otoku Henderson sredi Tihega oceana našli kar 38 milijonov kosov plastičnih odpadkov (theguardian). In potem pravimo, da smo mi civilizirani, Hadze pa divjaki.

Diskriminirani smo, ker smo lovci-nabiralci. Ljudje, ki ne razumejo naše ekonomije in kulture, nas obravnavajo, kot da smo zaostali ali primitivni. Morda pa smo mi divjaki, saj tako drugim ljudem kot okolju povzročamo neozdravljive rane. Celo v odnosu do žensk so primitivni Hadze pogosto pred nami: Za razliko od mnogih afriških plemen, kjer so ženske podrejene moškim, naše ženske ponosno stojijo ob moških, saj dobro vedo, da zgolj njihovo nabiralništvo zadošča za vse naše potrebe.

A sploh ne gre samo za afriška plemena, samo spomnite se, kakšen odnos do žensk ima Donald Trump, trenutni poglavar velikega ameriškega plemena. Ali ugledni pravnik malega slovenskega plemena in bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič, ki je dejal: V vsej zgodovini človeške »rase« ni bilo »ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice« (Mladina). In sploh nista edina primerka visoke civilizacije 21. stoletja.

Tudi pri prehrani Hadze razmišljajo zelo napredno: Mi Hadze imamo nadvse radi meso, maščobe in med, vendar so to le dodatki k naši pretežno rastlinsko usmerjeni prehrani. Danes vemo, da pretirano uživanje mesa znatno pripomore k uničevanju okolja in segrevanju planetarnega podnebja (Glejte: Less Meat Less Heat, Eat less meat to avoid dangerous global warming, scientists say…). Poleg tega, da vedo, da si ne smejo privoščiti preveč dobrega, Hadze ničesar ne zavržejo. Mi pa obdržimo samo najlepše kose hrane, kupimo samo najlepše sadje in zelenjavo, ostalo pa – v smeti.

Seveda se nam ni potrebno vrniti k nomadskemu načinu življenju. Pa vendarle se od prvotnih ljudstev, kot so Hadze, lahko veliko naučimo. Najprej harmonije z naravo, ki nam skrbnost in zmernost vedno vrača z obiljem. Ni nam treba kopičiti dobrin, saj imamo vsega dovolj, še posebej, če si dobrine delimo. Če danes bolj uspešni delimo z manj uspešnimi, si lahko tudi v hudih časih obetamo dovoljšen del skupnega obilja, ki nam ga vselej ponuja Zemlja.

Ni nam treba imeti vedno več dobrin (v obliki stalne gospodarske rasti), kar uničuje naravo in povzroča pomanjkanje med številnimi ljudmi, vselej pa imamo vsi dovolj, če zaupanje med ljudmi gradimo z medsebojno delitvijo dobrin. Morda pa je to sporočilo Hadz, zadnjih od prvih ljudstev.


Fotografija: Hadze na lovu (foto: avtor zapisa)





torek, 11. julij 2017

Druge zgodbe


V prispevku Nevarnost edine zgodbe smo dejali, da naš pogled na svet ne sme temeljiti samo na enostranskih oziroma edinih zgodbah. Da bi si ustvarili bolj resnično podobo sveta, v katerem živimo, moramo zato povedati še druge zgodbe. In številne med njimi so zares vznemirljive. Povejmo nekatere, morda po krivici zapostavljene zgodbe, morda pa za marsikoga tudi moteče, saj spodkopavajo nekatere izmed najbolj temeljnih resnic oziroma dogem sodobne družbe.

Zgodba 1: Medsebojna delitev dobrin

Čeprav je skorajda vsakomur jasno, da današnji ekonomski sistem, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, pohlepu in sebičnosti, povzroča okoljsko in družbeno uničenje, se ga še naprej krčevito oklepamo. Kot da ni druge alternative! Današnjo okoljsko, politično in družbeno zmedo lahko rešimo na enostaven način – z medsebojno delitvijo dobrin. V svetu, kjer živi že več kot sedem in pol milijard ljudi, si drugačne ekonomske zgodbe niti ne moremo zamisliti. Ekonomska tekma vseh z vsemi, čemur ekonomisti olepševalno rečejo konkurenčnost in ki poganja gospodarsko rast, je dobesedno pot v pogubo človeštva. Več o tem: Medsebojna delitev dobrin, Svet za vse

Zgodba 2: Maitreja

Pred natanko štiridesetimi leti, julija 1977, je v moderni svet vstopil Maitreja. Da bi razumeli, kdo je Maitreja, je treba nekatere zgodbe povedati povsem na novo, nekaterim pa dati nov pomen. Maitreja prihaja kot učitelj človeštva. Pripada skupini ljudi, ki so v dolgi evoluciji človeštva, preko številnih inkarnacij (z vidika človeštva) dosegli popolnost in zato ne potrebujejo nadaljnjih izkušenj v veliki šoli življenja na Zemlji (to pa je tudi cilj slehernega izmed nas). Ti ljudje, tako imenovani mojstri modrosti, ki jih vodi Maitreja, iz ozadja ves čas pomagajo človeštvu, zdaj pa – zaradi razvojne stopnje človeštva in kritične svetovne situacije – ponovno vstopajo na odprto sceno sodobnega sveta. Več o tem: Share Slovenija

Zgodba 3: Poplava nenavadnih pojavov

Skorajda nemogoče je popisati številne nenavadne pojave, ki se vsakodnevno pojavljajo po vsem svetu. Glavni mediji jih ves čas ignorirajo, če pa že pišejo o njih, jih dajo v nič ali se jim posmehujejo. Če bi o njih zgolj poročali, bi se morda marsikdo vprašal o resnici današnjega sveta. Poglejmo si nekatere od teh pojavov.

Liki v žitu so nenavadni pojavi v žitu, ki nastanejo dobesedno čez noč. Prikazujejo različne vzorce pravilnih oblik; žito v likih pa ni polomljeno, temveč upognjeno. Več o tem: Liki v žitu, Crop Circle Connector

Svetlobni krogi so neobičajni odsevi sončne svetlobe na stavbah. Namesto običajnega svetlobnega odseva na sosednjih stavbah, so vzorci drugačnih oblik, običajno okroglih z nenavadno obliko križa v sredini. Več o tem: Svetlobni krogi

Neznani leteči predmeti (NLP) že dolgo burijo domišljijo človeštva. Čeprav jih še zlasti hollywoodska filmska produkcija demonizira in povezuje z nekakšnimi invazijami na Zemljo, pa dejstva kažejo drugače. Na spletu in v obrobnih medijih je veliko posnetih pričevanj o pojavu NLP; čeprav gre morda tudi za ponaredke, pa je skorajda nemogoče, da v teh objavah ne bi bilo vsaj zrno resnice. Več o tem: Latest UFO Sightings, Latest UFO Sightings - Facebook, UFO Evidence, UFO Sightings Daily, Zvezda, UFO mainstream media coverage. Eden največkrat posnetih prizorov je nenavadni posnetek neznanega predmeta nad Jeruzalemom leta 2011: Jerusalem UFO Close Up, Jerusalem UFO 2011.

Povedali smo samo nekaj zgodb, ki so že dlje časa prisotne, a jih večinski mediji praktično ignorirajo. Zato so te zgodbe obsojene na obrobje javne pozornosti. Škoda, kajti te zgodbe lahko v marsičem spremenijo naš pogled na svet, ki je (še vedno) ujet v stoletja stare dogme in ideologije. Morda je končno napočil čas, da jih spremenimo.


Slika: Share Slovenija

četrtek, 06. julij 2017

Nevarnost edine zgodbe


Kaj vemo o Afriki? Da je revna, da v njej divjajo okrutne vojne. Povezujemo jo z malarijo, ebolo, virusom HIV. V Afriki je veliko terorizma, tisoči Afričanov dnevno bežijo v Evropo. Marsikdo najprej pomisli na lačne otroke in Afriko pozna samo po občasnih dobrodelnih akcijah. Morda se kdo spomni Nelsona Mandele, potem pa je znanje povprečnega Evropejca o Afriki bolj ali manj izčrpano. To je naša zgodba o Afriki. Edina zgodba.

Chimamanda Ngozi Adichie je uspešna nigerijska pisateljica, pesnica, učiteljica in tudi predavateljica. V svojem izjemnem predavanju Nevarnost edine zgodbe (The danger of a single story, TED) pravi: Edina zgodba ustvarja stereotipe. Težava s stereotipni ni to, da niso resnični, temveč, da so nepopolni. Povzročijo, da ena sama zgodba postane edina zgodba. Danes se hitro zadovoljimo z edino zgodbo – o Afriki, Siriji, terorizmu, revnih; o hrani, cepljenju; o Romih, beguncih, klošarjih, gejih itd. Običajno nam jo servirajo mediji; Facebook, Twitter. Ne potrudimo se poiskati še drugih zgodb, da bi se vsaj približali resničnejši podobi sveta v katerem živimo.

Chimamanda izhaja iz običajne nigerijske družine srednjega razreda, njen oče je profesor, mama pa uradnica. Spominja se, da so imeli hišnega pomočnika Fideja, ki je prihajal iz zelo revne družine. Ko so ga nekoč obiskali, je bila še kot deklica presenečena, da je Fidejev brat izdelal izjemno lepo košaro. Osupnilo me je, je dejala. Nikoli si ne bi mislila, da kdorkoli v tej družini lahko nekaj naredi. Vse, kar sem slišala o njih, je bilo to, kako so revni, tako je zame bilo nemogoče, da bi jih videla kakorkoli drugače kot revne. Njihova revščina je bila moja edina zgodba o njih.

Ko je šla pri devetnajstih letih študirati v ZDA, je v marsičem presenetila svojo sostanovalko, saj se ni vklopila v njeno edino zgodbo: Moja ameriška sostanovalka je bila šokirana nad mano. Vprašala me je, kje sem se naučila tako dobro govoriti angleščino. In bila je zmedena, ko sem rekla, da je v Nigeriji angleščina uradni jezik. Vprašala me je, če lahko posluša, kar je imenovala mojo "plemensko glasbo," in je bila potem zelo razočarana, ko sem zavrtela kaseto Mariah Carey. Domnevala je, da ne znam uporabljati pečice. Kar me je presunilo, je bilo to: smilila sem se ji, še preden me je videla. Njen pogled name, kot Afričanke, je bilo na nek način pokroviteljsko, dobromisleče pomilovanje. Moja sostanovalka je poznala samo eno zgodbo o Afriki. Eno zgodbo o katastrofi. V tej edini zgodbi ni bilo možnosti, da so ji Afričani podobni v kakršnemkoli smislu. Ni bilo možnosti za bolj kompleksna čustva od pomilovanja. Ni bilo možnosti povezati se z njimi kot soljudmi.

Chimamanda pravi, da je v Afriki res veliko problemov, katastrof. Vendar obstajajo tudi druge, lepše zgodbe, in pomembno je, da se govori tudi o njih: Vedno sem čutila, da je nemogoče se popolnoma povezati s krajem ali človekom, če se ne povežem z vsemi zgodbami tega kraja in tega človeka. Posledica edine zgodbe je, da ljudem ukrade dostojanstvo. Naše dojemanje enakosti človeštva je tako oteženo. Poudari, kako smo si različni, namesto tega, kako smo si podobni.

Chimananda v nadaljevanju edino zgodbo povezuje z močjo: Nemogoče je govoriti o edini zgodbi, če ne govorimo o moči. V jeziku igbo obstaja beseda, na katero vedno pomislim, ko razmišljam o strukturi moči v svetu; to je "nkali." Je samostalnik, ki v površnem prevodu pomeni "biti večji od drugega." Tako kot sta naš ekonomski in politični svet, tako so tudi zgodbe definirane po načelu nkalija: kako so povedane, kdo jih je povedal, kdaj so povedane, koliko zgodb je povedanih, je odvisno od moči.

Na koncu svojega izjemnega predavanja, ki si ga je ogledalo že preko 12 milijonov ljudi (možno si ga je ogledati tudi s slovenskimi podnapisi) Chimananda pravi: Zgodbe so pomembne. Pomembno je imeti veliko zgodb. Zgodbe so uporabljene za razvrednotenje in zavajanje. Ampak zgodbe se uporabljajo tudi za krepitev in očlovečenje. Zgodbe lahko zlomijo človeško dostojanstvo, lahko pa ga tudi popravijo. Ameriška pisateljica Alice Walker je o tem pisala o svojih sorodnikih z juga, ki so se preselili na sever. Predstavila jim je knjigo o življenju na jugu, ki so ga pustili za sabo. "Sedeli so okoli, sami brali knjigo, poslušali mene, kako sem jim jo brala; in povrnil se je neke vrste raj." Rada bi končala s to mislijo: Ko zavrnemo edino zgodbo, ko spoznamo, da ni nikoli ene same zgodbe kateregakoli kraja, s tem pridobimo neke vrste raj.

Ne sprejmimo ene in edine zgodbe, še zlasti, če nam jo pove nekdo s pozicije moči. Zgodbe o ljudeh, skupinah, narodih, državah, kontinentih ne morejo biti ene same zgodbe; še posebej, če so namenjene zavajanju, razvrednotenju, sovraštvu. Potrudimo se, poiščimo in povejmo še druge zgodbe, ki ljudem, skupinam in narodom vračajo spoštovanje in dostojanstvo. To zahteva sicer več napora, a le tako bomo ustvarili drugačen, boljši svet.

Prav tako ne smemo pristati na edino zgodbo v politiki in ekonomiji. Politiki in ekonomisti nas pogosto prepričujejo, da je edino njihova zgodba (oziroma ideologija) prava. Tudi profesorji in učitelji imajo radi edine zgodbe in od študentov ter učencev pričakujejo edine odgovore. In tako naprej.

Povejmo še druge zgodbe.


Slika: Slowking: Chimamanda Ngozi Adichie, 2013, Wikipedia



nedelja, 02. julij 2017

Neenakost in ekonomija delitve


Da je neenakost eden ključnih problemov današnjega sveta, danes priznavajo celo organizacije in povezave, ki so desetletja zagovarjale ekonomski sistem, ki je vzrok za zdajšnjo dramatično neenakost. Svetovni gospodarski forum – nekakšna elita globalizacije – ki združuje bankirje, direktorje korporacij, tehnokrate, politike in novinarje, je v letošnjem poročilu o globalnih tveganjih (The Global Risks Report 2017), na prvo mesto postavil naraščajoče dohodkovne in premoženjske razlike oziroma vse večjo globalno neenakost.

Tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki povezuje najbogatejše svetovne države, priznava, da neenakost ni dobra za nikogar. Generalni sekretar organizacije pravi:

Dosegli smo prelomno točko. Neenakosti ne smemo več obravnavati kot nekaj obrobnega. V središče razprave moramo postaviti vprašanje, kako porazdeliti koristi gospodarske rasti. Naše poročilo "Skupaj v istem čolnu, zakaj manj neenakosti koristi vsem" in naše delo na vključujoči rasti (inclusive growth) jasno kaže, da ne sme biti kompromisa med rastjo in enakostjo. Nasprotno, odpiranje priložnosti lahko spodbudi večjo ekonomsko uspešnost in izboljša življenjski standard po vsem svetu!

Organizacije, ki so ves čas spodbujale ekonomsko konkurenčnost (tekmovalnost) in gospodarsko rast, zdaj končno spoznavajo, da to ni prava pot, da gre pravzaprav za zelo nevarno smer, v katero se giblje človeštvo. Vsekakor je dobro, da so to (končno) ugotovili, vprašanje pa je, če so rešitve, ki jih predlagajo, dobre. Vključujoča rast sicer zveni lepo:

Vključujoča rast je gospodarska rast, ki ustvarja priložnosti za vse segmente prebivalstva in distribuira koristi povečane blaginje, tako v denarnem kot nedenarnem smislu, pravično v celotni družbi.

V resnici pa v OECD niso ponudili ničesar novega, na prvo mesto (ekonomske) politike še vedno postavljajo gospodarsko rast. Nadaljnja gospodarska rast pa pomeni nadaljnje uničevanje okolja. Poglejmo si nekaj številk. Če gospodarstvo raste po stopnji 3,5 % (takšno rast zagovarjajo ekonomisti, saj omogoča dovolj velike dobičke in točno takšno stopnjo globalne gospodarske rasti za leto 2017 napoveduje Mednarodni denarni sklad), se njegov obseg v 20 letih podvoji ali kar petkrat v enem stoletju.

Vsakih 20 let se torej podvoji število izdelkov – avtomobilov, letal, oblačil, izdelkov za dom itd.; podvoji se poraba energije in izkoriščanje naravnih virov, podvoji se količina odpadkov itd. Mogoče se vse ne povečuje po enakih stopnjah, a v celoti gledano se obseg globalne ekonomije podvoji približno na vsakih 20 let. In takšne gospodarske rasti Zemlja ne more več dolgo zdržati.

Resnično pomembno je, da razumemo nekaj: NE POTREBUJEMO ŠE VEČ GOSPODARSKE RASTI! Obseg proizvodnje dobrin v svetu ŽE ZDAJ povsem zadošča za zadovoljevanje osnovnih potreb VSEH ljudi na planetu. Poglejmo samo hrano, kot najbolj osnovno človekovo dobrino. Celotna globalna proizvodnja hrane že zdaj zadostuje za prehrano 10 milijard ljudi; v letu 2017 pa nas na planetu živi dobrih 7,5 milijard. Pa vendar danes za lakoto trpi približno 842 milijonov ljudi. Ne potrebujemo torej še več hrane, temveč njeno pravičnejšo delitev.

Ekonomija delitve - ekonomski sistem prihodnosti

V resnici moramo narediti ključen obrat: ekonomski sistem ne sme več temeljiti na gospodarski rasti in dobičkih, v središče ekonomskega sistema moramo postaviti človeka, njegove (materialne) potrebe in dobrine, ki mu omogočajo zadovoljevanje teh potreb. Za to potrebujemo zgolj določen obseg dobrin ter bistveno drugačen proces njihove delitve (distribucije) in uporabe. Zato takšen ekonomski sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Ekonomija delitve je sistem, ki slehernemu Zemljanu zagotavlja dostop do dobrin, s katerimi lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe (hrana, primerno bivališče, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje), pa tudi širših potreb, ki so povezana s kakovostnim bivanjem v mirnem in zdravem okolju. To je mogoče storiti na različne načine: v okviru globalne delitve ključnih dobrin; z univerzalno pravico do zdravstvenega varstva in izobraževanja; z univerzalnim temeljnim dohodkom, s souporabo ter izmenjavo dobrin in tako naprej. Ni potrebno kupiti vsega, kar potrebujemo, mnogo stvari si lahko preprosto delimo med seboj.

Ekonomija delitve je resnično vključujoča ekonomija. Vključujoča ekonomija ni nič drugega kot ekonomija, ki slehernemu Zemljanu zagotavlja dostop do dobrin, ki mu omogočajo življenje v blaginji. Ekonomija delitve ne izključuje nikogar, kajti vsakdo ima pravico do dostojnega, človeka vrednega življenja. In vsakdo v nekem obdobju svojega življenja opravlja delo v korist celotne skupnosti, kar vključuje tudi delo v gospodinjstvu, vzgojo otrok, skrb za starejše in bolne, skrb za živali in okolje itd. Zato ima vsakdo pravico do dostopa do osnovnih dobrin, tudi takrat, ko zaradi kakršnega koli vzroka ni zmožen opravljati družbeno koristnega dela.

Ekonomija delitve ne bo popolnoma odpravila neenakosti, omogočila pa bo, da bo sleherni Zemljan živel človeka vredno življenje, da ne bo trpel pomanjkanja in bo tako imel osnovo za razvijanje svojih potencialov. Na teh temeljih lahko zgradimo planet blaginje, miru, zdravja in resničnega razvoja.



Slika: Obscene Inequality – Eight men’s wealth equals half the world

ponedeljek, 26. junij 2017

Zamrznimo meje


V kratkem bo razglašena sodba arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško. V nobenem primeru to ne bo nekaj dobrega. Kakršna koli bo sodba, bo voda na mlin eni ali drugi strani. Morda bi bilo najbolje, da problem meje za nedoločen čas zamrznemo. Zdajšnja generacija politikov preprosto ni dovolj zrela, da bi ta problem rešila. Morda bodo prihodnje generacije ta problem rešile na zelo enostaven način. Kajti meje niso samo stvar konfliktov, temveč tudi zgodba o velikodušnosti in daru.

Ne dolgo tega so na primer Norvežani povsem resno razmišljali, da bi svoji sosedi Finski ob njeni 100-letnici samostojnosti podarili – goro. Kampanjo je sprožil upokojeni norveški geofizik Björn Geirr Harsson, ki je predlagal, da bi Fincem podarili najvišji vrh v gorovju Halti, s čimer bi se meja med državama premaknila za samo 31 metrov v dobro Finske. Ta vrh pa bi s svojimi 1365 metri postal najvišja točka Finske.

Po vsem svetu so države, ki si prizadevajo ali se vojskujejo za širitev svoje države, v tem primeru pa je Norveška pripravljena dati majhen del svojega ozemlja, ne da bi kdor koli za to kaj zahteval, je dejal Geirr Harsson. To je norveško darilo Fincem, zato ne pričakujemo ničesar v zameno; samo želimo jim dati nekaj lepega, zdaj, ko praznujejo 100-letnico neodvisnosti, je še dodal. (The Independent)

Čeprav norveška vlada zaenkrat še ni pristala na takšno obliko velikodušnega darila prijateljski državi, pa zgodbe s tem še ni konec. Velja si ogledati kratek filmček s pomenljivimi naslovom Bitka za rojstnodnevno goro (Battle for Birthday Mountain). Medtem, ko države bodisi gradijo zidove in ograje na svojih mejah bodisi se zanje neusmiljeno vojskujejo, so Norvežani naredili nekaj skoraj nepredstavljivega – del svojega ozemlja bi radi podarili dobesedno iz srca.

Ko govorimo o mejah, pa bi bilo dobro prebrati tudi delo italijanskega političnega ekonomista Alberta Alesine z naslovom Velikost držav: je sploh pomembna? (Alesina, Alberto. 2003. The size of countries: Does it matter? Journal of the European Economic Association 1, no. 2-3: 301-316.) Alesina pravi, da je v ekonomsko povezanem svetu trg države večji, morda veliko večji od njene politične velikosti. V skrajnem primeru, ko so meje popolnoma nepomembne za ekonomske interakcije, je velikost trga vsake države celoten svet. Prav tako poudarja, da majhne države za svoj uspeh potrebujejo mednarodno trgovino, da pa bi lahko trgovale potrebujejo mir.

Morda nam manjka še nekaj desetletij, da bomo zmožni iz čiste velikodušnosti podariti ali dobiti v dar del ozemlja in tako ustvariti trajne pogoje za mir, ki nam bo omogočil blaginjo. V današnjem povezanem svetu košček zemlje ali morja dejansko nima nobenega pravega pomena. Zemlja je nenazadnje brezmejna. Ko bomo to razumeli in ko bodo to razumeli naši politiki, bomo z lahkoto reševali mejne probleme. Do takrat pa te probleme preprosto zamrznimo.


Glejte tudi: Morda bi bilo res najbolje, če bi nerešljive probleme s Hrvaško zamrznili za 99 let

sobota, 24. junij 2017

John Lennon, eno človeštvo in medsebojna delitev dobrin


Tokrat bomo o enosti človeštva, miru, medsebojni delitvi dobrin razmišljali malo drugače, s pomočjo poezije. John Lennon je leta 1971 izdal izjemno skladbo oziroma pesem Imagine (Zamisli si).

Preberimo jo v odličnem prevodu mojega prijatelja Gorana Peršina.

Zamisli si

zamisli si, ni nebes
ni težko, če hočeš,
pod nami ne pekla
nad nami le nebo
zamisli si, vsi ljudje
živijo za danes …

zamisli si, ni držav
kar ni težko
ničesar, za kar bi ubijali ali umirali
in da tudi ni religij
zamisli si, vsi ljudje
živijo v miru …

morda me imaš za sanjača
vendar nisem edini
upam, da se nam nekoč pridružiš
in svet bo eno

zamisli si, ni lastnine
sprašujem se, če zmoreš

brez pohlepa in lakote
bratstvo med ljudmi
zamisli si, vsi ljudje
delijo si ves svet …

morda me imaš za sanjača
vendar nisem edini
upam, da se nam nekoč pridružiš
in svet bo zaživel kot eno


Si lahko zamislite takšen svet. Svet, ki si ga vsi delimo. In če si ga delimo, delimo tudi njegove dobrine. Brez pohlepa in brez lakote. Takrat bo svet zaživel kot eno in vsi bomo zaživeli v miru, v bratstvu med ljudmi. Čeprav vam bodo rekli, da ste sanjači, vedite, da je takšnih sanjačev vse več. Če pa še niste sanjači, se nam pridružite.

Jutri, 25. junija, bo praznik, ki ga imenujemo Dan državnosti. Vsaj zamislite si, da živite v državi, ki z vsem drugimi živi v miru in z njimi deli svoje dobrine. Zamislite si državo, kjer ni pohlepa in ni revščine. Zamislite si državo, ki si aktivno prizadeva za izkoreninjenje revščine in lakote po vsem svetu. Zamislite si tako državo. In ko bomo ustvarili takšno državo, bomo praznovali veličasten dan državnosti.

Ne imejte me, prosim, za sanjača.


Slika: Wikipedia: Picture of John Lennon's Strawberry Fields Forever Memorial

sobota, 17. junij 2017

Na pragu novega


Stojimo na pragu resnično velikih sprememb. Morda se ta izjava zdi prazna in ničkolikokrat povedana, pa vendar moramo o njej temeljito razmisliti. Politične in predvsem ekonomske strukture, ki so bile oblikovane v preteklih stoletjih niso več ustrezne človeški skupnosti v 21. stoletju ter razmeram v planetarnem okolju, ki terjajo nagle spremembe. Ekonomske institucije, takšne kot so, preprosto ne zmorejo odigrati svoje temeljne vloge – zadovoljevanja osnovnih potreb človeštva s planetarnimi dobrinami, ki so za to na voljo. Te institucije so bile ustanovljene v nekem drugem času in drugih okoliščinah ter so v današnjem času povsem neustrezne.

Na planetu, kjer nas danes živi že več kot sedem in pol milijard, okoljski sistemi komajda še vzdržujejo svoje občutljivo ravnovesje, zato so stari ekonomski vzorci tekmovalnosti, pohlepa in sebičnosti nevzdržni. Gospodarska rast, ta še vedno trdno veljavni družbeno-ekonomski imperativ, povzroča naglo rast družbene neenakosti in skrajno nevarno okoljsko uničenje.

Po logiki gospodarske rasti bi morali vsi ves čas povečevati proizvodnjo in potrošnjo. Danes vemo, da planet ni neomejen, njegove dobrine pa niso neizčrpne. Ko so začele nastajati današnje ekonomske institucije – korporacije, banke, borze itd. – so bile predpostavke drugačne, saj so se zdeli planetarni viri neizčrpni, trgi neizmerni, okolje pa odporno na vse človekove (ekonomske) dejavnosti.

Danes vemo, da ni tako, a kljub temu nadaljujemo s starimi ekonomskimi vzorci in metodami. Ekonomisti nas še vedno učijo, da je gospodarska rast dobra za vse; politiki pa kot papagaji ponavljajo za njimi. Dejstva so drugačna: gospodarska rast vodi k vse večji družbeni neenakosti in propadanju okolja.

Neenakost je zgolj pološčena beseda za poglabljanje revščine, ki danes povzroča neizmerno trpljenje več kot polovici človeštva. Revščina je zato neizčrpen vir družbenih konfliktov, vojn, migracij in še dodatnega uničevanja okolja. Propadanje okolja pa prav tako povzroča še dodatno revščino, migracije, družbene konflikte in vojne. Krog je tako sklenjen.

Kaj bomo torej ukrenili? Nadaljevali po stari poti? Torej, po poti uničenja. Ali končno razmislili o novih pristopih, novih ekonomskih odnosih in institucijah. Ni nam potrebno porušiti vsega in začeti znova. Še vedno bomo potrebovali podjetja in vsaj zaenkrat tudi banke, zagotovo pa ne potrebujemo več špekulativnih finančnih borz, ki zgolj z medsebojnim trgovanjem oziroma špekuliranjem ustvarjajo neizmerno bogastvo, ki pa ima še kako resničen vpliv na vsakdanje življenje ljudi, saj jih dela le še bolj revne.

Ni razloga, da ne bi delali drugače. Že zdrava pamet nam pove, da moramo v okviru zmožnosti planetarnega okolja zadovoljevati potrebe ljudi. In to ne samo nekaterih, temveč vseh. To ne pomeni, da se moramo odpovedati vsem čudežem tehnološkega in ekonomskega razvoja, le pravičneje moramo porazdeliti obilje dobrin našega skupnega planeta.

Najprej moramo postaviti nove temelje ekonomskim odnosom na globalni ravni. Države morajo namesto tekmovanja in izkoriščanja šibkejših sodelovati med seboj in pravičneje deliti globalne vire (glejte: Globalna delitev dobrin – pot v prihodnost) v okviru omejitev planetarnega okolja. S tem bomo odpravili največji in najbolj nevaren problem sodobnega človeštva – revščino. Temu prvemu in najpomembnejšemu koraku pa morajo slediti družbene in ekonomske spremembe v smeri pravičnejše delitve dobrin tudi na nižjih ravneh – na državni in lokalni.

A tudi kot posamezniki, ki živimo v bogatejšem delu sveta lahko poenostavimo svoja življenja (glejte: Prostovoljna preprostost) in živimo zmernejše v bolj povezanih družbenih skupnostih. Je smisel našega življenja res kopičenje dobrin ali/in denarja, ali morda nekaj drugega: živeti v blaginji, miru in sožitju z drugimi ljudmi, narodi ter planetom kot celoto. Morda bo potem besedna zveza odkrivati smisel življenja dobila nov pomen. Morda pa bo tudi beseda ljubezen dobila širši pomen.



Slika: Sandro Botticelli, Rojstvo Venere (c. 1486). Wikipedia.