ponedeljek, 05. december 2016

Mni wiconi, voda je življenje!


Standing Rock (Stoječa skala) je šesti največji indijanski rezervat v ZDA (9.251 km2, kar pomeni skoraj polovico površine Slovenije) in leži na območjih zveznih držav Severna in Južna Dakota. Rezervat je v zadnjem času postal znan po boju domorodnih plemen in okoljevarstvenikov proti gradnji 1.825 kilometrov dolgega naftovoda Dakota Access, ki bi lahko ogrozil vodne vire in oskrunil indijansko dediščino na območju rezervata.

1. aprila 2016 je starejši pripadnik plemena Sjujev Standing Rock (Standing Rock Sioux) skupaj s svojimi vnuki postavil tabor Sacred Stone (Sveti kamen), da bi protestirali proti gradnji naftovoda Dakota Access, ki ogroža edini vodni vir v rezervatu. Gradbinci so pri gradnji naftovoda z buldožerji ogrožali tudi starodavne indijanske grobove.

Protest ob gradbišču naftovoda se je kmalu razširil in pritegnil še druga indijanska plemena širom Severne Amerike ter mnoge druge podpornike. V zadnjih sto letih se na enem mestu še ni zbralo toliko pripadnikov različnih indijanskih plemen; do septembra je bilo v taboru zastopanih kar 300 uradno priznanih indijanskih plemen. Med drugimi jim je v pomoč priskočilo tudi 2.000 ameriških vojnih veteranov, da bi na “frontni črti” vzpostavili “živi ščit” (Veterans Arrive at Standing Rock to Act as 'Human Shields' for Water Protectors).

Represivne sile so proti protestnikom uporabile gumijaste naboje, vodne topove, plinske bombe in drugo orožje (Water Protectors Sue Over 'Deliberate and Punitive' Police Brutality). Več aktivistov je dobilo resne poškodbe, eni od aktivisk je šok granata tako poškodovala roko, da ji grozi amputacija Call for DOJ Observers in North Dakota as DAPL Activists Face Severe Injuries, Arrests).

Dobljena bitka, ne pa vojna

V nedeljo, 4. decembra, so pripadniki ameriških inženircev (U.S. Army Corps of Engineers) preklicali dovoljenje za nadaljnjo gradnjo naftovoda (Dakota Access Pipeline Permit Denied). Agencija ne bo dovolila gradnje naftovoda pod jezerom Oahe, ki je vodni rezervoar za indijanski rezervat.

S tem so domorodna ljudstva in drugi podporniki njihovega protesta dosegli pomembno zmago, a to še ne pomeni konca vojne. Bodoči ameriški predsednik Trump se je že izrekel za nadaljnjo gradnjo 3,8 milijarde dolarjev vrednega naftovoda; čeprav naj ta odločitev ne bi imela nič skupnega z njegovimi domnevnimi investicijami v podjetja, ki so povezana z gradnjo naftovoda. (Trump supports completion of Dakota Access Pipeline)

Ena od pripadnic domorodnih plemen, Tara Zhaabowekwe Houska, je ob zmagi zapisala:

“Zmagali smo. Prvotni prebivalci teh dežel smo se z vsemi našimi srci borili proti nepravičnosti in zmagali. Napadeni smo bili s solzivcem in paralizatorji, poniževali so nas; polivali so nas z vodnimi topovi na temperaturah pod lediščem; a vendar pokončno stojimo na zemlji naših prednikov. Na nedelovanje administracije in medijev smo odgovorili z vztrajnostjo. Naj bo to sporočilo vsemu svetu: še vedno smo tukaj. Smo opolnomočeni. Ne bomo žrtvovali svojih ozemelj. Mni wiconi, voda je življenje!”

Bitka za ohranitev vode v indijanskem rezervatu Standing Rock (Stoječa skala) je za zdaj dobljena, a na svetu je še tisoče Stoječih skal. Ne gre samo za posamezna območja, gre za planet kot celoto. Bitka za Stoječo skalo je bitka za ohranitev planeta Zemlja; ena od takšnih je bila dobljena tudi pri nas, s tem ko je pravica do vode vpisana v ustavo. A sovražniki so močni, kajti vodi jih neverjeten pohlep po dobičkih, vodi jih sebičnost in občutek večvrednosti.

Prav je, da si ponovno preberemo nesmrtne besede indijanskega poglavarja Seattla, ki jih je v pismu ameriškemu predsedniku zapisal daljnjega leta 1854 (Kako naj vam prodamo modrino neba?):

"Vemo, da nas beli človek ne razume. Zanj pomeni del zemlje isto kot katerikoli drugi del. On je tujec, ki pride ponoči in odvzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja ni njegov brat, ampak sovražnik; ko si jo podvrže, gre dalje. Za seboj pušča grobove svojih očetov, pa mu nič mar. Svojim otrokom odvzema zemljo, pa ga to nič ne briga. Grobovi njegovih očetov in zemlja, ki mu rojeva otroke – ostanejo pozabljeni. Do matere-zemlje in brata-neba se vede kot do stvari, ki jih je mogoče kupiti, oropati, prodati kakor živino ali svetal nakit. Njegov pohlep bo uničil zemljo in pustil za seboj samo puščo."

Ne smemo dopustiti, da Zemlja postane pušča!


Slika: Sacred Stone Camp Support/Supplies

nedelja, 04. december 2016

Bratranci in sestrične


“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.” (1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Zgornje besede se nam morda zdijo vzvišen ideal, želja po svetu, kjer bi “drug z drugim ravnali kakor bratje” (in sestre seveda). Mnogim se to zdi nemogoče, saj vendar pripadamo tako različnim narodom in narodnostnim skupinam. Pa res?

Znanost, točneje genetika, pravi drugače. Nihče ni zgolj pripadnik enega naroda ali skupine narodov (na primer germanske, slovanske). Da bi to ljudem dopovedali (deloma pa tudi zaradi lastne promocije), so na spletni strani za globalno iskanje potovanj Momondo organizirali zanimivo tekmovanje - DNK potovanje (The DNA Journey).

Na tekmovanje se je prijavilo več kot 160.000 ljudi iz vsega sveta. Kandidati so morali najprej opisati, kako bi s pomočjo potovanj svet naredili bolj odprt. Med njimi so jih izbrali 500 in le-ti so prejeli prenosni pripomoček za testiranje svoje DNK (DNA kit). Rezultati DNK so razkrili njihovo “genetsko popotovanje” v preteklost, kajti iz genetskega materiala posameznika je mogoče razbrati “sliko” njegovih prednikov (kje so živeli oziroma od kod so prišli).

Udeleženci so morali po prejemu rezultatov posneti kratek video, v katerem so izrazili svoje občutke ob spoznanju svoje genetske pripadnosti različnim narodom oziroma državam. Ta video pa je bil njihova “vstopnica” za glavno nagrado - obisk ene izmed držav, ki je bila prepoznana v njihovi “genetski zgodovini”.

Reakcije ljudi, ko so prejeli DNK rezultate, so bile izjemno čustvene in pretresljive. Večinoma so bili prepričani, da pripadajo “čistemu” narodu oziroma državi, a njihovo genetsko “potovanje” oziroma genetska preteklost je bila bistveno bolj raznolika. Velja si ogledati nekatere od teh videov:

Carlos (Kuba), Jay (Anglija), Ellaha (Kurdistan, Iran), Yanina (Rusija), Aurelie (Francija), Karen (Burundi).

V časih, ko se ponovno zapiramo za svoje meje, ko postavljamo resnične in nevidne pregrade med ljudmi; ko v drugih vidimo sovražnike in tujce, bi morali doumeti globoko sporočilo, ki nam ga ponuja genetika. Morda izviramo iz krajev, od koder k nam prihajajo begunci, ki so tako ali drugače naši daljnji sorodniki, ali kot pravi Brad Argent iz projekta DNA Journey: “Na nek način smo vsi bratranci in sestrične.” Ena od udeleženk tekmovanja, Aurelie, pa je dejala: “Če bi ljudje poznali svojo dediščino, sploh ne bi bilo ekstremizma.”

Morda res nismo dobesedno bratje in sestre, smo pa v širšem smislu besede sorodniki, recimo bratranci in sestrične, kot nas uči genetika. Smo torej pripadniki ene velike družine - človeštva. Sovražiti druge, pomeni sovražiti svoje sorodnike; ubijati druge pomeni ubijati svojo družino. Ker smo “obdarjeni z razumom in vestjo, bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje”.


Slika: Today.com

četrtek, 01. december 2016

Božji načrt in obča korist


"Dovški župnik Jakob Aljaž je 15. aprila 1895 z občinama Dovje in Mojstrana sklenil kupno pogodbo o odkupu zemljišča vrh Triglava za 1 goldinar." (gore-ljudje.net) Naslednje leto je dal Aljaž na vrh postaviti stolp, na katerega je dal napisati naslednje besedilo:

"Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kako misel, če ti je prav… Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške ter na svojem svetu dne 7.VIII.1896 v občo korist… Jakob Aljaž na Dovjem." (Dediščina Jakoba Aljaža, Aljažev goldinar)

Leto 1896 je že daleč, zdaj, natanko 120 let kasneje, pa lahko beremo, da Nadškofija Ljubljana terja nazaj tudi obalo Bohinjskega jezera, slap Savico in Dolino Triglavskih jezer. Ti čudoviti kraji, ki jih terja nadškofija, zdaj v resnici služijo "obči koristi"; lahko jih obiskujemo in uživamo v njihovih lepotah (ponekod sicer s plačilom vstopnine ali parkirnine, ki pa sta večinoma namenjeni za vzdrževanje poti in okolice). Bodo po morebitni vrnitvi služili čemu drugemu? Zasebni koristi? Zakaj se Nadškofija Ljubljana ne zgleduje po župniku Aljažu, ki ga danes vsi nadvse cenimo in spoštujemo?

Morda pa bi morali prebrati zakonik Corpus iuris civilis (Zakonik civilnega prava), ki ga je na pobudo krščanskega cesarja Justinjana (rojen leta 483, vladal od 527 do 565) oblikoval njegov najboljši pravnik Tribonijan. To monumentalno delo, ki je temeljilo na starorimskem pravu z elementi krščanstva, je razdeljeno na Kodeks (leta 529), Digeste in Institucije (leta 533) iz katerih je tudi naslednji odlomek (Justinjanove Institucije; spremna beseda in prevod Janez Kranjc, Založba GV, Ljubljana 2012, str. 133):

"Nekatere (stvari) so po naravnem pravu skupne vsem, nekatere so javne, nekatere (last določene) skupnosti, nekatere (last) nikogar, večina (last) posameznikov … In po naravnem pravu so skupni vsem zrak in tekoča voda, morje in prek tega morske obale."

Morda pa bi morali v nadškofiji prebrati nov ustavni člen o vodi (70.a člen; pravica do pitne vode), ki bi ga župnik Aljaž skorajda zagotovo podprl, saj govori o "občem dobru":
  • Vsakdo ima pravico do pitne vode.
  • Vodni viri so javno dobro v upravljanju države.
  • Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago.
  • Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno.
A morda bi morali v nadškofiji in v družbi kot celoti razmišljati in delovati še iz širšega vidika:

Naravni viri (božji darovi) služijo prednostno in trajnostno oskrbi vseh ljudi na planetu z osnovnimi dobrinami in v tem delu niso tržno blago.

Morda pa je to pravi Božji načrt.



Slika: Slovenian Alps

torek, 29. november 2016

Nevarno poglabljanje neenakosti


"Sadovi gospodarskega okrevanja so neenakomerno porazdeljeni," so pred kratkim objavili v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) (The rich are winning the global economic recovery). Podatki so nedvoumni; po začetku krize v letu 2007 so bogati postali še bogatejši, revnejši pa še revnejši.

V razvitih državah so se med letoma 2007 in 2010, ko je bila kriza na vrhuncu, najrevnejšim 10% prebivalcev dohodki znižali za 16,2%, medtem ko so se v istem obdobju najbogatejšim 10% znižali zgolj za 4,6%.

Med letoma 2010 in 2014, ko se je začelo šibko gospodarsko okrevanje, so se dohodki v skupini najrevnejših 10% povečali le za 1,6% v primerjavi s 5,2% rastjo v skupini z najvišjimi dohodki.

V obdobju po krizi v letu 2007 se je torej dohodkovna neenakost še povečala. Dohodki so se v skupini 10% najbogatejših na predkrizno raven vrnili leta 2014, istega leta pa je najrevnejših 10% prebivalcev prejelo 14% nižje dohodke kot pred krizo. Kriza, ki so jo zakuhali najbogatejši, je tako najbolj udarila najrevnejše, medtem ko so bogatejši še bolj obogateli.

Neenakost povzroča vedno večje nezadovoljstvo, ki se na nenavaden način izraža tudi na referendumih in volitvah - tako z Brexitom kot tudi z izvolitvijo Trumpa. Sporočilo volilcev je med drugim tudi naslednje: trgovinska in gospodarska globalizacija prinaša koristi samo najbogatejšim, vsi ostali živijo vse slabše. A volitve so še “prijazno” sporočilo politikom, nezadovoljstvo se lahko izrazi na mnogo hujše načine.

Celo voditelji najmočnejših svetovnih držav G20 so to dojeli in se končno strinjajo, da je “neenakost največji problem” in se zavzeli za “vključujočo gospodarsko rast”. Na nedavnem vrhu G20 na Kitajskem so “poudarili pomembnost enakomernejše delitve rezultatov rasti globalnega gospodarstva” (World leaders: We must tackle income inequality). Ameriški predsednik Obama pa je na srečanju dejal: "To bi morala biti smer za skupino G20 - zagotoviti, da se koristi trendov, kot sta globalizacija in tehnološki napredek, v večjem obsegu delijo med delavce in družine.”

Naloga politike je torej nič manj, kot zagotoviti pravičnejšo delitev globalnih dobrin. To, ali pa zdrs v obdobje še večje neenakosti in nezadovoljstva, ki se lahko izrazita v družbenih nemirih in kaosu ter na koncu tudi vojni nepredstavljivih razsežnosti. Si res želimo tega?


Slika: Oxfam America

četrtek, 24. november 2016

Borzni zlom bibličnih razsežnosti


Ameriški borzni indeks Dow Jones, eden najpomembnejših svetovnih borznih indeksov, je pred kratkim (22. novembra 2016) dosegel nov zgodovinski mejnik - 19.000 točk. Tudi številni drugi indeksi so v divjem porastu (The 10+ global stock markets in bull territory). Borzni indeksi izkazujejo, da gre številnim gospodarstvom več kot odlično, hkrati pa kar nekaj ekonomistov opozarja na bližajoči borzni zlom “bibličnih razsežnosti” (80% Stock Market Crash To Strike in 2017, Economist Warns). Nam gre torej zelo dobro ali zelo slabo?

Najprej moramo razumeti, kako sploh delujejo borze? Investitorji, borzniki in ekonomisti bi vam borzo opisali nekako takole: Borza je “trg vrednostnih papirjev” (delnice, obveznice, terminske pogodbe za surovine, denarne valute itd.), kjer investitorji z nakupi vrednostnih papirjev investirajo v podjetja, infrastrukturne in druge projekte ter s tem poskrbijo za gospodarsko rast in posredno tudi za družbeno blaginjo. Pa to res drži?

George P. Brockway je v svoji knjigi The End of Economic Man (Konec ekonomskega človeka, 2001) zapisal: “Mirno lahko rečemo, da je celotna borzna aktivnost namenjena špekulacijam. Nobenih pravih statistik ni, ki bi izkazovale pravi delež borzne aktivnosti v podporo novim podjetniškim aktivnostim, prav tako ne podatkov o novih izdajah podjetniških vrednostnih papirjev (pa še v tem primeru gre večinoma za povračilo stroškov za stare naložbe); zdi pa se, da je ta delež krepko pod 1 odstotkom. To nagnjenje k špekuliranju je prisotno tudi v leporečno poimenovanem investicijskem bančništvu. Če skupaj postavite borze vrednostnih papirjev, borze surovin in investicijsko bančništvo - dobite ogromen posel. Verjetno gre pri tem za tisto, kar je imel v mislih ameriški predsednik Calvin Coolidge, ko je rekel: “Posel Amerike je posel.” ("The business of America is business.")

Borze so zgolj posel. Posel zaradi posla. Razen nekaj posameznikov od njih nima nihče koristi. Celo obratno velja: velik del človeštva zaradi borznega špekuliranja trpi. Kajti borze so dejansko mehanizem prerazporejanja bogastva od globalne večine h globalni manjšini.

Zaradi izjemnega obsega borznega poslovanja, borzni indeksi zdaj dosegajo izjemno rasti; v žargonu rečemo, da se napihujejo borzni baloni. Glavni krivci za to so centralni bankirji najmočnejših držav sveta, ki so po zadnji krizi v letu 2008 v finančni sistem “zlile” neverjetnih 9 bilijonov dolarjev (9.000 milijard). Razen nekaj “drobtinic” se večina tega novega denarja zdaj pretaka po globalnih borzah in omogoča njihovo rast. Zato gospodarstvo skorajda ne okreva, borzni špekulanti pa bogatijo preko vseh meja.

Čemu torej imamo borze? Da bi koristili družbi in, v najširšem smislu, človeštvu? Ne, borze so nepotrebne, nekoristne in celo zelo škodljive, saj povzročajo velikansko neenakost, obsežno revščino in posredno tudi uničevanje okolja. Borze so simbol skrajne človeške sebičnosti, neodgovornosti in pohlepa. Vendar, kot opozarjajo nekateri ekonomisti, borze se bodo že v bližnji prihodnosti resno zamajale, saj smo se znašli v podobni situaciji, kot smo bili pred največjim borznim zlomom v zgodovini, v letu 1929.

In verjemite, prav je tako. Potrebujemo takšen šok, kajti le tako se lahko streznimo in prenehamo z norim prepričanjem, da je mogoča “večna” gospodarska rast, ki ji slepo sledijo skorajda vsi politiki in ekonomisti ter prenehamo z brezglavim potrošništvom, ki še zlasti v teh predprazničnih dneh obseda velik del prebivalstva razvitejših delov sveta.

Morda bomo šele po tem borznem zlomu in splošni krizi, ki mu bo sledila, vendarle dopustili možnost, da je edino z medsebojno delitvijo dobrin mogoče doseči blaginjo za vse ljudi, tudi za tiste, ki danes po nepotrebnem umirajo zaradi lakote, medtem ko le malo stran tisoči stojijo v vrstah za najnovejše mobilne telefone in za tisoče stvari, ki bolj ali manj ne služijo ničemur.

Morda bomo šele po tem borznem zlomu in splošni krizi, ki mu bo sledila, vendarle dopustili možnost, da je človeško življenje namenjeno še čemu drugemu kot je kopičenje bogastva ali boj za preživetje. In se morda ozrli k Nauku večne modrosti in Maitreji, učitelju človeštva.


Slika: Zerohedge

ponedeljek, 21. november 2016

Sindikalni boj v 21. stoletju


Sindikati so v 19. in 20. stoletju odigrali izjemno pomembno vlogo. Z dolgotrajnimi boji so milijonom zagotovili številne delavske pravice (osemurni delavnik; pokojninsko, zdravstveno in socialno varstvo, itd.), ki so postale pomemben, če ne kar ključen dejavnik tako imenovane socialne države oziroma države blaginje. Vendar smo v 21. stoletju (deloma pa že prej) priče tako velikanskim ekonomskim in družbenim spremembam, da sindikati danes postajajo vse bolj ostanek preteklosti. Če ne bodo prepoznali teh sprememb in začeli reševati resničnih problemov današnjega časa, bodo dokaj kmalu pristali na smetišču zgodovine ali v njenem zakotju.

21. stoletje - globalizacija, digitalizacija, avtomatizacija

Čeprav globalizacija, digitalizacija in avtomatizacija niso novi pojavi, so v 21. stoletju postali temelji družbeno-ekonomskih sprememb.

Še posebej velika podjetja in finančna industrija so globalizacijo izkoristila za prevlado nad državami in drugimi institucijami, ki še vedno nepovezano delujejo na nacionalni ali regionalni ravni. Tako države dejansko nimajo pravega nadzora nad temi globalnimi igralci, ki procese globalizacije izkoriščajo samo za lastno korist. Velja celo nasprotno: države se nasproti globalnim korporacijam in velikim birokratskim ter finančnim ustanovam obnašajo podrejeno ter svoje državljane in okolje izpostavljajo brezobzirni vojni za dobičke.

Digitalizacija v najširšem smislu pomeni prehod na nove oblike komuniciranja, poslovanja, delovanja javnih storitev, organiziranja, družbenih odnosov itd., ki temeljijo na novih digitalnih informacijsko-komunikacijskih tehnologijah. Te tehnologije in tudi avtomatizacija človeštvu lahko prinesejo ogromne koristi, a trenutno so se jih polastile pohlepne globalne elite, ki iz njih kujejo dobičke, čeprav so za večji del njihovega razvoja zaslužne javne raziskovalne ustanove in javna sredstva.

Avtomatizacija (tudi robotizacija, umetna inteligenca...) je posledica izjemnega tehnološkega razvoja, ki omogoča proizvodnjo številnih izdelkov in opravljanje številnih storitev (danes računalniški algoritmi že nadomeščajo tudi nekatera uradniška, sodniška in druga dela) z vse manjšim številom delavcev.

Posledice: prekarizacija, uberizacija in izguba delovnih mest

Posledice teh procesov so bistvene spremembe na “trgu” delovne sile. Poleg vse manj delovnih mest se naglo zmanjšuje tudi število tako imenovanih varnih delovnih mest (ki zagotavljajo polno socialno, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje; dopust in bolniško, povračilo za prevoz na delovno mesto; regres itd.), povečuje pa se potreba po začasnih oziroma prekernih oblikah zaposlitve, ki zagotavljajo le zelo omejen del delavskih pravic ali pa nič.

Nadaljnji proces prekarizacije se imenuje uberizacija, ko večinoma globalna podjetja, med katerimi še zlasti izstopa Uber, ponujajo začasna dela preko spletnih platform, ki delavce spravljajo v povsem podrejen položaj, brez kakršnih koli delavskih pravic. Delo jim odreja računalniški algoritem; lahko se izvaja 24 ur dnevno; delavec uporablja lastna delovna sredstva, itd. (Uber ali ko vaš šef postane računalniški algoritem).

Sebičnost sindikatov in boj za drobtinice

Sindikati se tem novim trendom ne znajo ali nočejo prilagoditi in si prizadevajo zgolj za interese svojega članstva, ki redno plačuje članarino. Na takšen način bodo sindikati v prihodnosti postajali vse bolj šibki, širša javnost pa jim bo vse manj naklonjena. Skrajno obliko sebičnosti in nezanimanja za resnične delavske (v očeh kapitala in države smo delavci vsi - od snažilk do zdravnikov) in širše družbene potrebe v teh dneh kaže zdravniški sindikat Fides (s tem v zvezi se vsekakor splača prebrati kolumno: Dušan Keber: Izstop iz družbe).

S tem, ko se vsak sindikat bori le za pravice in koristi svojega članstva, je sindikalni boj, ki ga zdaj potrebujemo prav tako kot so ga delavci ter družba v 19. in 20. stoletju, vse bolj šibek in neuspešen; še dodatno pa ga razjedajo spori med posameznimi sindikati.

Sindikalni boj v 21. stoletju

Čeprav ni najnovejšega datuma (2009), se splača prebrati publikacijo Franka Hantkeja z naslovom Sindikati v 21. stoletju (Trade Unions in the 21st Century), v kateri avtor izpostavi nekatere smernice za sindikalni boj v spremenjenem družbeno-ekonomskem okolju 21. stoletja. Med drugim pravi:

- sindikati bi morali pod svoje okrilje vzeti prav vse delavce, tudi tiste z začasnimi oblikami zaposlitve (ustanovitev sindikata prekernih delavcev je pri nas sicer korak v pravo smer, a pri boju za njihove pravice bi morali sodelovati prav vsi sindikati);

- sindikati bi morali med svoje članstvo vključiti tudi iskalce zaposlitve, upokojence, invalide in druge skupine, ki delajo na različne, pogosto tudi nelegalne oziroma "sive" načine; prav tako tudi delavce, ki delajo na spletnih platformah tipa Uber (članarino pa bi sindikatom plačevali samo tisti, ki imajo oziroma, ki dobijo zaposlitev);

- sindikati bi se morali povezovati na širši ravni (državni, pa tudi mednarodni ravni), kajti nasprotniki sindikatov - korporacije, finančne in druge mednarodne institucije (Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, itd.) - delujejo globalno.

Steven Hill v knjigi Raw Deal: How the "Uber Economy" and Runaway Capitalism Are Screwing American Workers za delavce, ki opravljajo zgolj občasna dela, predlaga oblikovanje tako imenovanih individualnih zavarovalnih računov (Individual security account), kamor bi vsakokratni delodajalec nakazoval del plačila. Iz tega računa pa bi se financiralo socialno, zdravstveno in drugo zavarovanje delavca, bolniška odsotnost, dopust, itd. Ti individualni računi bi bili univerzalni, nadzorovani in zakonsko urejeni. Popolnoma vseeno bi bilo ali delavec dela za ameriško korporacijo, za lokalno podjetje ali za obrtnika; lahko bi na primer dve uri vozil za Uber, štiri ure delal za TaskRabit, dve uri za lokalnega obrtnika - vsi bi morali na njegov individualni zavarovalni račun plačevali določeno vsoto, ki bi mu omogočila vse delavske pravice tako imenovanih varnih služb. Zakaj ne bi sindikati začeli razmišljati v tej smeri?

Celo direktorji velikih korporacij, kot je karizmatični Elon Tusk, direktor Tesle, v zadnjem času “navijajo” za univerzalni temeljni dohodek, kajti delovnih mest bo z avtomatizacijo vse manj (Elon Musk thinks universal income is answer to automation taking human jobs). Na drugi strani pa je več delovnih mest mogoče preskrbeti s krajšanjem delovnega tedna, kot to že uspešno počnejo Švedi (Employers in Sweden introduce six-hour work day). Kaj pa sindikati? Se resno ukvarjajo s temi možnostmi? Sindikati so sila, ki bi lahko pritisnila na politiko; tudi z množičnimi demonstracijami za univerzalni temeljni dohodek in za krajši delovni čas. Potem so tu še globalna okoljska problematika, globalna revščina in globalni konflikti. Mar niso to naši skupni problemi?

Sindikati so dobro organizirana družbena sila, ki združeni in skupaj z drugimi naprednimi družbenimi silami (predvsem z različnimi nevladnimi organizacijami) lahko stopijo v prvo vrsto v boju za pravice vseh delavcev, tudi prekernih; a tudi brezposelnih, upokojencev in revnih. Zdi pa se, da se raje sebično ukvarjajo le z zaščito svojih članov, ki plačujejo članarino, pogosto tudi na škodo drugih delavcev in družbe kot celote. Namesto razdrobljenega boja za “svoje” pravice, bi se morali skupaj zavzeti za resnične družbene spremembe: za univerzalni temeljni dohodek, krajši delovni čas; prav tako pa tudi za reševanje širših problemov globalne družbe - revščine, konfliktov in globalne okoljske krize. V nasprotnem bodo pristali na smetišču zgodovine ali pa se bodo še naprej trmasto in vse manj uspešno zavzemali samo za svoje pravice in za - dobre sindikalne službe.


Slika: Wikipedia

ponedeljek, 14. november 2016

Praznovanje ljubezni in luči


Pogosto se zgražamo nad korporacijami, ki se obnašajo neodgovorno do okolja in do svojih delavcev; prav tako radi nergamo nad politiki, ker tako malo naredijo za zaščito okolja in za zaščito svojega prebivalstva. Nikoli pa ne vidimo, da smo tudi sami del tega sistema in da soustvarjamo realnost, nad katero se potem jezimo. Še posebej je vse to opazno v času praznikov, ki so postali predvsem prazniki potrošništva.

Prvi od velikih nakupovalnih praznikov se je prejšnji teden odvil na Kitajskem. Kitajci so 11. 11. praznovali dan samskih (Single’ Day). Enice, ki so v tem datumu, naj bi simbolizirale samsko življenje. Čeprav so ta dan sprva obeleževali predvsem na univerzah, pa je v zadnjih letih postal praznik oziroma bolje rečeno orgija nakupovanja. Praznično potrošniško “igro” je spretno prevzel največji kitajski spletni trgovec Alibaba.

Letos so pri Alibabi postavili nove rekorde (The jaw-dropping numbers behind China's Singles Day):

- v prvih petih nakupovalnih minutah je bilo prodanega za 1 milijardo dolarjev ($) blaga (930 milijonov €),
- v celem dnevu so nakupi dosegli 17,8 milijarde $ (16,5 milijarde €),
- 115 milijonov ljudi je naročilo oddalo po spletu, od tega 94,6 milijona preko mobilnih telefonov;
- sodelovalo je 16.000 mednarodnih blagovnih znamk;
- 1,7 milijona delavcev je zapakiralo in razposlalo 650 milijonov paketov.

A obstaja še druga plat medalje (China's Singles Day legacy: Mountains of waste):

- skupaj še z drugimi trgovci je bilo oziroma bo razposlanih eno milijardo paketov,
- samo za te pakete je bilo potrebno posekati 2 milijona dreves (ali uporabiti ustrezno količino predelanih surovin),
- večina teh škatel bo končala v smeteh, saj Kitajci reciklirajo le 20% embalaže.

A to je samo embalaža, kaj pa vse ostale količine plastike in drugih materialov, ki bodo kmalu končali na odpadu, ter milijoni prevoženih kilometrov transportnih in dostavnih vozil. Pri okoljski organizaciji Greepeace pravijo, da je “dan samskih katastrofa za planet”. Dan samskih bi bolj primerno lahko poimenovali “dan sebičnih”, kar pa velja tudi za “praznike”, ki sledijo temu prvemu izmed Velikih v zadnjih dveh mesecih leta.

Američani konec novembra “obeležujejo” super-nakupovalna dneva Black Friday in Cyber Monday, potem pa se nakupovalna sezona nadaljuje še cel mesec december in se konča z velikim finalom - z božičem in novim letom; vmes pa so še različni miklavži in drugi potrošniški prazniki v različnih svetovnih državah. Razvitejši svet se torej kar dva meseca ukvarja predvsem z nakupovanjem, ki služi predvsem trgovcem, čeprav temu radi rečemo prazniki. Prazniki česa?

Kaj lahko v resnici praznujemo pri obloženih mizah in kupih daril, če hkrati vsak dan zaradi posledic skrajne revščine umre približno 40.000 ljudi? Praznujemo “rojstvo Kristusa” ali “rojstvo luči”, izkazujemo ljubezen drug do drugega? Morda pa bolj pošteno lahko rečemo, da v resnici praznujemo sebičnost in brezbrižnost do soljudi in do planeta.

Morda nas je v Sloveniji res mnogo manj, kot je Kitajcev in Američanov, a vsakdo od nas je kamenček v mozaiku sveta, ki smo ga (so)ustvarili. Kaj pa če bi letos kakšen evro namenili ljudem, ki res potrebujejo našo pomoč? Tudi najboljše humanitarne organizacije zbirajo denar on-line; če znamo najti trgovce in naročiti blago po spletu, nam prav tako ni težko najti organizacij, ki jim ni vseeno za svet v katerem živimo. Na primer:

Oxfam
World Food Programme
Doctors Without Borders

Tako bi v resnici obeležili praznik, ki ga imenujemo božič (Božič, sistem in jaz), ali druge praznike. Lahko pa gremo tudi na ulice in politike prisilimo, da z medsebojno delitvijo dobrin na globalni ravni končno začnejo uresničevati pravice, ki smo jih že davno tega zapisali in potrdili v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic (Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta).

To bi bilo zares veličastno praznovanje ljubezni in luči.


Slika

sobota, 12. november 2016

Resnična ekonomija delitve


"Vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine, je samo po sebi najčistejši izraz ekonomije delitve, ki se izraža preko srca, naše zrelosti in zdravega razuma, še posebej, če se to dejanje osredotoča na prizadevanja, da bi prepričali naše politične predstavnike, naj se zavežejo h globalni delitvi dobrin."

V zadnjem času je v javnosti veliko govora o ekonomiji delitve, predvsem v povezavi z visokotehnološkimi komercialnimi podjetji kot sta Uber in Airbnb. Vendar, se sprašuje Mohamed Mesbahi v članku Resnična ekonomija delitve, inavguracija dobe srca (The true sharing economy: inaugurating an age of the heart; iz tega članka je tudi zgornji citat), ali so te tehnološko inovativne in pretežno tržne oblike menjave zares vse, kar v sodobni družbi pomeni “delitev”?

“Dejstvo je”, pravi Mesbahi, “da je bila medsebojna delitev vedno z nami, kot posebna človeška značilnost”. V svojih domovih in družinah smo si vedno delili hrano in druge potrebne dobrine, bivanjski prostor in skupne obroke ter si vzajemno pomagali, kar je bistvenega pomena za naše zdravje in blaginjo. Delimo si skupno zemljo, ceste, javni transport, ozračje in naravo, ki nas obkroža. Človeštvo sploh ne bi preživelo, če ne bi prakticiralo medsebojne delitve dobrin med posamezniki in v družbi, poudarja Mesbahi.

Tudi na ravni držav poznamo veliko različnih oblik delitve, med katerimi njen najbolj idealen izraz predstavljajo “programi redistribucije, ki zagotavljajo univerzalno dostopnost storitev oskrbe in socialne zaščite prebivalstva,” pravi Mesbahi. Medsebojna delitev dobrin je torej že ves čas “z nami”, šele zdaj pa se začenjamo zavedati, kako sta sodelovanje in delitev pomembna za naše ekonomsko življenje. Tako zelo, da danes govorimo kar o - ekonomiji delitve.

Najmanj dve milijardi, od skoraj 7,5 milijarde vseh Zemljanov, danes živi v skrajni revščini, približno 18 milijonov pa jih vsako leto zaradi tega umre. Naj torej poskrbimo samo zase, za svoje udobje, za svoje želje in se gremo ekonomijo delitve na visokotehnoloških spletnih platformah, ali naj z delitvijo rešimo milijone nedolžnih ljudi, ki po “nepotrebnem trpijo zaradi različnih vzrokov, ki so povezani z revščino, tako da pravično delimo obilne vire tega sveta”?

Zato je zdaj čas, da ekonomija delitve postane globalna; da si države delijo dobrine, ki nam jih naš planet v obilju ponuja. Ekonomija delitve je zato najprej namenjena najrevnejšim med nami, da ne umirajo več po nepotrebnem. Šele potem, ko bodo v okviru globalne delitve dobrin vsakomur na Zemlji zagotovljeno trajne možnosti za zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb (po hrani, neoporečni vodi, bivališču, osnovni izobrazbi in zdravstvenemu zavarovanju), se bomo lahko zares osredotočili na druge oblike delitve dobrin - avtomobilov, stanovanj, koles in nešteto drugih stvari.

Kaj je torej resnična ekonomija delitve? To, da si med seboj delimo avtomobile, stanovanja, kolesa in tisoče drugih stvari, ki jih imamo okoli sebe, ali pa je ekonomija delitve v prvi vrsti namenjena temu, da vsaj del obilja dobrin, ki jih imamo na voljo v razvitejšem delu sveta, delimo s tistimi, ki jih resnično potrebujejo? Za njih je to vprašanje preživetja! Zato je resnična ekonomija delitve "vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine”. In k temu moramo prepričati ali prisiliti naše politične predstavnike.


Vir: The true sharing economy: inaugurating an age of the heart

Slika: Biggles1067, flickr creative commons

sreda, 09. november 2016

Brexit, Trump in zlata ribica


Ko se je v času predsedniške kampanje ob, zdaj že izvoljenemu, Donaldu Trumpu pojavil Nigel Farage, glavni zagovornik prav tako uspešnega Brexit-a, je zbranim povedal natanko to, kar je že prej Britancem: "Ne pozabite, da je prav vse mogoče, če je dovolj dostojnih ljudi pripravljenih vzdigniti se proti elitam" (Trump predicted 'Brexit plus plus plus,' and he was right). Če odmislimo, da sta tako Trump kot Farage prav tako pripadnika teh politično-ekonomskih elit, mu lahko samo pritrdimo.

Morda pa je to najbolj resnično sporočilo zadnjih ameriških volitev in nedavnega britanskega referenduma za izstop iz EU. Politične in ekonomske elite so se po krizi, ki se je začela leta 2008 in se še zdaleč ni končala, začele vse bolj oddaljevati od “svoje baze” oziroma ljudstva. Čeprav ti procesi niso novi, pa so se po krizi bistveno pospešili: bogastvo najbogatejših hitro raste, vsi drugi sloji pa živijo vse slabše. Politične elite sprejemajo varčevalne ukrepe, “mašijo” bančne luknje, privatizirajo vodne in druge vire ter sprejemajo destruktivne trgovinske sporazume (npr. CETA), vse v korist najbogatejših, čeprav se večina z njimi ne strinja.

In to delajo znova in znova. Številni ljudje bi zato iz obupa in protesta izvolili tudi zlato ribico, če bi se znašla na volilnem listku. Seveda ne Farange in ne Trump nista rešitev problema, temveč sta samo izraz obupa množic, ki jih je vse bolj strah za svojo eksistenco in za prihodnost.

Politiki, tudi v teh krajih, morajo prisluhniti potrebam ljudi, pa naj se sliši še tako klišejsko. Obup, pa tudi nakopičena jeza, se lahko manifestirata tudi v drugih, mnogo hujših oblikah. Znameniti ameriški aktivist Noam Chomsky je že leta 2010 opozarjal, da so časi “podobni poznemu obdobju weimarske Nemčije. Vzporednice so presenetljive. Tudi takrat je bilo razočaranje nad parlamentarnim sistemom ogromno. Najbolj presenetljivo dejstvo o Weimarju ni bilo, da so nacisti uspeli uničiti socialne demokrate in komuniste, temveč da so bile tradicionalne konservativne in liberalne stranke osovražene in so prenehale delovati. To praznino so nacisti zelo spretno in inteligentno zapolnili.” (Noam Chomsky predicted the rise of Donald Trump six years ago)

Zato ni dovolj samo čakati na prve volitve ali prvi referendum; to vsekakor ni dovolj za izhod iz krize. Ponovimo še enkrat Farangove besede: "Ne pozabite, da je prav vse mogoče, če je dovolj dostojnih ljudi pripravljenih vzdigniti se proti elitam". 

Morda pa je “zdaj čas za velike demonstracije, ki bodo brez prekinitve potekale po vsem svetu, v podporo že dolgo dogovorjenim pravicam iz 25. člena Splošne deklaracije človekovi pravic – pravicam vseh ljudi do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti – vse dokler vlade ne bodo spremenile svojih napačnih prioritet in v svetovnih zadevah končno začele izvajati načela medsebojne delitve dobrin.” (Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta)

To so naše prave prioritete, ne pa sprejemanje destruktivnih trgovskih sporazumov, brezkončno reševanje bančnih lukenj in tako naprej. Brexit in izvolitev Trumpa sta močni sporočili vsem politikom. Ga bodo zmožni razumeti? A tudi sporočilo vsem nam, da ne smemo čakati križem rok in pustiti, da se znajdemo v razmerah, ki ne bodo več obvladljive, ko bodo trumpi, orbani in farangi dokončno zavladali svetu.

četrtek, 03. november 2016

Ekonomske možnosti za nas


“Danes trpimo zaradi hudega napada ekonomskega pesimizma. Pogosto slišimo ljudi govoriti, da je doba izjemnega ekonomskega razvoja, ki je bila značilna za devetnajsto stoletje, končana.” Če bi zamenjali besedo devetnajsto za dvajseto, bi bili prepričani, da so besede zapisane v današnjem času. V resnici pa jih je leta 1930 zapisal znameniti britanski ekonomist John Maynard Keynes (1883 - 1946) v eseju Ekonomske možnosti za naše vnuke.

Prav tako kot takrat, leto dni po začetku velike gospodarske krize v letu 1929, tudi danes večina pričakuje, da se “bo v prihodnjem desetletju njihova blaginja zmanjšala”. Vendar je Keynes ob tem zapisal, da gre “za povsem napačno razlago tega, kar se nam dogaja. Trpimo, ne zaradi revmatičnosti stare dobe, temveč zaradi vse večjih bolečin prehitrih sprememb; zaradi bolečega prilagajanja, ki je posledica prehoda v novo ekonomsko dobo.”

A Keynes pravi, da je “to je le začasna faza neprilagojenosti. Vse to na dolgi rok pomeni, da bo človeštvo rešilo svoj ekonomski problem.” Napovedal je, da bo človeštvo v stotih letih bistveno izboljšalo svojo blaginjo. Ko bodo splošne potrebe ljudi zadovoljene, bomo ljudje “svoje dodatne energije lahko posvetili ne-ekonomskim ciljem”.

Že dokaj kmalu, piše Keynes, “bomo zmožni vse dejavnosti v kmetijstvu, rudarstvu in trgovini opraviti s samo četrtino človeškega napora, kakršnega smo vajeni danes”. Zato se bomo že kmalu soočili, nadaljuje Keynes, s tako imenovano “tehnološko brezposelnostjo”, ki je posledica novih tehnologij, ki nadomeščajo človeško delo. A ta problem je mogoče rešiti s “petnajsturnim delovnim tednom”, poudarja Keynes, tako da se delo porazdeli med več ljudi.

“Tako se bo prvič od začetka svojega obstoja človeštvo soočilo s svojim realnim, s svojim trajnim problemom, kako uporabiti svojo svobodo od ekonomskih skrbi, kako preživljati svoj prosti čas, ki ga bosta zanj osvojili znanost in skupni interesi, da bi živeli modro, prijetno in dobro.” Keynes pravi, da že zdaj ne bo nobene škode, če se začnemo “pripravljati za svojo usodo, s spodbujanjem in eksperimetiranjem v tej smeri, v umetnosti življenja, kot tudi z namenskimi aktivnostmi.”

Devetdeset let kasneje

Kje smo torej zdaj, skorajda devetdeset let po tem, ko je Keynes napisal esej Ekonomske možnosti za naše vnuke in samo dobrih deset let pred časom, ki ga je napovedal, ko bo človeštvo živelo v blaginji, “osvobojeno ekonomskih skrbi” in se namesto tega ukvarjalo z “umetnostjo življenja” ter s svojim pravim namenom?

Tehnološki razvoj danes dejansko že omogoča celotnemu človeštvu življenje v blaginji; hrane na primer pridelamo za 10 milijard ljudi (na planetu nas danes živi približno 7,4 milijarde). Razvoj tehnologij res povzroča “tehnološko brezposelnost”; nekatere države, kot je na primer Švedska, pa so vendarle začele krajšati delovni čas. John Maynard Keynes se ni motil. Kaj nam torej manjka, da bi vendarle vstopili v dobo blaginje človeštva?

Ekonomija delitve

Ekonomske sile preteklosti skušajo za vsako ceno zaustaviti prehod v novo ekonomsko dobo, ki bo vse ljudi osvobodila ekonomskih skrbi. Prav vse nam je že na voljo - imamo dovolj dobrin in imamo ustrezne tehnologije - storiti pa moramo še zadnji korak: začeti moramo z delitvijo dobrin. Ne samo na lokalni in državni, temveč tudi na globalni ravni. Če bomo za dobrine še naprej tekmovali (čemur ekonomisti rečejo konkurenčnost), se bomo skupaj s planetom uničili.

Na dosegu roke nam je doba blaginje in miru, kjer se bomo ukvarjali z “umetnostjo življenja”, ne pa se pehali za bogastvom ali za preživetjem. Vendar se sile preteklosti upirajo na mnoge, zelo nevarne načine, predvsem pa:

- s spodbujanjem vojn (s čimer tudi umetno vzdržujejo gospodarsko rast in dobičke);
- z vsesplošno komercializacijo dobrin in storitev (s pomočjo prostotrgovinskih sporazumov, kakršna je na primer CETA);
- z umetnim vzdrževanjem propadlega finančnega sistema (ogromne finančne inekcije centralnih bank);
- s krčenjem tako imenovane države blaginje (ljudje so tako prisiljeni vzeti slabo plačana dela, brez delavske in socialne zaščite - na primer Uber).

Vendar imamo tudi mi močna orožja: nas je milijone, njih pa le peščica; če sodelujemo in si delimo dobrine lahko spremenimo svet. Lahko zasedemo ulice (glej Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta) in zahtevamo globalno delitev dobrin. Predvsem pa ne čakajmo križem rok.