A v krizo ne vstopiš tako kot v novo leto - ob točno določenem času. Še zlasti voditelji bi radi videli, da jim zjutraj ob kavici nekdo sporoči: “Danes ob 6.37 se je začela velika globalna kriza”. Potem bi lahko sklicali nujni sestanek in začeli iskati rešitve. A žal ne gre tako.
Dejansko gre za postopen proces, v katerega smo vstopili že dolgo nazaj. Že leta “1988 je Maitreja napovedal popoln zlom mednarodnega borznega trga, ki se bo začel na Japonskem. Ta zlom bo posledica nerazumnega ekonomskega sistema, ki še naprej vlada v svetu.”
Glavni japonski borzni indeks Nikkei je le leto po tej napovedi dosegel svoj vrh, 39.000 indeksnih točk (decembra 1989), potem pa je v le letu dni padel na vsega 23.000 točk; leta 2008, ob izbruhu zadnje velike globalne krize, pa je zdrsnil celo pod 8.000 točk. Danes je indeks Nikkei sicer na približno 20.000 točkah, a vse to predvsem na račun velikanskih finančnih injekcij japonske in drugih vlad po letu 2008 (Popotresni sunek).
Japonska si po borznem zlomu leta 1989 dejansko ni nikoli več povsem opomogla in je danes navkljub vsem titanskim ukrepom vlade v globoki recesiji (Japan economy shrinks in second quarter in setback for 'Abenomics'). Japonskemu zlomu so sledili številni večji ali manjši borzni zlomi, ki so nov vrh dosegli v letu 2008.
Sledili so številni ukrepi vlad, ki so se zaradi reševanja finančnih ustanov močno zadolžile (Še danes jim vrnite njihova polja…), kar je borzne indekse oziroma finančno industrijo začasno sicer rešilo, a danes se kriza vrača v polnem obsegu. Velikanski padci kitajskih borznih indeksov v zadnjih mesecih pa niso edini problem, Michael Snyder je pred kratkim zapisal, da je trenutno kar 23 svetovnih držav sredi borznega zloma, med njimi tudi Slovenija (23 Nations Around The World Where Stock Market Crashes Are Already Happening).
Te države so: Malezija, Brazilija, Egipt, Kitajska, Indonezija, Južna Koreja, Turčija, Čile, Kolumbija, Peru, Bolgarija, Grčija, Poljska, Srbija, Slovenija, Ukrajina, Gana, Kenija, Maroko, Nigerija, Singapur, Tajvan in Tajska. A to je šele začetek, pravi g. Synder, kajti na zelo boleč način bodo borzne zlome že zelo kmalu občutile tudi najmočnejše zahodne države.
“Nerazumni ekonomski sistem” se od japonskega borznega zloma ni niti za odtenek spremenil in samo finančne injekcije vlad in centralnih bank ga še vedno ohranjajo pri življenju. Vendar kmalu tudi to ne bo več dovolj. Zdajšnji velikanski dolgovi državam preprosto ne dopuščajo več nobenega pravega manevrskega prostora za ponovno reševanje finančnih ustanov, pa tudi državljani večine svetovnih držav so vse bolj nezadovoljni zaradi reševanja finančnega sistema na njihov račun (varčevanje, nižanje pravic, krčenje javnih storitev itd.).
Mnogi politiki zdaj skušajo s sprožanjem zunanjih konfliktov in spodbujanjem nacionalizma in rasizma med lastnimi državljani reševati velike ekonomske težave, ki ogrožajo njihove “prestole”.
Kako naprej
Kaj pomeni, da se je globalna finančna kriza že začela; da smo že sredi viharja, ki se bo le še bolj razbesnel? Pomeni, da moramo ukrepati. Da moramo takoj iskati rešitve. Kajti ko nam voda teče v grlo, je težko trezno razmišljati. A vlade se obnašajo, kot da ni nič in mirno zrejo v iluzijo večne gospodarske rasti.
Nekaj se iz dolgoletne ekonomske agonije zagotovo lahko naučimo in sicer, da je stari ekonomski sistem mrtev. Ekonomski sistem prekomernega trošenja naravnih virov, izkoriščanja ljudi, gospodarske rasti, tekmovanja (konkurenčnosti), finančnih špekulacij in manipulacij ter visokih dolgov je povzročil družbeni kaos v velikem delu sveta in povzročil veliko uničenje našega skupnega okolja.
Čas je za nekaj drugega, za ekonomski sistem, ki bo temeljil na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Ali kot pravi Maitreja: "Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti."
Stvari so resne. Ne čakajte na borzni zlom, ker je že tu.
Slika: Kester Brewin
Ni komentarjev:
Objavite komentar