sreda, 22. november 2017

Sem to jaz


Zamislite si mlado mamo z malim otrokom
nekje v mračnem zakotju najbolj zakotne dežele tega planeta.
Otrok, eden izmed petih milijonov*, ji umira v naročju.
Mati je brez solza, te so že davno presahnile,
niti ihti ne več, že dolgo ni slišana.
Samo tiho, brezmejno trpljenje,
samo tih, brezmejen obup.
Nihče je ne vidi, nihče je ne sliši:
ne mediji, ne politiki, ne javnost – glasno odmeva
samo njihova brezbrižnost in
njih samozadovoljstvo.

Zdaj pa si zamislite običajnega prebivalca bolj osvetljene,
a neRazsvetljene dežele tega planeta,
ki blodi med tisočerimi lučmi
tisočerih prodajaln tisočerih trgovskih svetišč
v iskanju tisočerih daril za svoje bližnje;
za božič – v imenu Kristusove luči in ljubezni?!
Zblojen v neskončnem hrupu in bleščavi
vsakoletnih orgij potrošniškega pirovanja
ne sliši in ne vidi mlade matere
z umirajočim otrokom v naročju.

Zdaj pa se vprašajmo: Sem to jaz?!
Brezbrižen in samozadovoljen v bleščavi trgovskih luči.


* Po zadnjih podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, oktober 2017) je leta 2016 umrlo 5,6 milijona otrok, starih do 5 let, kar pomeni 15.000 vsak dan. Več kot polovico teh smrti bi lahko enostavno preprečili. Glavni vzroki so: porodni zapleti, pljučnica, driska, malarija, pomanjkljiva prehrana.

Slika: Pablo Picasso, Mati in otrok, 1902

ponedeljek, 20. november 2017

Ekonomistova ljubezen do drugega


Načinov, kako izraziti ljubezen do drugega je mnogo:
pesnik jo izrazi v poeziji,
glasbenik v pesmi,
pisatelj v izbrani prozni obliki,
sto in sto poti bo našel zaljubljenec.

Vendar, lahko ljubezen izrazi ekonomist?
V podjetju, banki, trgovini, v vladi?
Ne, če dotični stremi k dobitku – dobičku zase.
Ne, če mu ni mar za tegobe drugih
ljudi in okolja.

Vendar, lahko ljubezen izrazi ekonomist?
V podjetju, banki, trgovini, v vladi?
Da, če dotični stremi k dobitku – dobičku za druge.
Da, če mu je mar za njih tegobe,
ljudi in okolja.

Tarča ekonomistove ljubezni do drugega
je blaginja človeške skupnosti.
Medsebojna delitev dobrin pa je puščica,
ki jo, kakor Amor v svojo tarčo, sproži.

Ekonomija je lahko ljubezen!



Slika: Louis Jean Francois Lagrenée - Amor and Psyche

sobota, 18. november 2017

O ekonomiji in ekonomiji delitve


Za mnoge je beseda ekonomija sinonim za pokvarjenost, pohlep in sebičnost; za nerazumljivo in pogosto skrivnostno delovanje mogočnih finančnih institucij, kot so na primer banke; za nerazumljivo znanost, ki jo razumejo le redki; za izkoriščanje ljudi in okolja in tako naprej. In imajo prav.

Vendar ni treba, da je tako. Ekonomija je nekaj mnogo bolj preprostega in se dotika življenja prav vsakega posameznika. Kvaliteta našega življenja in celo naš obstoj sta odvisna od ekonomije. Kako pridobivamo, ustvarjamo in dostopamo do dobrin, ki nam omogočajo zadovoljevanje naših osnovnih potreb, je temeljno ekonomsko vprašanje. Vsakogar od nas in družbe kot celote.

Če se te dobrine kopičijo v bogatejših delih planeta, potem jih drugje primanjkuje. Danes je dobrin dovolj za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, vendar je ekonomski sistem organiziran tako, da dobrine ne dosežejo vseh ljudi. In tako imamo na eni strani potratno in dekadentno trošenje Zemeljskih dobrin, na drugi strani pa strahotno pomanjkanje, lakoto in neizmerno trpljenje stotin milijonov ljudi.

Danes je stari ekonomski sistem, ki je utemeljen na sebičnosti (pomemben sem jaz, moja družina, moje podjetje, moja država) in pohlepu (neprestana gospodarska rast, kopičenje bogastva na račun drugih), tik pred zlomom. Takšen ekonomski sistem je glavni vzrok za ključne probleme sodobnega sveta: za lakoto in revščino, množične migracije, podnebne spremembe, terorizmom in konflikte med državami.

Naše ekonomsko razmišljanje moramo uskladiti z novimi spoznanji, ki počasi vstopajo v zavest ljudi: da smo ena velika družina – človeštvo, ki si deli skupni dom – planet Zemljo, in njene obilne darove – naše skupne dobrine. Na prvem mestu ne smejo biti naši sebični interesi, temveč skupni interesi človeštva in celotnega planeta Zemlje. Kar pomeni živeti v miru, spoštovanju drugih in blaginji, na zdravem in neonesnaženem planetu.

Zato mora biti ekonomija 21. stoletja ekonomija delitve. Pomeni, da naš ekonomski sistem organiziramo tako, da dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, voda, oblačila, primerno bivališče, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje), dosežejo vse ljudi na planetu. Hkrati pa ohranimo ravnovesje planetarnega okolja, kar pomeni, da porabimo toliko dobrin, kot jih okolje zmore obnoviti.

Ekonomija delitve ni nekakšen statičen model, ki potrebuje znanstvene teorije in znanstvenike, ki bi nam jih pojasnjevali. Ekonomijo delitve lahko organiziramo na lokalni, državni in globalni ravni. Z današnjimi proizvodno-pridelovalnimi zmogljivostmi, informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, in transportnimi sredstvi je ekonomija delitve enostavno izvedljiva. Potrebujemo še voljo, politično in našo skupno voljo, voljo za dobro.

Ko govorimo o resnični ljubezni do drugega, pa lahko rečemo, da je ekonomija delitve izraz takšne univerzalne ljubezni. Na praktični ravni, ne zgolj v besedah.

sreda, 15. november 2017

Kriptovalute in drugi baloni


Začelo se je dobro. Tako imenovane kriptovalute so obetale nekaj velikega, skorajda revolucijo na področju denarja. S kriptovalutami naj bi denarno oblast iztrgali iz rok vsemogočnih centralnih bank in jo dali v roke ljudem. Kot nekakšna demokratizacija denarja. Trenutno so kriptovalute predvsem špekulativni žetoni, kriptobalon pa že kmalu lahko poči. In gospodje bankirji bodo rekli: običajnim ljudem pač ni mogoče zaupati nadzora nad denarjem, to znamo samo mi.

Kriptovalute so elektronski denar, ki ga za razliko od običajnega ne izdajajo banke, temveč običajni ljudje. No ne čisto običajni, temveč tisti z več računalniškega znanja. Ta denar obstaja samo v omrežju računalnikov, kot zapis v dolgi verigi vseh transakcij (tako imenovani blokchain). Čeprav se kriptovalute menda ne da ponarediti, pa se jo da ukrasti. (Več: Mala šola kriptovalute Bitcoin)

V resnici kriptovalute niso preveč koristne. S kriptovalutami je mogoče plačevati določene izdelke in storitve; ne morete pa z njimi kupovati, kar bi si želeli, kot lahko na primer z evri. Koristni so predvsem za izogibanje plačila različnih provizij, davkov, pa tudi izogibanju nadzornim organom, zato jih imajo zelo radi različni kriminalci in drugi, ki se ukvarjajo s sumljivimi posli.

Lahko pa z običajnim denarjem kupite določeno kriptovaluto na tako imenovanih menjalnicah ali borzah kriptovalut. Te borze niso nič drugega kot zasebna podjetja, ki imajo od tega posla fantastične koristi. Z ustanovitvijo teh borz so kriptovalute postale podobne običajnim finančnim instrumentom (delnicam, obveznicam, izvedenim finančnim instrumentom, itd.), ki jih lahko kupujete in prodajate (z njimi špekulirate) ter imate pri tem bodisi dobiček bodisi izgubo.

Kot pri vseh špekulacijah gre za nekakšen piramidni sistem, ki funkcionira, dokler vanj priteka dovolj novega denarja (evrov ali drugih valut). Največje koristi imajo tisti, ki so zgodaj vstopili v igro (ki so poceni kupili kriptovalute) in pa tisti, ki so ustanovili borze kriptovalut in živijo od določenega odstotka od vsake borzne transakcije. Ni naključje, da sta se letos med najbogatejše Slovence uvrstila Kranjčana Damijan Merlak in Nejc Kodrič, ustanovitelja in solastnika borze kriptovalut Bitstamp. Merlakovo premoženje je ocenjeno na 122 milijonov evrov (6. mesto), Kodričevo na deset milijonov manj (8. mesto). (Siol.net: Najbogatejši Slovenci postajajo vse bogatejši)

Številni strokovnjaki opozarjajo na nevarnost napihovanja vrednosti kriptovalut oziroma svarijo pred morebitno nelegitimnostjo tega početja (Evropski regulator svari pred kriptožetoni). Navkljub temu so mnogi prepričani, da gre za tako vrhunsko tehnologijo, da zlom vrednosti ni mogoč. A v zadnjih 400 letih smo bili priča stotinam finančnih zlomov, tako zaradi špekulacij s tulipani in bombažem kot tudi z delnicami visokotehnoloških podjetij (tako imenovani dot-com balon).

Kriptovalute so na žalost postale svoje nasprotje. Namesto obetov decentraliziranega in demokratičnega denarja so postale špekulativno orodje, ki koristi samo bogatenju posameznikov. Poleg tega pa njihovo pridobivanje zahteva veliko električne energije, kar ni zanemarljivo z ekološkega vidika. Za tako imenovano rudarjenje s kriptovalutama Bitcoin in Ethereum je poraba energije tolikšna, kolikor porabi celotna Islandija. Na lestvici držav po porabi električne energije, bi se Bitcoin in Ethereum skupaj uvrstila na visoko 71. mesto. (The world’s cryptocurrency mining uses more electricity than Iceland)

Pa vendar je kriptobalon še vedno le milni mehurček proti napihovanju globalnega borznega balona, ki so ga zakrivile centralne banke najmočnejših držav, ki so globalni finančni trg dobesedno preplavile s poceni denarjem. Neprestana rast borznih indeksov v zadnjih osmih letih, se bo zagotovo končala s pokom (finančnim zlomom), ki bo imel daljnosežne posledice. A bankirji bodo krivdo prebrisano prevalili bodisi na kriptovalute bodisi na kakšno manj pomembno državo. Globalni finančni zlom lahko povzroči resne motnje v oskrbi dobrin in številne družbene ter politične krize v številnih državah sveta.

Morda nas bo to končno, na sicer boleč način, streznilo, da tako pač ne gre več naprej. Da imajo osnovne potrebe vseh ljudi prednost pred neizmernim pohlepom nekaterih. Pa naj gre za kriptovalute, delnice, obveznice, zlato ali kar koli drugega, kar je danes postalo žeton v globalnem kazinoju, ki mu rečemo finančni sistem. Morda bomo končno spoznali, da imamo vsi pravico do spodobnega življenja in da to pravico lahko uresničimo samo s sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin.

Poleg tega je bankam potrebno nadeti demokratično in civilnodružbeno uzdo. Ali z drugimi besedami: denarni (finančni) sistem potrebuje demokratični in civilnodružbeni nadzor. Denar je preveč pomemben, da bi ga zaupali samo bankirjem.



torek, 07. november 2017

Življenje v (ekonomskem) raju


Nekateri upajo na raj po smrti, drugi si ga ustvarijo že na Zemlji. Pomembneži vseh vrst – politiki, podjetniki, glasbeniki, igralci, plemiči – ne tvegajo. Zakaj čakati, če pa je raj lahko že tukaj in zdaj. Vendar se je potrebno malo potruditi. Tukaj na Zemlji, ki mnogim še vedno ne more ponuditi ničesar razen krvi, naporov, solz in potu, kot je tik pred vstopom v vojno Britancem obljubil njihov premier Churchill, morajo najbogatejši svoje bogastvo obraniti pred grabežljivimi davkarji. Zato ga po zapletenih poteh skrijejo v tako imenovanih davčnih oazah, kot razkrivajo nedavno objavljeni rajski dokumenti.

Čeprav gre za izjemne ugledneže in pomembneže v resnici delujejo kot mafijci. Tudi mafijci so vedno iskali luknje v zakonu, da so lahko poslovali mimo davkarije. In tudi mafijci so se vedno najbolj bali davkarije. Znano je, da je bil znani gangster Al Capone obsojen šele zaradi davčne utaje, prej mu nikakor niso mogli do živega.

Vendar ni prav, da pomembneže, kot je na primer pevec skupine U2 Bono, ki so ga rajski dokument prav tako ujeli, primerjamo z mafijci. Bono je vendarle zelo dobrodelen. Ampak razmislimo, kakšna je ta dobrodelnost? Če svoji državi ne plačaš davkov, ji zmanjka denarja za šolstvo, zdravstvo, za javno infrastrukturo (ceste, električno omrežje), za učinkovito policijo, za stanovanja za mlade družine, itd. Z izogibanjem plačila davkov se tako poglobi revščina, več je bolezni, kriminala in tako naprej. Potem pa taisti neplačnik davkov prispeva nekaj malega za najrevnejše in to seveda objavijo mediji. In ta oseba je slavljena kot dobrotnik. Pač ni!

Je pa pošteno od Bona, da je že pred leti priznal, ko je skupina U2 svoje poslovanje iz Irske preselila v davčno ugodnejšo Nizozemsko, da se imajo pravico obnašati kot vsa druga podjetja. U2 niso samo podjetje, U2 so v resnici globalna korporacija, ki investira, špekulira in posluje kot vse globalne korporacije. Ima strokovnjake za davke, finance, odvetnike, tržnike, itd. In takšne korporacije so tudi drugi mega zvezdniki, športniki, športni klubi, kraljeve družine, ki jih tako radi kujemo v zvezde. Ker imajo slabo vest pred ogromno revščino, ki jo z neplačevanjem davkov pomagajo ustvarjati, se na veliko razkazujejo na dobrodelnih prireditvah in tam so vedno tudi mediji. V resnici pa delajo več škode, kot naredijo koristi.

Dobrodelni ste vi, dragi povprečni davkoplačevalci, ki do centa natančno plačate davke, pa če pri tem še tako trpite zaradi krvi, naporov, solz in potu. Pa se nihče od vas rednih plačnikov davkov nikoli ne šopiri naokoli s svojo dobro-delnostjo. V resnici sploh ne potrebujemo dobrodelnosti, pač pa pravičnost in poštenost (glejte: Dobrodelni da, dobrodelnost ne).

Morda pa velja prebrati pesem Simona Gregorčiča Izgubljeni raj:

Izgúbljen človéku je zémeljski raj,
Adámova déca v prognanstvu se jôče
In prôsi, naj sréče zaprávljene kraj
Odprè jej na nôvo dobrótljivi ôče.

Nespámetno ljudstvo, čemú-li tvoj stok?
Na délo! Ne nosi mi križema rok!
Povrni se sámo v prvôtnost nazáj,
In našlo povsódi prvôtni boš raj!


Morda na Zemlji lahko ustvarimo raj oziroma blaginjo za vse. Vendar ne bo šlo jokom in stokom. Sami lahko ustvarimo svet blaginje. A najprej je treba izpuliti davke iz izmuzljivih rok bogatih, ki se šopirijo z lažno dobrodelnostjo, in si začeti pravičneje deliti obilne globalne dobrine.

sobota, 04. november 2017

Izpraznjena politika


Za velikimi politiki ostanejo velike zgodbe ali vsaj velike misli, ki navdihujejo in spodbujajo ljudi. Eden najbolj znanih citatov ameriškega predsednika Johna F. Kennedya je: Ne sprašuj, kaj lahko stori zate tvoja država, vprašaj se, kaj lahko za državo storiš ti. Znameniti nemški kancler Willy Brandt, ustanovitelj tako imenovane Brandtove komisije, ki je pripravila konkretne predloge za premostitev velikih razlik med državami Severa in Juga, je dejal: Iz moralnega vidika ni razlike med tem, ali je posameznik ubit v vojni ali obsojen na lakoto zaradi brezbrižnosti drugih ljudi. Nelson Mandela pa je dejal, da nikjer ni enostavnih poti, ki vodijo v svobodo.

Morda bi kdo rekel, da je Slovenija majhna in da si ne more privoščiti velikih politikov ali velikih političnih zgodb. A poglejmo si samo srednjeameriško državo Kostariko. Čeprav gre v svetovnem merilu za majhno državo – velika za približno dve Sloveniji – se je kljub temu lotila velikih političnih zgodb: ukinila je vojsko, bistveno zmanjšala revščino in izboljšala svoje okolje, za povrh pa je v okviru Združenih narodov vodila izjemno zahteven proces sprejetja mednarodne pogodbe o prepovedi jedrskega orožja, ki jo Slovenija niti podpisala ni (glejte Globoko sklonjena glava ali slovenski ne-podpis pogodbe o prepovedi jedrskega orožja).

Ali pa miniaturna država, kraljevina Butan, z vsega 800.000 prebivalci, ki je svetu ponudila nov pristop merjenja uspešnosti držav. Namesto bruto družbenega proizvoda (BDP) zdaj vse več držav uporablja in upošteva indeks bruto družbene sreče, ki ga je predlagal Butan (glejte: Kraljestvo sreče). Torej je prostora za velike zgodbe še dovolj, nenazadnje se lahko spomnimo pokojnega slovenskega predsednika Janeza Drnovška in njegovih prizadevanj za globalni mir (glejte: Mir in dobro).

Kaj pa bo ostalo za našim zdajšnjim predsednikom, ki se poteguje za nov mandat? Morda samo njegove "miške" in insta(gram)nt podobe na digitalnih medijih? Čeprav je vloga predsednika v naši ureditvi predvsem simbolne narave, je to še kako pomembna vloga.

Ljudje potrebujemo simbole, s katerimi se identificiramo, ki nas navdihujejo in spodbujajo. To je še zlasti pomembno danes, ko je politika postala izpraznjena, brez prave vsebine. Kar ni naključje. Politiki danes bolj kot državljanom služijo interesom korporacij in tako postajajo zastopniki komercializacije družbe, kjer so na prvem mestu dobiček, pohlep in sebičnost. Ne samo pri nas, tudi v najmočnejših državah sveta.

Politiki se zavedajo te svoje vloge, zato so prazni in to praznino skušajo zapolniti z medijskimi vsebinami, ki pritičejo igralcem, glasbenikom, zvezdnikom vseh vrst, starletam, medijskim osebnostim, itd. A praznine ni mogoče zapolniti s prazno (digitalno) vsebino; tako kot političnih programov ne morejo zamenjati šovi, spektakli, tviti, instagrami, všečki, itd.

Danes politiko potrebujemo bolj kot kdaj koli prej. Potrebujemo politike, ki razumejo razmerja moči v današnjem svetu in ki so dovolj pogumni, da se uprejo procesom razgradnje politike in države v korist vse bolj mogočnih tržnih sil, ki jih poosebljajo korporacije, velike banke in druge finančne institucije.

V današnjem globalnem svetu, ki ga tarejo globalni problemi, kot so podnebne spremembe, množične migracije, revščina in lakota, terorizem in grozeča jedrska vojna, je morda čas za predsednika, ki bi imel globalno vizijo: Ne sprašuj, kaj lahko stori zate globalna skupnost, vprašaj se, kaj lahko za globalno skupnost storiš ti. In se lotil nove vizije sveta, ki jo je predlagala že Brandtova komisija (glejte: Brandt za 21. stoletje): z globalno delitvijo dobrin in z resničnim mednarodnim sodelovanjem med državami lahko ustvarimo svet miru, blaginje in večje (bruto) družbene sreče.

Vsak volilec se mora sam odločiti, ali bo še naprej podpiral izpraznjene politične zgodbe ali bo dal priložnost novim zgodbam. Vendar ni enostavnih poti, da se nove zgodbe uresničijo, tako kot velikih sprememb ni mogoče narediti z všečnimi medijskimi podobami. Treba je poudariti: tudi novi politiki so povsem nemočni brez angažiranih državljanov, kajti brezbrižni državljani ustvarjajo brezbrižno in izpraznjeno politiko, česar se lahko veselijo edino tržne sile.


četrtek, 02. november 2017

Delovno okolje za vsakogar


V sodobnem izobraževalnem sistemu se za osebe s posebnimi potrebami (dejansko gre za neustrezen pojem, bolj primerno je govoriti o hendikepiranih ali še bolje o različnosti) pripravi individualizirani načrt izobraževanja. To pomeni, da vsakomur prilagodimo vzgojno-izobraževalni proces (različno trajanje izobraževanja, različni načini ocenjevanja, različne fizične in druge prilagoditve, terapije, itd.). Ko pa ti mladi ljudje zapustijo izobraževalni proces, se nenadoma od njih pričakuje, da bodo vstopili normalno družbeno okolje in normalno delovno okolje.

Kakšno pa je to normalno družbeno in ekonomsko okolje? Vsaj osemurni delovnik, običajno s hudim tempom, ali prekarno delo ali brezposelnost oziroma neusmiljen boj za preživetje; pomeni najti stanovanje, kar je misija nemogoče, razen če so starši dovolj premožni in tako naprej. Skratka realno družbeno-ekonomsko okolje je precej kruto. Zato hendikepirani mladi ljudje običajno ostanejo doma ali v kakšni zanje precej neprimerni instituciji (na primer v domu upokojencev). O inkluziji oziroma vključenosti hendikepiranih v družbeno in ekonomsko okolje zato ni smiselno govoriti, razen v redkih primerih.

Če znamo torej hendikepiranemu mlademu človeku prilagoditi vzgojno-izobraževalni proces oziroma učno okolje, zakaj mu potem ne bi prilagodili tudi delovnega procesa oziroma delovnega okolja. Če se izobražuje na prilagojen način, zakaj ne bi potem tudi delal na takšen način. Prilagojen delovni čas; prilagojeno delovno mesto in delovni postopki; po možnosti osebni asistent; terapije, če so potrebne – to bi bile temeljne značilnosti delovnega mesta za nekoga z določeno obliko oviranosti. In to ne v posebni instituciji, ampak v tako imenovanem realnem delovnem in družbenem okolju.

Zdaj pa razmišljajmo naprej: zakaj sploh prilagajati neizprosno družbeno-ekonomsko okolje posameznikom, zakaj ne bi okolje preprosto naredili primernejše za vse?

Univerzalnost individualiziranega delovnega okolja

Rekli smo, da izraz osebe s posebnimi potrebami ni primeren, kajti ne obstajajo ljudje z normalnimi in ljudje posebnimi potrebami. Vsaj na osnovni, fizični ravni imamo namreč vsi ljudje enake potrebe: po hrani in vodi, primernemu bivališču in oblačilih, zdravstvenemu in socialnemu varstvu ter izobraževanju. Sodobna potrošniška družba nam sicer pravi, da imamo različne potrebe in da so naše potrebe brezštevilne; zato nam ponujajo brezštevilne izdelke in storitve, ki naj bi zadovoljile te brezkončne potrebe. Kar je prav tako misija nemogoče.

Imamo pa ljudje različne fizične in intelektualne zmožnosti, prioritete, zanimajo nas različna področja, ne delamo na enak način; skratka smo različni. Ne razlikujemo se na normalne in na ne-normalne oziroma posebne ljudi. Vsi smo samo ljudje, vendar smo različni. Zakaj potem pričakujemo, da bodo vsi ljudje delali enako – enako dolgo, z enako hitrostjo, na enakih delovnih mestih? Zakaj ne bi slehernemu mlademu in nasploh vsakomur prilagodili njegovo delovno okolje ter zanj izdelali individualizirani načrt dela oziroma individualizirano delovno mesto. Poglejmo si, kaj bi to pomenilo.
  • Delovni čas
Vajeni smo razmišljati v okviru osemurnega delovnika za vse in ves čas zaposlitve (pustimo ob strani dejstvo, da mnogi delajo mnogo dlje, bodisi v rednem delovnem razmerju bodisi v prekarnem). Kaj pa če bi mladi človek, v času ko ustvarja družino, delal 4 ure dnevno, v najboljših delovnih letih osem ur, po petdesetem letu morda 6 ur, še malo kasneje pa 4 ali še manj.
  • Plačilo za delo 
Kar pa ne pomeni, da bi tisti, ki delajo krajši čas dobili slabše plačilo. Še zlasti mladi, ki potrebujejo stanovanje in imajo visoke stroške z mlado družino (ne glede na vrsto družine), bi morali dobiti višje plačilo. Poleg plačila za delo bi moral prejeti dovoljšna sredstva za nujne potrebe, bodisi v obliki izjemno ugodnih kreditov ali nepovratnih subvencij (na primer za nakup stanovanja). Tudi starejši ljudje bi prejemali dodatke za svoje večje potrebe – za zdravstvene in terapevtske izdatke, itd.
  • Urejena prekarnost
Če sodobni delovni procesi morda res zahtevajo prekarne oziroma začasne, negotove zaposlitve, je to področje vendarle mogoče urediti. Steven Hill v knjigi Raw Deal: How the "Uber Economy" and Runaway Capitalism Are Screwing American Workers za delavce, ki opravljajo zgolj začasna dela, predlaga oblikovanje tako imenovanih individualnih zavarovalnih računov (Individual security account), kamor bi vsakokratni delodajalec/delodajalci nakazovali del plačila. Iz tega računa pa bi se financiralo socialno, zdravstveno in drugo zavarovanje delavca, bolniška odsotnost, dopust, itd. Ti individualni računi bi bili univerzalni, nadzorovani in zakonsko urejeni (več: Sindikalni boj v 21. stoletju).

Prav tako bi lokalne ali širše skupnosti lahko organizirale zadruge, ki bi ljudem v začasnih oblikah zaposlitve zagotavljala vso potrebno varnost in storitve. Podobno kot je v podjetjih in drugih delovnih organizacijah poskrbljeno za določene skupne potrebe, bi tudi zadruge skrbele za zavarovanje (individualni zavarovalni računi), nadomeščanje ob bolniški odsotnosti, za prevoz, prehrano, upokojitev itd.

O individualiziranem delovnem okolju bi lahko govorili še naprej. Bistveno pa je, da razumemo, da se ljudje ne razlikujemo po svojih potrebah, temveč po tem, kako te potrebe zadovoljujemo (morda nas omejujejo naše zmožnosti in določene fizične ovire, a to ne pomeni, da imamo posebne potrebe). Različni smo v tem, kako delamo, razmišljamo, ustvarjamo; kakšne so naše prioritete, naši cilji, itd. Zato ni dovolj samo, da ustvarimo posamezniku prilagojeno (individualizirano) učno okolje, temveč tudi takšno delovno okolje, ki bo primerno njegovim sposobnostim, življenjskim okoliščinam, starosti, oviranosti, itd. Potem bomo lahko govorili o inkluzivni ekonomiji in družbi.

nedelja, 22. oktober 2017

Oktobrske lekcije


Pred 30 leti, 19. oktobra 1987, je na tako imenovani črni ponedeljek ameriški borzni indeks Dow Jones zabeležil rekordni padec, samo v enem dnevu je izgubil več kot 22 odstotkov. Tudi borzni zlom z najbolj daljnosežnimi posledicami, leta 1929, se je začel v istem mesecu in sicer 24. oktobra, takrat je bilo govora o črnem četrtku. Še dlje v zgodovini lahko najdemo še en dramatični oktobrski borzni zlom in sicer leta 1907. Letos pa borzni indeksi v oktobru podirajo zgodovinske višinske rekorde. Od višine se zvrti.

Od 1. januarja do 20. oktobra 2017 je borzni indeks Dow Jones zabeležil že 53 rekordnih vrednosti in dosegel najvišje letne rasti po letu 1995. Marca 2009, po borznem zlomu 2008, je bila vrednost indeksa le 6.594,44, 20. oktobra 2017 pa je njegova vrednost dosegla 23.301,01, torej se je indeks Dow Jones povečal oziroma napihnil za kar 253 odstotkov (za toliko se je povečalo skupno finančno bogastvo, ki jo meri ta indeks). V tem času pa se je ameriški bruto domači proizvod povečal s 14,54 na 17,03 bilijona dolarjev, torej za skromnih 17 odstotkov. Tudi v drugih razvitih gospodarstvih so bili trendi podobni.

Kaj torej poganja to neverjetno rast borznih vrednosti? Rast gospodarstva zagotovo ne. Ključni razlog je v neverjetnih količinah poceni denarja, ki so jih po finančnem zlomu 2008 v finančni sistem zlile centralne banke in s to prakso še kar nadaljujejo. Hkrati so znižale ključne obrestne mere in tako so finančni trgi dobesedno poplavljeni z velikimi količinami poceni denarja.

Večina tega denarja kroži po globalnih finančnih borzah, le manjši del pa je dosegel tako imenovano realno ekonomijo (podjetja, gospodinjstva, javne storitve). Te neverjetne količine denarja napihujejo vrednosti borznih indeksov. Na borzah je velika večina transakcij špekulativne narave; orodja špekuliranja so danes pretežno digitalizirana, s tem pa vse hitrejša in obsežnejša, na primer visokofrekvečno trgovanje (namesto ljudi trgujejo računalniški algoritmi, nakupi in prodaje se odvijajo v milisekundah) ali špekuliranje s pomočjo tako imenovanih kripto valut.

Borze so dejansko zapleten mehanizem za kopičenje in privatiziranje globalnega skupnega bogastva v rokah globalnih elit. Večina Zemljanov pa seveda od tega nima nič, revščina se še povečuje, celo lakota se je še poglobila, danes je lačnih kar 815 milijonov Zemljanov. Zaradi zelo razširjene revščine trpi tudi okolje, saj za ljudi, ki so zapleteni v okrutni boj za preživetje, okolje pač ni prioriteta. Borzne špekulacije imajo neposreden vpliv na vse večjo revščino in lakoto v svetu, tudi na vse slabše stanje v okolju. Če se veliko denarja steka na borze, ga nekje drugje zmanjka in to običajno za revne ljudi.

Zdaj vse več finančnih strokovnjakov opozarja na veliko nevarnost ponovnega borznega zloma, ki bo globoko pretresel globalni finančni sistem in s tem tudi ekonomski ter celotni družbeni sistem. Lekcije preteklih borznih zlomov, še zlasti tistih v oktobru, bi nam morale dati misliti. Ko bo počilo in to se lahko zgodi kaj kmalu, bo težko trezno razmišljati, saj finančni zlom lahko pripelje do resnih motenj v oskrbi z denarjem in kar je še hujše – v oskrbi z najosnovnejšimi dobrinami.

Morda pa nas bo to krizno stanje vendarle prebudilo in nas prisililo k spoznanju, da tako preprosto ne gre več naprej. Morda bomo takrat spoznali, da je planet dom vseh ljudi, da so planetarne dobrine namenjene vsem in da lahko živimo v miru ter blaginji samo, če si bomo planetarne dobrine pravično delili med seboj. To pa je mogoče samo z globalnim sodelovanjem, ne pa z vse večjo sebičnostjo, ki države ločuje in povzroča brezkončne konflikte in vojne. Ni druge poti, če se ne želimo kmalu prebuditi v svetu pomanjkanja in nasilja. Mnogi Zemljani s tem že dolgo živijo.


nedelja, 15. oktober 2017

Kruh ni vsem vsakdanji


Če smo lačni odpremo hladilnik; če je prazen, gremo v trgovine, ki so skorajda ves čas odprte. Gostilne, restavracije, lokali, stojnice s hitro prehrano in odprte kuhinje so nam skorajda vedno dostopne. To se nam zdi samoumevno. O hrani nam skorajda ni treba razmišljati, razen če smo pripadniki katere od številnih modernih prehranskih sekt, ki skorajda z versko gorečnostjo zagovarjajo in živijo določen zdravi prehranski model – veganski, paleolitski, brez ogljikovo hidratni, ekološki, bio in še tisoče drugih. Celo domače živali imajo danes svojo izbrano hrano; zadnjič sem šel mimo pasje pekarne, kjer prodajajo naravne piškote za pse z okusom.

Za naše pse piškoti z okusom, za milijone ljudi pa hrana ni nekaj samoumevnega. Številni Zemljani, premnogi še otroci, ne vedo kaj in kdaj bodo ponovno jedli. Ne ukvarjajo se z žitaricami, glutenom, bio-pridelano hrano, belim sladkorjem in tako naprej. Živijo v neizmernem stresu lakote, ki jo dobro prehranjeni prebivalci razvitih držav ne moremo razumeti. Preprosto ne vemo, kako se počuti mati, ki ji zaradi pomanjkljive prehrane na rokah umira otrok.

Neizmerno sebični smo v želji prehranjevati se s tako imenovanimi super (Super živila, kaj pa okolje in ljudje), eko, bio, organskimi živili. Pogosto ta živila prepotujejo deset tisoče kilometrov do naših krožnikov in povzročajo okoljsko in družbeno degradacijo.

Saj zdravo hrano samo po sebi ni nič narobe, a ozrimo se vsaj za trenutek na 815 milijonov ljudi, ki so po zadnjih podatkih Organizacije ZN za hrano in kmetijstvo (FAO) lačni (Lačen je vsak deveti prebivalec). Je prav, da dopuščamo to neizmerno trpljenje, medtem ko se ves čas ukvarjamo samo s seboj in morda s svojimi bližnjimi ter porabimo ogromno časa in denarja za tako imenovano zdravo prehrano? Morda je najlažje skomigniti z rameni in reči, da ni mogoče storiti nič.

Dejstvo je, da je hrane na svetu dovolj. Celotna globalna proizvodnja hrane že zdaj zadostuje za potrebe vseh ljudi na planetu (World Food Programme) oziroma jo celo presega. Proizvodnja hrane naj bi zadostovala za prehrano 10 milijard ljudi (We Already Grow Enough Food For 10 Billion People - and Still Can't End Hunger); v letu 2017 nas na planetu živi približno sedem in pol milijard ljudi. Letno zavržemo eno tretjino vse proizvedene hrane, kar pomeni 1,3 milijarde ton, izhaja iz študije Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo z naslovom Odtis prehranskih odpadkov: vpliv na naravne vire (Food Wastage Footprint: Impacts on Natural Resources).

Kje je potem takem problem? Morda ravno v našem samozadovoljstvu in brezbrižnosti. Zadovoljni smo z našim načinom življenja in brezbrižni do milijonov ljudi, ki nimajo zagotovljene niti najbolj osnovne človekove dobrine – hrane. Prehranska industrija obožuje našo brezbrižnost in hrani naše samozadovoljstvo ter z inovativnimi prehranskimi izdelki (super živila, prehranski dodatki itd.) ustvarja velikanske dobičke. Morda pa vendarle lahko kaj storimo!

Na svetu je kar nekaj organizacij, ki se učinkovito borijo proti lakoti, kot so World Food Programme, Oxfam in druge (6 organizations working to fight famine, Top 5 Humanitarian Aid Organizations). Zmožni smo kupovati on-line izdelke iz celotnega sveta, torej nam ne bi smelo predstavljati problema, da doniramo vsaj majhen znesek tem požrtvovalnim humanitarnim organizacijam. Vendar te organizacije navkljub svojim gromozanskim naporom ne morejo same rešiti problema globalne revščine in lakote. Lahko blažijo posledice, ne morejo pa odpraviti vzrokov za lakoto. To lahko storijo samo države.

Morda je končno napočil čas, da od svojih politikov zahtevamo, naj prenehajo delovati zgolj v interesu tržnih sil in se v okviru globalne skupnosti dogovorijo za pravičnejšo delitev globalnih virov, tako da bi lahko slehernemu Zemljanu omogočili zadovoljevanje vsaj osnovnih potreb, med katerimi je hrana brez dvoma na prvem mestu (več o tem v knjigi Mohammeda Mesbahija Razglasitev 25. člena, ljudska strategija za preoblikovanje sveta).

16. oktobra obeležujemo Svetovni dan hrane, samo dan kasneje, 17. oktobra, pa Svetovni dan boja proti revščini. Prvi naslavlja problem migracij, ki jih je mogoče reševati z investiranjem v prehransko varnost in razvoj podeželja, drugi pa nas z bojem proti revščini usmerja na pot miroljubnih in inkluzivnih družb. Če želimo živeti v miru in blaginji, se moramo soočiti s problemom obsežne globalne revščine in lakote. Ljudje se ne bodo več množično selili, če bodo doma imeli dovolj hrane in drugih osnovnih potrebščin. Blaginja vseh ljudi je edini pravi temelj miru.

Ne ukvarjajmo se torej samo s seboj in svojo prehrano. Če želimo mirno in zdravo prihodnost za vse,  se lotimo reševanja problema revščine in lakote vseh ljudi. Če ne bomo rešili tega problema, je zaman ves naš trud z zdravo prehrano, kajti že zelo kmalu se bomo znašli v svetu nasilja, množičnih migracij in popolne degradacije okolja.

Naj bo kruh naš vsakdanji, a tudi vseh drugih ljudi na planetu Zemlja.

ponedeljek, 09. oktober 2017

Ekonomija in sočutje


Mnogo, premnogo ljudi sem že slišal reči, da imajo sicer zelo razvit socialni čut, da so sočutni, vendar ne morejo nič storiti, če drugi ljudje težko živijo ali če propada okolje. Svet pač je, takšen kot je; še zlasti, ko gre za ekonomijo. Če morajo mladi in malo manj mladi opravljati prekarna dela, če se snažilkam ne plačuje socialnih prispevkov, če so tako številni ljudje brez služb; lačni, prezebli, bolni, obupani… Takšen je pač sistem! In to trdijo celo ljudje, ki imajo v rokah škarje in platno, ki oblikujejo ekonomsko politiko, vodijo ustanove in imajo takšno ali drugačno možnost odločanja.

Vendar, ali je človek lahko sočuten in hkrati povzroča ali dopušča takšno situacijo? Ne more. Sklicevanje na sistem ne pomaga. Kajti sistem, na katerega se tako radi sklicujemo, ne obstaja ločen od ljudi. Sistem smo mi sami. Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme, pravi Mohammed Mesbahi v izjemnem prispevku Božič, sistem in jaz. Zato kriviti sistem za probleme človeštva lahko pomeni samo, da nam manjka resnosti, zrelosti in zavedanja. Ko se ločimo od vseh drugih ljudi in obsojamo družbo ter sistem, se to psihološko ločevanje sčasoma oblikuje v brezbrižnost do ostalega človeštva.

Če torej krivimo sistem (lahko ga poimenujemo kapitalizem, neoliberalizem ali kot kateri drugi izem), v resnici krivimo sebe, saj s svojimi vsakdanjimi odločitvami sooblikujemo ta sistem in smo soodgovorni za vse grozne posledice, ki jih le-ta povzroča (ali dobre, če se trudimo za dobro). Vedno prisotno sklicevanje na pokvarjen sistem ali takšne politike, je zgolj prelaganje odgovornosti na druge. Resda imajo ljudje na najvišjih položajih večje odgovornosti, a to ne pomeni, da so krivi za vse.

Tudi če smo čisto tiho in nedejavni, smo soodgovorni za svet v katerem živimo. Tišina je predvsem izraz naše brzbrižnosti. Velja razmisliti o besedah nekaterih velikih ljudi:

Na koncu naše poti se ne bomo spomnili besed naših sovražnikov, temveč tišine naših prijateljev. Martin Luther King

Najslabše je biti brezbrižen oziroma reči ‘nič ne morem storiti, bom že kako.’ Stephane Hessel

Vse, kar je potrebno za zmago zla, je, da dobri ljudje ne storijo ničesar. Edmund Burke

Ekonomija in sočutje

Zdaj pa poskušajmo odgovoriti na vprašanje, ali je ekonomija oziroma ekonomski sistem, ki ga ustvarjamo, lahko sočuten? Lahko. A seveda samo, če smo sočutni tudi mi sami, ki tvorimo vsakršen sistem – ekonomski, politični, izobraževalni itd. Vendar ni dovolj, da zgolj rečemo, da smo sočutni, da imamo razvit socialni čut in podobno. To svojo držo moramo izražati v svojih vsakdanjih odločitvah in dejanjih, pa čeprav se moramo boriti s prevladujočo miselnostjo in ravnanji večine. Ta boj je lahko zelo boleč in terja mnogo poguma. Veliko lažje je biti tiho in reči, da nič ni mogoče storiti.

Zato lahko, če le želimo, ustvarimo pravično, sočutno in trajnostno družbeno skupnost, ki jo ne moremo ločevati na politični, ekonomski, izobraževalni ali kakršen koli drug sistem. Družba je celota, ki jo vsi sooblikujemo, tudi s tišino in brezbrižnostjo (kar je vsekakor negativen prispevek).

Če se vprašamo, kakšna je sočutna, inkluzivna in družbeno odgovorna ekonomija, je to vsekakor ekonomija delitve, ki vsakomur zagotavlja dostop do dobrin, ki mu omogočajo življenje v dostojanstvu in blaginji.