nedelja, 28. avgust 2016

Biti domoljub v 21. stoletju


Priznam, sem velik domoljub. Ljubim svoj dom, svojo domačo Zemljo. Ljubim prav vse prebivalce Zemlje, kajti “vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.” Prav vsi ljudje so enakovredni in enakopravni, “ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino.”

Ni mi vseeno, kako živijo drugi ljudje, prav vsak Zemljan bi moral imeti možnost do “takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Človeštvo je eno, zato moramo “živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti”. Edino mir nam lahko zagotovi dolgoročno varnost, a resničen mir je mogoč samo, če slehernemu prebivalcu zagotovimo zdravje in blaginjo.

Danes je vse preveč ločevanja med ljudmi in razmišljanja, ki se omejuje na “moj narod”, na “mojo državo”, “mojo vero”, “mojo politično stranko”, “moje prepričanje” in tako naprej. S tem ni nič narobe, dokler to ne vodi do izključevanja, sovraštva ali celo sovražnosti do vseh drugih. In dobro vemo, kam takšno razmišljanje lahko vodi. Tega ne smemo dopustiti, saj smo se že davno tega zavezali “obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje.”

Mnogo ljudi se danes razglaša za domoljube, a mnogi med njimi svoje domoljubje izražajo s sovraštvom do drugih. To se je pomembno spomniti, saj vemo, da “sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest, in ker je bila stvaritev sveta, v katerem bi imeli vsi ljudje svobodo govora in verovanja in v katerem ne bi živeli v strahu in pomanjkanju, spoznana za najvišje prizadevanje človeštva.”

Naš edini pravi dom je planet Zemlja in naši družinski člani so vsi njeni prebivalci. Samo v tem smislu smo lahko resnični domoljubi. Zato smo pravi domoljubi, če si prizadevamo “razvijati prijateljske odnose med narodi” ter za “dosego stabilnosti in blaginje, ki sta nujni za mirne in prijateljske odnose med narodi”.

Domoljubje je v 21. stoletju pristno samo, če ljubimo svoj pravi dom, ki je planet Zemlja, in vse njene prebivalce, eno človeštvo. V tem smislu smo vsi skupaj odgovorni za blaginjo vseh ljudi in planeta kot celote. V ta namen moramo resnično sodelovati, na vseh ravneh in na vseh družbenih področjih, in si deliti planetarne dobrine, ki jih je dovolj za vse.


Viri:

1. odstavek: 1. in 2. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (SDČP)

2. odstavek: 25. člen SDČP

3. odstavek: preambula Ustanovne listine Združenih narodov (UL)

4. odstavek: preambula UL

5. odstavek: preambula SDČP

6. odstavek: 2. in 55. člen UL



Slika: hands-on-world

sreda, 24. avgust 2016

Kapitalizem 2.0 ali kdo se boji delitvene ekonomije - odziv na članek


V Dnevnikovem Objektivu je bil v soboto, 20. 8. 2016, pod zgornjim naslovom objavljen članek Barbare Hren. Gre za odličen in potreben članek, ki osvetljuje različne vidike vse bolj razširjene in obetavne »delitvene ekonomije«. Vendar se mi zdi potrebno razmisliti o nekaterih pojmih oziroma trditvah iz članka.

Najprej velja opozoriti na sam pojem delitvena ekonomija, pri čemer gre za prevod angleške besedne zveze sharing economy. Danes so v slovenščini v obtoku trije njeni prevodi: ekonomija delitve, delitvena ekonomija in ekonomija deljenja. Škoda, da imamo na tako majhnem prostoru kar tri prevode enega pojma, in ker gre za nekaj zares novega in nepoznanega, se s tem v javnost vnaša povsem nepotrebna zmeda. Pri Sekciji za terminološke slovarje so zato že pred časom svetovali, da se uporablja »bolj ustaljeno in uveljavljeno različico, tj. ekonomija delitve«.

Najboljši prevod pojma sharing economy bi bil »ekonomija medsebojne delitve dobrin«, ki najbolje odslikava bistvo teh novih ekonomskih oblik – delitve dobrin (stvari in storitev) med posamezniki, podjetji in drugimi organizacijami ter družbenimi skupnostmi; vendar zadošča, da uporabimo skrajšano obliko, tj. ekonomija delitve. Ta besedna zveza je v uporabi že vsaj od leta 2003, ko je izšla knjiga K ekonomiji delitve (katere avtor je spodaj podpisani), medtem ko sta se drugi dve obliki pojavili šele v zadnjih dveh, treh letih.

Prav tako se mi zdi potrebno komentirati misel dr. Janeza Malačiča, ki je navedena v članku: »Pri nas delitvena ekonomija še ni zaživela, zato se s temi vprašanji še nihče prav veliko ne ubada, a tudi Slovenija se ne bo mogla izogniti globalnim trendom.« S tem se preprosto ni mogoče strinjati. Prevozi.org, Zelemenjava, Menjalni krog, BicikeLJ, Knjižnica reči, Avant2Go, sejmi medsebojne delitve so samo nekatere izmed raznolikih oblik, ki se že izvajajo v Sloveniji in jih lahko štejemo v okvir ekonomije delitve. Prav tako pa je poslanec Matjaž Nemec letos na vlado že poslal poslansko pobudo, naj uredi področje kratkoročnega oddajanja nepremičnin (na primer preko spletne platforme za delitev stanovanj airbnb).

Ekonomija delitve presega podjetniške oziroma gospodarske okvirje, zato ne gre samo za »kapitalizem 2.0«, kot je navedeno v naslovu članka. Čeprav so nekatere oblike ekonomije delitve po svoji naravi kapitalistične (na primer uber in airbnb), pa so druge javno-zasebne (BicikeLJ) ali povsem javne in neprofitne, na primer Zelemenjava in Menjalni krog. Eden ključnih vidikov ekonomije delitve je prav njena univerzalnost, kar pomeni slehernemu človeku na Zemlji omogočiti dostop do dobrin, vsaj tistih najbolj osnovnih.

Ekonomija delitve je torej širok okvir različnih ekonomskih oblik, kjer je (univerzalen) dostop do dobrin pomembnejši od njihovega lastništva in kjer je vsakdo lahko ponudnik in uporabnik dobrin. Te oblike že spreminjajo podobo sodobne ekonomije in družbe, zato je škoda, da se že v samem začetku vnaša pojmovna zmeda. Zdi se, kot da so vodilni slovenski ekonomisti nekoliko zaspali in šele v zadnjem času odkrivajo velikanski pomen ekonomije delitve, tudi z novim poimenovanjem. A to niti ni tako pomembno, kajti na terenu gredo stvari hitro naprej – pod takšnim ali drugačnim imenom.




Opomba: zgornji zapis je bil objavljen v časopisu Dnevnik, 24. 8. 2016, v rubriki Pisma bralcev (tudi na njihovi spletni strani) in je odziv na članek v Dnevnikovem Objektivu, 20. 8. 2016, z naslovom Kapitalizem 2.0 ali kdo se boji delitvene ekonomije (tudi na spletni strani).

Slika: Luka Cjuha, Dnevnik, Kapitalizem 2.0 ali kdo se boji delitvene ekonomije, 24. 8. 2016

četrtek, 18. avgust 2016

Pravi namen ekonomije delitve


Letos poleti (2016) je v Ljubljani začel z delovanjem sistem delitve avtomobilov (car sharing) Avant2Go, ki se je “pridružil” že nekaj let uspešno delujoči delitvi koles BicikeLj. Poleg tega v Sloveniji že dlje časa deluje zelo razširjena spletna platforma za “delitev sedeža v avtomobilu” Prevozi.org. V Ljubljani deluje Knjižnica reči, kjer si je mogoče po knjižnjičnem sistemu izposoditi različne stvari; izjemno zanimiva je delitev unikatnih srajc Shirting ter že dlje časa delujoči Zelemenjava in Menjalni krog itd. Vsem tem oblikam je skupno, da se v uvrščajo v okvir ekonomije delitve (sharing economy), ki v temeljih preobraža način delovanja globalne ekonomije in družbe.

Ekonomija delitve bistveno spreminja odnose med proizvajalci izdelkov, ponudniki storitev, kupci oziroma uporabniki in družbeno skupnostjo - med njimi ni več jasnih razmejitev. Zadovoljevanje potreb ni več nujno povezano z lastništvom stvari; vsakdo lahko ponudi svojo storitev (npr. Uber) ali svojo lastnino (npr. AirBnb) ali pa koristi storitve in lastnino drugih. Ekonomija delitve pomeni, da izdelki (in storitve) dlje časa krožijo med ljudmi, so bolje izkoriščeni ter dosežejo več ljudi, hkrati pa se zmanjša monopol velikih podjetij in korporacij.

Koristi ekonomije delitve so velike tako za “žepe” uporabnikov, kot tudi za okolje, saj je z manj dobrinami mogoče zadovoljiti potrebe več ljudi. Ekonomija delitve vključuje tako podjetja, neprofitne organizacije, družbene skupnosti in posameznike, kar pomeni tudi več sodelovanja in večjo družbeno povezanost. To pa je nasprotje današnji sebični in individualistični potrošniški družbi.

Zanimivo pa je, da navkljub velikim spremembam, ki že imajo pomemben vpliv na podobo današnje ekonomije in družbe kot celote, slovenski ekonomisti ekonomije delitve skorajda še opazili niso, ekonomske in sorodne fakultete pa verjetno še dolgo ne bodo poučevale predmeta Ekonomija delitve. Čas jih je že zdaj povozil.

Pravi namen ekonomije delitve

A navkljub velikim koristim za posameznike, podjetja, družbo in okolje, ekonomija delitve (še) ne igra svoje prave vloge. Pravi namen ekonomije delitve je VSEM ljudem omogočiti dostop do dobrin, s katerimi lahko zadovoljujejo svoje (osnovne) potrebe oziroma lahko živijo v blaginji.

Ekonomija delitve (sharing economy) je praktični izraz oziroma manifestacija načela medsebojne delitve dobrin (principle of sharing), ki temelji na razumevanju, da je človeštvo eno, kar pomeni, da planetarne dobrine pripadajo vsem ljudem na planetu Zemlja. Tako kot se v naših družinah dobrine delijo med vse njene člane, tako se morajo tudi planetarne dobrine deliti med vse pripadnike velike človeške družine - človeštva.

To ne pomeni, da bomo imeli vsi ljudje povsod po svetu natanko enake in enako količino dobrin, temveč da noben človek na svetu ne bo nikoli več stradal ali umrl zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, kot so na primer hrana, voda in zdravila. Dokler ljudje umirajo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, ne moremo govoriti ne spoštovanju in ne o ljubezni do drugega - o čemer govorijo vse religije ter vse deklaracije in zaveze, ki smo jih že davno sprejeli.

Različne oblike ekonomije delitve, ki se vsakodnevno porajajo v svetu in tudi pri nas, so vsekakor dobrodošle in koristne, a z vsemi močmi si moramo prizadevati, da se ekonomija delitve začne izvajati tudi na globalni ravni. To pomeni, da se morajo države dogovoriti za globalni sistem, preko katerega bodo presežki dobrin, ki jih imajo številne države, dosegli območja, kjer ljudje nimajo niti najosnovnejših dobrin za preživetje.

Ekonomija delitve ima potencial za preobrazbo sveta, ki jo tako nujno potrebujemo. Z ekonomijo delitve lahko ustvarimo svet blaginje in miru. Vse druge poti vodijo v konflikte, vojne in uničenje okolja.




Slika: Occupy.com


nedelja, 14. avgust 2016

Olimpijske igre izključevanja


Ni dvoma, da je doping v športu potrebno preganjati. Vsak športnik, ki se mu dokaže, da je uporabljal nedovoljene substance, mora biti ustrezno kaznovan. Drugače pa je, ko se “dopinški nadzor” uporabi za kolektivno kaznovanje in ponižanje celotnega naroda ter države in še več - celo vseh njenih športnikov invalidov. Z izključitvijo atletinje Darje Klišine (Guardian), ki se je “zgodila” kar sredi olimpijskih iger, na olimpijskih igrah v Riu 2016 ne bo več nobenega ruskega atleta in atletinje. Poglejmo si to zgodbo nekoliko pobliže.

Malo pred začetkom olimpijskih iger (OI) v Riu de Janeiru (18. julija 2016 oziroma dobra dva tedna pred začetkom OI) je Mednarodni olimpijski komite (MOK) objavil poročilo preiskave, ki jo je vodil kanadski pravnik Richard McLaren. Rezultati so pokazali, da naj bi Rusija sistematično manipulirala z rezultati dopinških testov (Delo). MOK ni kolektivno izključil ruskih športnikov, temveč je odločitev prepustil posameznim zvezam, ki so izključile več kot 250 ruskih športnikov, med njimi vse atlete in atletinje ter zdaj še celotno paraolimpijsko ekipo.

A še pred uradno objavo poročila McLarnove preiskave je v javnost prišlo pismo (16. julija 2016), ki sta ga “spisala” šefa ameriške (United States Anti-Doping Agency) in kanadske anti-dopinške agencije (Reuters), podpirale pa naj bi ga še nekatere druge anti-dopinške agencije in atletske zveze (iz Nemčije, Nove Zelandije, Japonske itd.). V pismu, ki je bilo naslovljeno na MOK, so že pred objavo preiskovalnega poročila MOK pozivali k popolni prepovedi nastopa ruskih športnikov. Le kaj so vedeli že vnaprej?

Tik pred samim začetkom olimpijskih iger (The Guardian, 4. avgust 2016) pa se je oglasil še sam Richard McLaren in obtožil MOK, da je zlorabil rezultate njegove preiskave ter dejal, da je razprava o bodočnosti boja proti dopingu postala “politična in histerična”. McLaren je poudaril, da se sploh ni ukvarjal s krivdo posameznih športnikov, za kar sploh ni imel časa, temveč izključno z dogajanjem pred olimpijado v Londonu 2012. MOK in športne zveze so njegovo poročilo zlorabile in prepovedi posameznih športnikov utemeljile na poročilu, ki se sploh ni ukvarjalo s krivdo posameznikov, temveč s preiskavo delovanja anti-dopinškega sistema v Rusiji pred letom 2012.

Ruski športniki sploh niso imeli resne možnosti za dokazovanje svoje nedolžnosti, kar je temelj zahodnega pravnega sistema, temveč so bili kaznovani - izključeni iz olimpijade, ki predstavlja vrh kariere slehernega športnika - na podlagi poročila, ki se sploh ni ukvarjalo s dopingom posameznikov. In da je zgodba še hujša: izključeni so celo vsi športniki invalidi iz Rusije, ki naj bi se po koncu rednih olimpijskih iger udeležili paraolimpijskih iger v Riu (Delo).

Vendar glavnih (predvsem zahodnih) medijev, tudi naših, vsa ta dejstva sploh ne zanimajo in “proti-dopinško” afero izkoriščajo predvsem za ustvarjanje protiruske histerije in sovraštva do celega naroda. Šport je tako znova postal orodje, ki ljudi ne združuje, temveč ločuje. S tem pa je seveda laže upravičiti marsikateri konflikt; sovraštvo je prvi korak, ki na koncu lahko pripelje do vojne.

Če se komu dokaže krivda - športniku, direktorju, politiku itd. - naj za to odgovarja. A četudi je posameznik kriv, za njegova dejanja nikakor ne obsojajmo celega naroda. To nas je že prevečkrat pripeljalo v strašne konflikte. Vsi ljudje smo nenazadnje pripadniki ene družine - človeštva. V resnici ne moremo sovražiti in izključevati drugih ljudi. Upreti pa se moramo tistim, ki z nami manipulirajo in nas skušajo spreti med sabo ter pri tem ne izbirajo sredstev - na žalost tudi šport.



Slika: Darja Klišina, zadnja izključena ruska atletinja na OI Rio 2016

sobota, 06. avgust 2016

Rešitev je enostavna


“Odgovor je pravzaprav zelo enostaven. Treba je preprosto obrniti prioritete. Na prvem mestu ne smejo biti interesi bank in kapitala, temveč odpravljanje revščine, socialnih problemov in zagotavljanje delavskih pravic … Ustanovna Listina Organizacije združenih narodov obvezuje, da morajo uresničiti deklaracije o človekovih pravicah in ta obveznost ima prednost celo pred mednarodnimi pogodbami. Vsaka država ima torej vsak trenutek pravico reči, da ne more več uresničevati svojih dolžnosti in da bo zato prenehala odplačevati svoje finančne obveznosti do posojilodajalcev.” (dr. Maja Breznik)

Bolj se ne bi mogli strinjati z besedami sociologinje dr. Maje Breznik (intervju v tedniku Mladina, št. 31, 5. avgust 2016). A ne gre samo za odplačevanje dolgov, če bi države ta hip na primer svojo pozornost (prioritete) osredotočile zgolj na prvi odstavek 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic in ga seveda začele izvajati, bi bili učinki za ves svet neverjetni.

Uresničitev tega člena bi poleg odprave najbolj sramotnega “madeža na duši” človeštva - skrajne revščine in množične lakote (ne pozabimo, da vsak dan zaradi lakote umre približno 40.000 ljudi) - postopno pripeljala do umiritve večine svetovnih konfliktov, končanja begunske krize in znatno pripomogla k reševanju globalnega okolja (glej Mesbahi: Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation).

Čeprav ne prvič, si 25. člen ponovno prikličimo v spomin in o njem temeljito razmislimo:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic “zagovarja” človekove osnovne ekonomske pravice (morda mu lahko dodamo še 26. člen, ki govori o univerzalni pravici do izobraževanja). Osnovne človekove ekonomske pravice so temelj njegovega preživetja in blaginje. Vsak politik, vsak ekonomist, vsak gospodarstvenik, vsak aktivist in tudi običajen dobronameren prebivalec sveta bi moral ta člen “vzeti” za osnovo svojega delovanja.

Ne gre samo za lepe misli, temveč za deklaracijo oziroma najvišji zakon, ki bi ga morali upoštevati in uresničevati, kajti vse države članice so se “zavezale, da bodo, v sodelovanju z Združenimi narodi, pospeševale splošno in resnično spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.” (iz Splošne deklaracije človekovih pravic).

25. člen bi moral postati temeljna prioriteta vseh svetovnih držav. Vsak mednarodni sporazum, še zlasti trgovinski, vse državne ustave in zakoni; na nižji ravni pa vsaka poslovna pogodba itn., bi morali biti usklajeni s tem členom in se izvajati v smeri njegove uresničitve. Ne gre za dobro voljo držav, podjetij in drugih organizacij, temveč za njihovo obvezo in zavezo.

Tudi odgovor na vprašanje, kako doseči izpolnjevanje tega člena za vse ljudi na planetu, je prav tako skrajno enostaven in izvedljiv. Z medsebojno delitvijo dobrin na globalni ravni je mogoče uravnotežiti velikanske presežke v bogatejšem delu sveta s hudimi primanjklaji v revnejših delih. Dobrin je dovolj za prav vse ljudi na planetu in prav nobene potrebe ni, da bi kdor koli umrl zaradi posledic hude revščine in lakote.

Marsikdo poreče, da je takšno razmišljanje idealistično. Morda je, a samo če smo brebrižni do ljudi, ki trpijo; če samo zamahnemo z roko in rečemo, da ni mogoče ničesar storiti. V resnici so rešitve za največje svetovne probleme skrajno enostavne in predvsem - uresničljive.



Slika: Why Sustainable

četrtek, 04. avgust 2016

Olimpijske igre komercializacije in 10 pravih zmagovalcev


“Vojne izbruhnejo, ker se države ne razumejo med seboj. Miru ne bo, dokler bodo prisotni predsodki, ki zdaj ločujejo različne skupine ljudi med seboj. Za dosego miru ni nič boljšega kot to, da se mladi iz vsega sveta redno srečujejo ter se preizkušajo v telesni moči in spretnosti?” "Olimpijske igre bodo uspešne, če bodo posredni dejavnik pri zagotavljanju univerzalnega miru”. (Pierre de Coubertin)

Osnovna ideja olimpijskih iger ni zmagovanje, ni niti želja za čim večjim dobičkom niti promoviranje podjetij, ni štetje zlatih medalij po državah, temveč ideja sodelovanja in univerzalnega miru. Stari Grki so v času olimpijskih iger vzpostavili premirje (ekeceiria) med vojskujočimi, “oče” modernih olimpijskih iger Pierre de Coubertin pa je za temeljno idejo olimpizma postavil “mir med narodi” (The Idea of Peace as Coubertin’s Vision for the Modern Olympic Movement).

A bolj se danes od te ideje nismo mogli oddaljiti, kajti olimpijske igre so danes predvsem simbol komercializacije, katere delovanje je pravi vzrok za vse večji razkol in ločevanje med posamezniki, podjetji in narodi. To ločevanje pa je temeljni vzrok za vse številnejše konflikte in vojne (politične in ekonomske), ki divjajo v svetu. A kaj sploh je komercializacija in zakaj so olimpijske igre eden izmed njenih “najboljših” simbolov?

Komercializacija je danes ključna ideologija v ozadju delovanja ekonomije, politike in družbe kot celote. Tržne sile s procesi komercializacije preoblikujejo družbeno skupnost tako, da odnosi med ljudmi, med podjetji in drugimi institucijami ter med državami postajajo vse bolj trgovski oziroma komercialni; naravni viri in tudi ljudje sami (ekonomisti radi govorijo o človeških virih) pa tržno oziroma komercialno blago. Zemlja vse bolj izgleda kot ogromen supermarket, kjer je mogoče kupiti vse - a le če imate denar.

Čeprav je trgovina stara kot človeška civilizacija, pa je bil njen prostor vedno znotraj družbenih struktur in zamejen z zapisanimi in nenapisanimi družbenimi pravili. V zadnjih desetletjih pa so tržne sile preko procesov komercializacije (slovensko bi temu lahko rekli trgovinizacija) uspele preseči svoje omejitve in si podrediti celotno ekonomsko področje (produkcijo dobrin, denarni sistem itd.) ter politiko, s tem pa tudi celotno družbo. Še več, danes tržne sile postavljajo družbena pravila in “po svoji podobi” kreirajo oziroma komercializirajo družbeno realnost.

Ta proces je izjemno nevaren, saj silam komercializacije ni mar niti za ljudi niti za okolje. Ko na primer voda in hrana postaneta zgolj trgovsko blago, potem se stotine milijonov ljudi, ki nimajo zadostnih finančnih sredstev, komajda preživlja ali pa umirajo od lakote, čeprav je morda le nekaj metrov stran od njih bogato založena trgovina z živili, ki neprodane izdelke meče v smeti. Ko izobraževalne, zdravstvene in druge javne storitve postanejo samo še tržno blago, so milijoni izključeni iz izobraževalnega sistema ali umirajo po nepotrebnem, ker nimajo niti za plačilo najosnovnejših zdravil niti za plačilo zdravnika.

Olimpijske igre so najboljši primer, kako je komercializacija idejo miru in druženja mladih preobrazila v brezobziren športni in predvsem poslovni spektakel. Brazilija bo za te igre odštela 12 milijard dolarjev proračunskih sredstev, čeprav veliko prebivalcev živi v obupnih razmerah - v zloglasnih favelah, kjer vladajo huda revščina, bolezni, brezpravje in kriminal.

Večina denarja za olimpijske igre bo šla v zasebne roke, tako bo na primer olimpijska vas po igrah spremenjena v luksuzno stanovanjsko območje z bazeni in tropskimi vrtovi. Ali z drugimi besedami: javni denar bo namesto za šolstvo, zdravstvo in zmanjšanje revščine namenjen izgradnji luksuznih stanovanj (razen za nekaj kratkih tednov olimpijskih iger, ko bodo v njih živeli športniki).

Nič drugače ni z okoljem. Zemeljski viri danes niso več dobrine, ki ljudem omogočajo preživetje in blaginjo, temveč samo še trgovsko blago, ki ga je ne glede na ceno in posledice treba iztrgati Zemlji in ga odvreči nazaj, ko odsluži svoje “kratko potrošniško življenje”. Organizatorji olimpijskih iger pravijo, da bodo olimpijske igre povzročile izpuste v ozračje v obsegu3,6 milijona metričnih ton CO2, hkrati pa so zamolčali izjemno nevarno onesnaženje svojih tekočih voda (Superbugs, Sewage, and Scandal: Are Rio Olympics Poised for Disaster?).

Komercializacija prav tako kot naravo uničuje tudi medsebojne odnose med ljudmi in državami, saj spodbuja tekmovanje, sebičnost in pohlep, od česar imajo koristi zgolj najmočnejši, najbogatejši in najbolj brezobzirni; na škodo vseh drugih. Komercializacija vstopa v vse pore družbenega življenja: v zdravstvo, šolstvo, tudi v kulturo, umetnost in seveda - šport. Resda je tekmovanje sestavni del športa, vendar ne njegov edini in izključni namen. Danes pa je pod vplivom komercializacije šport postal mnogo bliže starorimskim gladiatorskim igram, kot pa temeljni ideji starogrškega in modernega olimpizma, ki naj bi ljudi združeval in postavljal temelje mednarodnemu miru.

Olimpijci, ki so nekoč ponosno zastopali svoje države, so zdaj predvsem manekeni ali “oglasni panoji” za velike korporacije, športniki bodo tako na olimpijskih igrah poleg svojih držav zastopali in promovirali tudi blagovne znamke kot so Giorgio Armani, Ralph Lauren, Stella McCartney, Lacoste in H&M (Od velikih imen do narodnih noš). Uvodna slovesnost bo tako bolj podobna manekenski pisti, kot pa predstavitvi mladih ljudi iz različnih držav in kultur.

Namesto, da bi v času olimpijskih iger na konfliktnih območjih skušali vzpostaviti vsaj premirje, če že ne pravega miru, pa bo svet še naprej “tekmoval” v vse bolj krvavih konfliktih, ki so predvsem “olimpijske igre” za globalne vire. Spomniti bi se morali, da je bilo kar 80% članov Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki so se leta 1896 sestali na svojem prvem srečanju v Atenah, pripadnikov mirovnih gibanj, kar pet izmed njih jih je kasneje prejelo Nobelovo nagrado za mir.

V zadnjih letih pa olimpijske in tudi druge športne organizacije pretresajo številni korupcijski škandali, saj gre predvsem za velik biznis. Morda bi lahko celo rekli, da so Mednarodni olimpijski komite in druge športne zveze (atletske, nogometne itd.) prej velike globalne korporacije, ki obračajo milijarde, kot pa resnična športna gibanja, ki bi spodbujala sodelovanje in mir.

Z idejo olimpijskih iger ni v osnovi nič narobe, a v današnjem svetu hude revščine in nevarnih konfliktov so takšne igre predvsem promocija športne tekmovalnosti, kjer je pomembna edino zmaga; ekonomske tekmovalnosti, kjer šteje edino dobiček in politične tekmovalnosti, kjer je na prvem mestu interes posameznih držav, ne pa globalne skupnosti kot celote. Olimpijske igre so zato dejansko postale žalosten simbol vsesplošne komercializacije, ki “slavi” brezobirno tekmovalnost in sebičnost med ljudmi ter nebrzdano slo po moči in bogastvu tako posameznikov, podjetij kot držav. Posledice teh “vrednot” komercializacije pa so za človeštvo in za planet katastrofalne.

To ni zapis PROTI olimpijskim igram, temveč ZA drugačne olimpijske igre, ki bi izhajale iz temeljnih idej in vrednot olimpizma: športnega druženja predstavnikov vsega človeštva, mednarodnega sodelovanja in univerzalnega miru.

Pravi zmagovalci olimpijskih iger

In vendar je resnično svetla točka letošnjih olimpijskih iger skupina 10 atletov in atletinj - beguncev in begunk (These 10 refugees will compete at the 2016 Olympics in Rio), ki bodo pod olimpijsko zastavo “zastopali” 60 milijonov beguncev in stotine milijonov, če ne kar milijarde drugih ljudi, ki trpijo zaradi posledic brezobzirnega globalnega ekonomskega in političnega tekmovanja med državami pod “zastavo” skrajno destruktivnih sil komercializacije. Teh 10 športnikov beguncev predstavlja pravi duh olimpizma. Navijam zanje. So pravi zastopniki človeštva, zastopniki 99%. Ni treba, da zmagajo, saj so že zdaj pravi zmagovalci olimpijskih iger.



Slika: These 10 refugees will compete at the 2016 Olympics in Rio

ponedeljek, 01. avgust 2016

Sporočilo izpod Vršiča


“Nam ni vseeno, ali bo vojna ali bo mir. Mi ne mislimo, da je vojna stvar zgodovinske logike. Mi verjamemo, da sta vojna ali mir vedno stvar politične odločitve. Mi zavračamo miselnost, da je vojna neizogibna. Mi sprejemamo odgovornost za mirno reševanje sporov, vseh sporov. Mi hočemo mir. Trajen mir. Zato smo se zbrali. Ker nam ni vseeno.” (Predsednik Pahor, Vršič, 30. 7. 2016)

V tem globoko razdeljenem svetu, kjer se ves čas gibljemo preko ali na robu konfliktov in celo vojne širših razsežnosti, so besede slovenskega predsednika resnično balzam za ušesa. Imajo še toliko večjo težo, saj so izrečene ob obisku ruskega predsednika Putina ob 100 letnici tragičnih dogodkov, ki jih je zaznamovala 1. svetovna vojna. Danes morda stojimo na pragu 3. svetovne vojne, a če, bog ne daj, izbruhne, potem čez 100 let ne bo nikogar, ki bi se spominjal njenih žrtev, kajti ta vojna je lahko jedrska, totalna.

A mogoče je zagotoviti mir in varnost, pravi predsednik Pahor: “To je mogoče. A uspelo nam bo samo pod pogojem, če vse svobodoljubno in vse svobodomiselno človeštvo združi moči. Gre za tako resen izziv, da moramo za njegovo reševanje preskočiti tudi največje ovire in razlike med nami. Dialog, dialog in dialog. To ni in ne bo lahko. Premagati bomo morali medsebojno nezaupanje in še marsikaj. Toda cilj je eksistencialen in namen je plemenit. Moramo iskati in iskati in najti način za zagotovitev trajnega miru in varnosti.”

Na žalost nimamo veliko časa, da najdemo pravi način za zagotovitev trajnega miru in varnosti, kajti konflikti in neenakost se hitro poglabljajo. Morda pa nam sploh ni več potrebno iskati, morda pa že imamo rešitve, le vzeti jih moramo iz zaprašenih polic in jih v z novim razumevanjem postaviti na dnevni red svetovnih zadev. Morda pa je pot k trajnemu miru in varnosti, da politiki na prvo mesto svojih prioritet (končno) postavijo 25. člen (glej Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation) Splošne deklaracije človekovih pravic, sprejete davnega leta 1948, ki se glasi:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Da bi lahko izpolnili te (ekonomske) človekove pravice, ki so edini resnični temelji “trajnega miru in varnosti”, bi veljalo iz zaprašenih polic potegniti še Brandtovo poročilo iz let 1980 in 1983, kjer so podani konkretni predlogi za reševanje globokih razlik v svetu. “Mar ne bi začeli s polaganjem temeljev za novo skupnost z razumnimi odnosi med vsemi ljudmi in državami ter izgradili svet, v katerem bi prevladale medsebojna delitev dobrin, pravičnost, svoboda in mir,” je leta 1983 poudaril izjemni nemški politik in Nobelov nagrajenec Willy Brandt (glej Brandt za 21. stoletje).

A vrnimo se v leto 2016 in k sporočilu predsednika Pahorja: “Za menoj stoji Ruska kapelica. Stoji sto let. Opozarja. Navdihuje. Kot bi hotela reči: mir je vedno mogoč, nikoli pa ni samoumeven. In ne sme ga poganjati samo strašen spomin na vojno, temveč čudovite sanje o srečni prihodnosti naših otrok. Vseh naših otrok, slovenskih, ruskih, vseh, brez razlik. Ne glede na narodnost, barvo kože ali versko prepričanje.

Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so in ste sto let skrbeli za kapelico. Na svoj, tudi zelo intimen način, prispevate k miru in prijateljstvu. Ne samo med slovenskim in ruskim narodom, temveč med narodi vsega sveta. Ruska kapelica pod Vršičem je neprecenljiv majhen prispevek k veliki ideji miru in prijateljstva.

Od tod pozdravljamo cel svet. Naj živi v miru in prijateljstvu.”

Morda tem Pahorjevim mislim dodajmo še eno - blaginjo. A to je izrekel kar ruski predsednik Vladimir Putin, prav tako pod Vršičem: “Ta cesta, ta kapelica je postala simbol prijateljstva ruskega in slovenskega naroda, simbol naše skupne težnje po miru, blaginji in razvoju.” (Kaj sta pri Ruski kapelici povedala Vladimir Putin in Borut Pahor)

Brez blaginje vseh ljudi ni mogoče živeti niti v miru in prijateljstvu niti zagotoviti globalne varnosti. Zato je prva naloga politike in drugih področij človeške družbe zagotoviti blaginjo za vse ljudi na planetu. Sporočilo izpod Vršiča bi se torej glasilo:

Od tod pozdravljamo cel svet. Naj živi v miru, prijateljstvu in blaginji.




Slika: CWORLD television

sobota, 30. julij 2016

Naš uničevalni način življenja


“Napadi v Parizu so bili napad na našo svobodo, evropske vrednote, naš način življenja; bili so napad na vse nas.” (Martin Schulz, predsednik Evropskega parlamenta, november 2015)

“Ti teroristi skušajo spodkopati demokratične vrednote, ki so temelj našega zavezništva in našega načina življenja, vendar pa jim nikoli ne bo uspelo.” (Hillary Clinton, kandidatka za ameriško predsednico, marec 2016)

“Teroristični napadi so napadi na demokracijo, naše vrednote in naš način življenja.” (Patricija Šulin, evropska poslanka, julij 2016)

Teroristični napadi so, tako kot sleherna vojaška intervencija, ki je prav tako dejanje skrajnega nasilja oziroma terorja, nekaj nedopustnega. Zato je prav, da ta ravnanja obsojamo. Vendar, ali je to dovolj? Morda pa bi bilo dobro, da ne ostanemo samo pri obsojanju, temveč da razmislimo o globljih vzrokih za ta dejanja?

Naš način življenja

Pustimo ob strani vrednote, ki naj bi bile napadene, kajti te se vedno izražajo v vsakdanjih aktivnostih posameznikov, podjetij; politikov, ekonomistov in drugih ter institucij preko katerih delujejo. Skupaj pa vse te aktivnosti tvorijo naš način življenja, ki je torej rezultat naših vrednot. Pri tem pa bi si morali zastaviti pomembno vprašanje: je s tem načinom življenja res vse v redu? Politiki na to vprašanje nočejo odgovoriti. Ostajajo samo na površini in pravijo, da teroristom “ne bo nikoli uspelo”, da bomo za vsako ceno ohranili “naš način življenja”.

Kakšen je naš način življenja? Morda odgovor lahko najdemo tule: “12 odstotkov svetovnega prebivalstva, ki živi v Severni Ameriki in zahodni Evropi, je odgovornih za 60 odstotkov vse svetovne zasebne potrošnje, medtem ko je ena tretjina, ki živi v južni Aziji in Podsaharski Afriki, potroši le 3,2 odstotka.” (Worldwatch Institute)

Posledica te neenakomerne potrošnje pa se odraža v ekološkem odtisu, ki ga izračunava Global Footprint Network in se meri v standardizirani enoti globalnem hektaru na prebivalca (gha/osebo). Okoljski odtis je kazalnik trajnostnega razvoja s katerim je mogoče oceniti vpliv posameznika, države ali celotnega človeštva na planet. Trenutno je 1,7 gha/osebo tista meja, ki odraža okoljsko vzdržnost ali z drugimi besedami: vse države, ki presegajo to mejo, potrošijo več virov, kot dopušča planetarno okolje.

Pogled na lestvico držav (Ecological Footprint per capita) kaže, da to mejo bistveno presegajo predvsem države, ki največ potrošijo. Slovenski ekološki odtis je na primer 5,8, kar pomeni, da s porabo virov in odpadki za tri in pol krat presegamo zmožnost samobnove in absorbcijske zmožnosti planeta; Američani za več kot petkrat, Belgijci za skoraj štiri in pol krat in tako naprej.

Torej naš način življenja (ki ga imenujemo demokratični, svobodni, evropski in še kakšen) temelji na zažiranju globalnih virov v obsegu, ki povzroča uničevanje Zemljinega ekološkega ravnovesja. Je to “naš način življenja”, ki ga moramo za vsako ceno braniti? Ne pomaga sklicevanje na vse mogoče kulturne in civilizacijske vrednote, kajti naša dejanja so izraz naših vrednot, ki so očitno - pa naj še tako trdimo nasprotno - pohlep, požrešnost, sebičnost in tako naprej.

In te naše “vrednote” povzročajo hudo revščino in lakoto v številnih delih sveta, saj preko legalnih ekonomskih mehanizmov krademo vire najrevnejšim ljudem in državam po svetu. Namesto, da se politiki ob vsakem terorističnem napadu zaklinjajo k ohranitvi našega načina življenja, bi bilo veliko bolje, če bi ga začeli spreminjati. Kajti ta način je destruktiven za večino človeštva in za planet kot celoto.

Globalne vire moramo pravičneje deliti in omogočiti vsem ljudem, da lahko zadovoljujejo vsaj svoje osnovne potrebe. Noben večji problem ne bi bilo ustvariti globalnega mehanizma medsebojne delitve, v okviru katerega bi se presežne državne dobrine držav stekale tja, kjer so zares potrebne (glej: Svet za vse). Prav tako se moramo naučiti vsaj nekoliko zmernejšega načina življenja. Le tako bomo postopno odpravili temeljne vzroke za globalne konflikte, ki se v obliki terorizma vse bolj selijo tudi v Evropo.

Naš način življenja ni nekaj, kar bi morali za vsako ceno braniti, saj povzroča pomanjkanje v velikem delu sveta in planetarno ekološko katastrofo. Naš način življenja je posredni ali neposredni vzrok za terorizem, saj spravlja v bedo in obup milijone ljudi po svetu in tudi v sami Evropi. Samo z resničnim mednarodnim sodelovanjem in z medsebojno delitvijo dobrin lahko obrnemo te uničujoče trende - v smer blaginje za vse ljudi, trajnega miru in planetarnega okoljskega ravnovesja. Pozna kdo še kakšno drugo pot?


Slika: National Catholic Reporter

torek, 26. julij 2016

O nacionalni varnosti


“Grozovita zločinska dejanja in teroristični napadi v Evropi po ocenah premierja Mira Cerarja kažejo, da smo soočeni s povsem drugačnimi varnostnimi razmerami kot v preteklosti. Položaj okoli nas in v svetu ocenjuje za zelo dramatičen. Naloga vlade je, da ostaja budna, pravi Cerar, ki je zato za sredo sklical sejo sveta za nacionalno varnost.” (Delo, 26, 7. 2016)

S premierjem Cerarjem se več kot strinjamo. Položaj okoli nas in v svetu je res zelo dramatičen. Vendar, zakaj sklicevati svet za nacionalno varnost ravno zdaj, proti koncu julija 2016? Kaj je zdaj veliko bolj dramatičnega kot mesece in leta poprej? Res je, v Evropi se je zgodilo več terorističnih napadov, ozrimo pa se na primer v preteklo leto, 2015, in poglejmo na stvari z nekoliko širšega vidika.

Tega leta je bilo samo v Iraku 2.743 terorističnih incidentov v katerih je umrlo 8.831 ljudi, ranjenih pa jih je bilo 13.332, v Afganistanu 1.962 incidentov s 6.208 mrtvimi in 6.958 ranjenimi, v Pakistanu 1.253 incidentov s 1.606 mrtvimi in 1.847 ranjenimi itd. (Number of terrorist incidents by country). Okoli nas in v svetu je bilo torej lani veliko grozovitih zločinskih dejanj in terorističnih napadov. Je bil takrat sklican svet za nacionalno varnost? Seveda ne, kajti za nas je očitno Evropa svet.

Zaradi posledic skrajne revščine in nedostopnih javnih storitev vsako leto umre 15 milijonov ljudi oziroma 40.000 dnevno (Share The World's Resources), od tega 22.000 otrok (The Hunger Project); med temi 3,1 milijona v starosti do pet let (United Nations; Sustainable Development, Goal 2). 1,7 milijarde ljudi nima dostopa do čiste pitne vode; 2,3 milijarde jih trpi zaradi bolezni, povezanih z neprimerno vodo (The Hunger Project). V letu 2014 je zaradi konfliktov svoje domove vsak dan zapustilo 42.000 ljudi (United Nations, Sustainable Development, Goal 1). Je bil zaradi vsega tega že kdaj sklican svet za nacionalno varnost?

A kaj ima zgoraj omenjeno sploh z nacionalno varnostjo? VSE! Pojem nacionalna varnost je danes povsem preživet; gre za izrazito ozko in sebično gledanje. Revščina, lakota, terorizem in vojne, podnebne spremembe so globalni problemi. Ne moremo se skriti za svoje meje in ograje ter reči, da gre za nacionalno varnost. Če je kaj zares grožnja nacionalni varnosti, je to strahovita globalna neenakost, ki jo kot članica EU pomagamo soustvarjati tudi sami.

Ravno zdaj prihajajo na dan dokumenti, kako se s pomočjo davčnih oaz izčrpava že tako revne Afričane (Davčne oaze Afriko oropajo za več milijard dolarjev), ki jim pogosto ne preostane drugega, kot da se odpravijo na tvegano pot čez Sredozemlje, kjer je samo leta 2015 utonilo 3.700 beguncev. Temu lahko dodamo še politiko visokih dolgov, ki jo vodijo finančne institucije pod okriljem ZDA, EU in drugih močnih držav; pa različne umazane aktivnosti naftnih, rudarskih in drugih korporacij iz teh držav itd. In na koncu pridemo do ugotovitve, da je vprašanje nacionalne varnosti v prvi vrsti ekonomsko vprašanje.

Bodo torej na sestanku sveta za nacionalno varnost govorili o izdatni pomoči najrevnejšim državam sveta ali celo o globalni medsebojni delitvi dobrin, s katero bi zagotovili ekonomsko pravičnost in rešili ključne probleme sveta? Seveda ne, pa bi morali, kajti le to bi nam lahko zagotovilo pravo in dolgoročno varnost. Tako pa bodo verjetno razpravljali o novih ograjah, novem orožju, novih oblikah nadzora ali morda celo pod vprašaj postavili bližnji obisk ruskega predsednika v Sloveniji (30. julija 2016). Kdo ve?



Slika: West Africa Wire

sobota, 09. julij 2016

Človeško življenje


Pojem “pasje življenje” pomeni “težko, bedno življenje”. Življenje psov v preteklosti ni bilo ravno nekaj lepega, zato zdaj tudi za človeka rečemo, da ima pasje življenje; podobno tudi pasja vročina pomeni, da je vročina zelo huda in jo težko prenašamo itd. Zdaj pa to očitno ne velja več: živeti pasje življenje je lahko tudi nekaj zelo udobnega - Če pes želi obisk opere ali aromaterapijo, bo to v nekaterih hotelih tudi dobil. Psi zdaj lahko “izbirajo med vaflji iz krompirja s klobaso ali zrezkom v omaki s pirejem” ali si privoščijo “pedikuro in lakiranje krempljev, aromaterapijo, razgibavanje na tekočem traku”. Samo Američani so “lani za svoje štirinožne prijatelje, kot so psi in mački, zapravili več kot 60 milijard dolarjev”.

V istem letu (2015) je v svetu po nepotrebnem umrlo 5,9 milijona otrok v starosti do 5 let; umrli so zaradi vzrokov, ki jih je mogoče enostavno odpraviti. Prof. Jeffrey D. Sachs v članku Financing Health and Education for All (Financiranje zdravja in izobraževanja za vse) pravi, da bi na globalni ravni letno potrebovali dodatnih 25 milijard dolarjev, da bi rešili te otroke. To je torej veliko manj, kot samo Američani zapravijo za svoje štirinožne ljubljenčke.

Torej moramo spremeniti naš besednjak: “težko, bedno življenje” ni več “pasje življenje” temveč “človeško življenje”. Si lahko zamislite, da se v nekem mestu “v bentleyju, mercedesu ali lamborghiniju” mimo revne soseske pelje razvajeni pes, kjer prav takrat zaradi hude revščine v materinih rokah umira dojenček. In to sploh ni nemogoče, to je realnost današnjega sveta.

Prof. Sachs pravi, da bi še nadaljnih 25 milijard dolarjev zadoščalo, da bi vsi otroci lahko obiskovali osnovno in tudi srednjo šolo. Na globalni ravni torej potrebujemo “zgolj” 50 milijard dolarjev, da bi imeli vsi otroci na planetu Zemlja dostop do osovnega zdravstvenega varstva in izobraževanja (vključno s srednješolsko izobrazbo). Kar je še vedno manj od prej omenjenih 60 milijard za ameriške pse in mačke (a ne gre samo za ameriške, tudi pri nas imamo lusuzne pasje hotele ter izdelke in storitve za nego "hišnih ljubljenčkov"). Tako pa vsak dan umre več kot 16.000 otrok, mlajših od 5 let, in to povsem po nepotrebnem. Psi pa medtem poslušajo opero!!! Je to nekaj, čemur lahko rečemo normalnost ali moralnost?

Postavimo si vendar prioritete. Na prvem mestu morajo biti človeška bitja, še zlasti otroci. Nihče pa ne pravi, da bi morali z živalmi ravnati slabo, vendar pa predsedniški apartmaji, mercedesi, pedikura in igračke vseh vrst…, medtem ko v strahotnih razmerah umirajo majhni otroci. Če ste za branje tega članka porabili slabih 5 minut, je medtem zaradi naše brezbrižnosti in samozadovoljstva umrlo 50 otrok, mlajših od 5 let. Človeško življenje, pač.



Slika: 400 million children living in extreme poverty: WB report