četrtek, 28. marec 2024

Hrana in prazniki


V najnovejšem Poročilu o indeksu zavržene hrane 2024, ki ga je pripravil Program Združenih narodov za okolje (UNEP), je bilo ugotovljeno, da se po svetu vsak dan zavrže več kot milijarda obrokov, medtem ko skoraj 800 milijonov ljudi trpi za lakoto, tretjina človeštva pa se sooča z negotovostjo preskrbe s hrano.

Kaj delamo narobe? Milijarda obrokov dnevno se zavrže, medtem ko je skoraj 800 milijonov lačnih. Preprost izračun nam pokaže, da ni nobene potrebe, da bi kdor koli na svetu trpel zaradi lakote.

V času praznikov, ko se ukvarjamo pretežno s tem, kako bogato obložena bo naša miza, je razmislek o našem ravnanju s hrano še kako pomemben: koliko hrane zavržemo, kako nepravično je porazdeljena. 

Morda bi se morali vprašati: ali so bistvo praznikov res obsežne praznične pojedine ali polni želodci naših najrevnejših bratov in sester, ki trpijo strahotne muke zaradi stradeža, pa naj bo to v Gazi, Jemnu, na Haitiju, v Somaliji, Južnem Sudanu, Demokratični republiki Kongo, Afganistanu in še kje (glejte World Food Programme)?

Najpomembnejša simbolika velikonočnih praznikov je življenje, ki premaga smrt, kar simbolizira Kristusovo vstajenje. Mar ne bi bilo najboljše praznovanje, če bi delili hrano, ki jo imamo na Zemlji dovolj, s tistimi, ki so lačni in po nepotrebnem trpijo ter umirajo.

petek, 22. marec 2024

Ekonomija


Ekonomija predstavlja ključno družbeno področje, ki skupaj s politiko tvori dva temeljna stebra vsake družbene skupnosti. Medtem ko je vloga politike vodenje in upravljanje družbene skupnosti, pa je osnovna naloga ekonomije zagotoviti materialno podlago za njeno delovanje.

Politika vodi in upravlja raznolika družbena področja ter dejavnosti, ki jih povezuje v smiselno celoto – delujočo družbeno skupnost. Temeljna naloga politike je zagotoviti nemoteno delovanje katere koli družbene skupnosti – lokalne skupnosti, države ali zveze držav. Ekonomija je sicer eno od družbenih področij, a nosi posebno odgovornost, saj mora zagotoviti dobrine in sredstva, ki omogočajo preživetje posameznikov ter delovanje celotne skupnosti.

Politiko bi lahko opisali kot vidik volje in namena v družbi, za ekonomijo pa, da predstavlja njen materialni vidik oziroma materialno podlago za delovanje družbene skupnosti. Zakon ekonomije dejansko predstavlja zakon bivanja v materialnem okolju, ki se nanaša na to, kako izkoristiti dobrine, ki so nam na voljo, za preživetje in kakovostno življenje, kar lahko poimenujemo blaginja.

Zakon ekonomije si delimo z vsemi drugimi živimi bitji, ki se v prizadevanjih po preživetju obnašajo sebično in tekmovalno, kar imenujemo "boj za obstanek" ali "preživetje najsposobnejših". Zato mnogi ekonomisti in politiki tudi ekonomske odnose opredeljujejo kot boj za preživetje na trgu, kjer podjetja, države in posamezniki neusmiljeno tekmujejo, čemur pravijo konkurenčnost.

Na trgu preživijo le najmočnejši in najsposobnejši. Resda smo tako ustvarili uspešen ekonomski sistem, ko gre za produkcijo dobrin, a izjemno neuspešen, ko gre za njihovo porazdelitev, pa tudi ko gre za okolje. Lakota in skrajna revščina zato nista posledica pomanjkanja dobrin, temveč izrazito nepravične delitve globalnih virov in dobrin, kar lahko označimo tudi kot pomanjkanje sočutja do drugih ljudi.

Sklicevanje na naravo, kjer vlada "boj za obstanek", pa nima realne osnove. Že Charles Darwin, ki je utemeljil teorijo evolucije, je namreč leta 1871 v knjigi The Descent of Man (Izvor človeka) zapisal, da "tiste skupnosti, ki vključujejo največje število najbolj sočutnih članov najbolje uspevajo in ustvarijo največje število potomcev."

Zato verjetno ni naključje, da je beseda ekonomija, ki so jo opredelili Stari Grki, tesno povezana z družino oziroma skupnostjo. Beseda ekonomija (oikonomia) je sestavljanka iz besed oikos in nomos. Oikos pomeni dom in družino, prav tako pa tudi družinsko premoženje oziroma dobrine, ki so družini na voljo za preživetje in blaginjo. Nomos pomeni zakon, v ekonomskem smislu pa tudi upravljanje z naravnimi viri in dobrinami[1] za dobro družine. V širšem smislu oikos razumemo tudi kot "večji" dom (lokalno skupnost, državo in nenazadnje celoten planet) ter "večjo" družino – vse člane neke skupnosti, na primer državljane in v končni fazi celotno človeštvo.

Ekonomijo potemtakem lahko opredelimo kot dejavnost upravljanja z naravnimi viri, dobrinami in okoljem za blaginjo celotne družine oziroma družbene skupnosti – pa naj gre za gospodinjstvo, lokalno skupnost, državo ali globalno skupnost.

Če je ekonomija v resnici namenjena preživetju posameznikov in blaginji skupnosti, potem mora biti sočutna in ljubeča. Če je v samem jedru besede ekonomija družina (v ekonomskem smislu bi bil bolj primeren izraz gospodinjstvo[2]), potem moramo razmisliti, kakšni so ekonomski odnosi v družini? Tekmovalni, konkurenčni, neusmiljeni, "boj za preživetje", "vsak naj poskrbi zase" – kot mnogi razumejo sodobno ekonomijo? Ne.

V družinah si delimo dobrine, poskrbimo za potrebe in blaginjo vseh članov, sodelujemo, smo sočutni in ljubeči tudi v ekonomskem smislu. Si lahko predstavljate, da bi starši zase kopičili dobrine, otrokom pa bi morda namenili le drobtinice ali pa še to ne?

Če se nam zdi povsem naravno, da v materialnem oziroma v ekonomskem smislu poskrbimo prav za vse člane družine, zakaj potem tega ne naredimo tudi v okviru naše širše družine, kar človeštvo nedvomno je. Smo ena vrsta. Ena velika družina. Eno človeštvo.

Ekonomija delitve, v okviru katere si delimo globalne dobrine za dobro celotnega človeštva, je potemtakem najbolj naraven ekonomski družbeni sistem. Ekonomija delitve je sočutna in ljubeča.



Opombe:

[1] Naravne vire razumemo kot snovi v naravi (npr. voda, gozdovi, nafta, plin, zemlja, rastline), medtem ko so dobrine naravni viri v obliki, ki jih človek lahko uporablja za zadovoljevanje svojih potreb, torej kot nekaj dobrega. Dobrine so lahko izdelki (npr. hrana, oblačila, zdravila) ali storitve, kot so transport, prodaja, zdravstveno varstvo itd. Temeljna naloga ekonomije je iz naravnih virov ustvariti dobrine, ki jih človek lahko uporablja za zadovoljevanje svojih potreb.

[2] "Gospodinjstvo je enota družbe, sestavljena iz dveh ali več oseb, ki živijo v istem bivališču. Lahko gre za družino ali drugo obliko skupine ljudi." (Wikipedija: Gospodinjstvo. https://sl.wikipedia.org/wiki/Gospodinjstvo).

sreda, 20. marec 2024

Borze in lakota


Ali je med dogajanjem na borzah in revščino ter lakoto kakršna koli povezava? Na prvi pogled se morda zdi, da ne. Na borzah ljudje investirajo denar, lakota pa izhaja iz pomanjkanja osnovnih dobrin, še zlasti hrane. Pa vendar odgovor ni tako preprost.

Kaj so pravzaprav borze? Borze so v osnovi nekakšne velikanske tržnice. Vendar posamezniki, banke, podjetja in druge institucije na borzah ne kupujejo in prodajajo realnih dobrin, temveč vrednostne papirje, obveznice, denarne valute, terminske pogodbe (za blago), izvedene finančne instrumente, kriptovalute in še kaj. Vendar se velika večina borznih poslov s temi "finančnimi dobrinami" odvija v špekulativne namene.

Kaj to pomeni? Preprosto gre za posle, ki so namenjeni izključno služenju "denarja z denarjem". Borze so pravzaprav velikanska podjetja, kjer se iz denarja ustvarja še več denarja. Dejansko gre – z ekonomskega in družbenega vidika – za nekaj povsem nepotrebnega in nekoristnega. Delovanje borz ima velike negativne posledice za tako imenovano realno ekonomijo (podjetja, posamezniki, kmetje, trgovine itd., ki  proizvajajo dobrine za preživetje in blaginjo ljudi) in s tem za družbo kot celoto.

Če želite na borzi kupiti obveznice, delnice ali katere koli druge "produkte", ki smo jih prej omenili, potrebujete denar. Kupite na primer delnico za 100 € in jo čez čas prodate za 110 €. Zaslužili ste 10 €. Vendar od kod teh 10 €? So nastali iz nič? Ne. Tako kot v vseh zaslužkarskih verigah in piramidnih shemah teh 10 € izhaja iz denarja, ki ga je nekdo drug vložil na borzo. In dokler je pritok denarja velik in stalen, se zaslužki povečujejo. Večina ljudi se veseli, ker jim premoženje vsaj navidezno raste.

Trenutno smo v obdobju tako imenovanega napihovanja borznih balonov. To pomeni, da hitra rast borznih indeksov privablja vse več in več ljudi, s tem pa na borze priteka vse več denarja. Profesionalni špekulanti so že začeli prodajati visoko vrednotene vrednostne papirje. Torej papirje prodajajo in jih "spreminjajo nazaj" v denar. Ko bodo borze začele padati, bodo običajni ljudje, ki so slepo verjeli v neskončno rast, izgubili večino vrednosti svojih "naložb". Tako se denar steka v žepe najbogatejših.

Dejansko se to dogaja ves čas, saj profesionalni špekulanti neprestano prodajajo in kupujejo vrednostne papirje ter "pobirajo smetano" razlik v nihajočih vrednostih borznih inštrumentov. Takšna je pač narava špekulacij. Žalostno pa je, da naivni posamezniki zaradi obetov lahkega zaslužka svoja denarna sredstva sploh vlagajo v te velike globalne kazinoje, kar borze v resnici so. Vrednostni papirji so le žetoni v velikih globalnih igralnicah, ki koristijo le najbogatejšim.

Denar, ki se steka na borze, je nekoristen za ekonomski sistem; večina borznih transakcij je tudi neobdavčenih. Lanski podatki, ki so zdaj verjetno že zastareli, kažejo, da je skupna vrednost globalnih delniških trgov 109 bilijonov dolarjev oziroma 109.000 milijard dolarjev. Ves ta denar je povsem nekoristen, razen za najbogatejše seveda. Ker tako veliko ljudi in podjetij vlaga tako veliko denarja v borze, ga začne primanjkovati v realni ekonomiji. In na koncu ga popolnoma zmanjka za najrevnejše. 

Zato tako veliko ljudi živi v skrajni revščini in pomanjkanju, mnogi tudi stradajo. Špekuliranje na borzah posredno povzroča skrajno revščino in lakoto. Hrane in drugih dobrin je dovolj za vse, vendar denarja ni za najrevnejše. Ni denarja, ni služb, ni hrane, ni zdravil - začaran krog strašne revščine, ki pesti stotine milijonov Zemljanov. Borzno špekuliranje je ne samo ekonomsko škodljivo, temveč tudi moralno zavrženo dejanje.

Glede na neverjetne rasti borznih trgov v zadnjih nekaj mesecih obstaja velika verjetnost, da se bodo globalne borze kmalu "sesedle" in marsikoga pokopale pod seboj. Svet bi bil brez teh špekulativnih kazinojev mnogo boljši in prijaznejši.

Morda bi namesto špekuliranja in obetov lahkega zaslužka raje začeli razmišljati o pravičnejši delitvi globalnih dobrin in tako pomagali stotinam milijonov ljudi, ki dobesedno živijo iz rok v usta, ali pa nimajo niti pesti riža, da bi nahranili sebe in svoje otroke.

Če sami nimamo toliko vesti in sočutja, da bi ustvarili pravičnejši svet, nas bo morda streznil bližajoči se borzni zlom. 




nedelja, 17. marec 2024

Premišljevanje o ekonomiji delitve


1. Ekonomija je družbeno področje, ki mora ustvarjati pogoje za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika in blaginjo človeštva, kar vključuje tudi skrb za zdravo okolje.

2. Osnovne človekove potrebe so potrebe po hrani, bivališču, oblačilih, zdravstveni in socialni varnosti ter izobraževanju. Osnovne človekove potrebe so del temeljnih človekovih pravic.

3. Skupne dobrine človeštva so tiste, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb in blaginjo človeštva. Ravnanje s skupnimi dobrinami človeštva mora biti skrbno in trajnostno.

4. Komercializacija, ki spodbuja tekmovalnost, sebičnost, pohlep in samozadovoljstvo, je prevladujoča miselnost, ki prežema sodobni ekonomski sistem in družbo kot celoto. Povzroča družbeno ločenost in ekonomsko neenakost.

5. Globalna ekonomska neenakost je vzrok za številne medsebojno povezane krize, s katerimi se danes sooča človeštvo, kot so lakota, revščina, neželene migracije, vojne in podnebna kriza.

6. Medsebojna delitev dobrin in sodelovanje predstavljata nasprotje komercializacije ter sta temeljni načeli ekonomije delitve.

7. Ekonomija delitve je celota aktivnosti, katerih cilj je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in blaginja človeštva s pravično delitvijo dobrin.

8. Ekonomija delitve je sočutna in ljubeča, saj postavlja človeka in njegove osnovne potrebe v središče ekonomskih aktivnosti.

9. Z ekonomijo delitve lahko človeštvo zaživi v blaginji, medsebojnem spoštovanju in miru kot velika družina, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.

10. Ekonomija delitve predstavlja začetek globoke notranje in zunanje preobrazbe človeštva, ki temelji na pravilnih človeških odnosih.

sobota, 17. februar 2024

Interesno območje, zgodba o samozadovoljstvu


Kako razložiti, kaj je samozadovoljstvo in zakaj je to velikanski problem današnjega časa? Biti zadovoljen s svojim življenjem je čisto v redu stvar. Biti zadovoljen s svojim življenjem, medtem ko okoli tebe veliko ljudi trpi, pa je čisto nekaj drugega; še zlasti, če ne ukrenemo ničesar, da bi olajšali ali preprečili trpljenje drugih. To je samozadovoljstvo. Če pa želimo res plastičen prikaz, kaj je samozadovoljstvo v skrajni obliki, si moramo ogledati film Interesno območje (The Zone of Interest).

Zgodba filma gre takole: Rudolfu Höss je komandant koncentracijskega taborišča Auschwitz. S svojo družino živi v idilični hiši z velikim vrtom tik ob taborišču. Film se osredotoča predvsem na njegovo ženo Hedwig, ki je več kot zadovoljna z življenjem v svojem »interesnem območju«. Otroci so zdravi, hrane in drugih dobrin imajo dovolj, večino del opravljajo služkinje in služabniki (iz taborišča), obkroža jih čudovit vrt, čudovita narava (vsaj na eni strani hiše seveda). Izza ograje ves čas prihajajo grozljivi zvoki vsakršnega nasilja, iz dimnikov se ves čas kadi, prihajajo nove in nove vlakovne kompozicije, skratka jasno je, da se tam dogajajo resnično grozljive stvari. Vendar to prebivalcev hiše ne moti zares, vsaj na zunaj ne, še zlasti pa dogajanje izven njenega »interesnega območja« ne moti komandantove žene, ki se celo upre moževi premestitvi v oddaljeni Berlin.

Film je posnel britanski režiser Jonathan Glazer po predlogi romana Martina Amisa in temelji na resničnih osebah. Režiser je ob tem dejal: "Najhujši zločin in tragedija je, da je človek to storil sočloveku. Ustreza nam, da se od njih čim bolj distanciramo, z mislijo, da sami takšnega vedenja nismo zmožni, vendar bi morali biti v to manj prepričani."

Film je prispodoba našega "vrtička", ki ga skrbno in samozadovoljno urejamo, čeprav je na drugi strani ograje marsikaj narobe. Naš vrtiček je lahko stanovanje, hiša, vikend, resničen vrtiček, avto, vas, mesto, država ali unija (EU). Morda skozi okno res ne vidimo dima, skrajne revščine, lakote, grozljivih vojn, genocida, okoljskih katastrof, a naša okna (morda ni naključje, da večino računalnikov še vedno poganjajo Okna oziroma Windowsi) so že dolgo zasloni vseh vrst. In skoznje lahko vidimo trpljenje sveta.

Če hočemo seveda. Lahko pa tudi zagrnemo zavese, kot je v filmu storila Hedwigina mama oziroma izklopimo zaslone. Ali pa svoja "okna" preprosto prekrijemo z neskončno praznimi in ničvrednimi vsebinami, ki jih ponujajo tik-toki, facebooki, televizijski zasloni in drugi sodobni mediji.

Samozadovoljstvo pomeni, da drugim prepuščamo urejanje lokalnih, državnih in svetovnih problemov. Seveda ne moremo kar tako spremeniti sveta. A če samo skrbimo za "svoj vrtiček", se bodo tam zunaj, "za ograjo", še naprej dogajale strašne stvari, ki bodo nazadnje uničile tudi naš skrbno negovan vrtiček. Če prepuščamo dobrodelnim organizacijam, okoljskim in političnim ter drugim aktivistom, da rešijo vse probleme sveta, to ne bo dovolj. 

Samo "glas ljudstva" (množično udejstvovanje ljudi za resnične spremembe v svetu) lahko spremeni tok stvari. In zato moramo "izstopiti" iz svojega samozadovoljstva. In se priključiti aktivnostim za preobrazbo sveta, kjer ne bo prostora za vojne, revščino, lakoto, uničeno okolje itd.

Bobni vojne ali tihi zven miru


Vojne se začnejo veliko prej, preden poči prva puška in pade prva granata. Vselej se začnejo z mislijo in besedo. Danes se skoraj po celotni Evropi veliko govori o vojni. Ne o kakršni koli vojni, temveč o vojni z Rusijo. Kot da je neizogibno dejstvo. Generali, politiki, vojni in drugi strokovnjaki so se že zedinili, da vojna bo, nekako čez pet do osem let (le kako so prišli do te številke?). Na vojno se pripravlja celo nevtralna Švica. To in še marsikaj lahko preberemo v prispevku Evropa razmišlja o morebitni vojni: Kje se bodo ustavile šape ruskega medveda? (Objektiv, Dnevnik, 10. 2. 2022).

Skoraj zagotovo je takšno razmišljanje koristno, predvsem pa dobičkonosno za vojaško industrijo, ki že tako cveti. Oboroževanje in razpihovanje vojnih pričakovanj (za zdaj predvsem v medijih) pa vodi Evropsko celino v militarizacijo in vse bolj totalitarne režime. Tako pred prvo kot pred drugo svetovno vojno je bila tekma v oboroževanju v polnem razmahu. Naraščajoča količina orožja slej ko prej lahko privede tudi do uvedbe naborništva ter k večji zahtevi po redu in disciplini na vseh družbenih področjih. Demokracija in svoboda nenadoma postaneta nepomembni in moteči.

Vemo tudi, da je treba ustvariti čim bolj »strašnega« zunanjega sovražnika, da bi se lahko poenotili, ko se soočamo z nakopičenimi notranjimi težavami in razprtijami. Evropa danes trpi zaradi problemov na številnih področjih – kmetijstvo, migracije, naraščanje revščine, neuspešnost pri reševanju podnebne krize, ekonomski problemi, nemoč pri reševanju izraelsko-palestinskega konflikta itd. Eden od najbolj preprostih načinov »reševanja« teh problemov je poenotenje ob pomoči zunanjega sovražnika. Rusija je postala takšen »popolni« zunanji sovražnik, ki mu pripisujemo vse slabo (Evropa na tem področju, na žalost, že ima bogate izkušnje).

Na srečo še vedno obstajajo glasovi razuma. Ddr. Rudi Rizman je v zgoraj omenjenem prispevku izjavil: »Evropski politiki, ki pozivajo na vojno z Rusijo in oboroževanje njihovih držav, izgubljajo stik z realnostjo in pozabljajo na človeške žrtve in materialno uničenje, ki so jih v prejšnjih stoletjih prinesle vojne njenim državljanom in z dvema svetovnima vojnama praktično vsemu svetu. Poleg tega požirajo dano obljubo svojim državljanom po drugi vojni, da vojn 'ne bo nikoli več', in se na tak način tudi odpovedujejo zgodovinskemu projektu Evropske unije, ki temelji na miru in še več – na socialni varnosti.«

Kako resnično. Bomo Evropejci sprejeli govorico generalov, oborožitvene industrije in militarističnih politikov, ali govorico razuma in miru? Samo mirovna prizadevanja lahko rešijo rusko-ukrajinski konflikt. Se sploh zavedamo, kaj je »v igri«? Rusija je jedrska sila, Evropa kot celota ne. Medtem ko »vroče« vojaške glave razmišljajo o vojni in že zarisujejo frontne črte, se ne morejo zanašati, da v kot stisnjena Rusija ne bi uporabila jedrskega orožja.

Nehajmo govoriti o vojni. Vsak dan vojne pomeni novo trpljenje za civiliste in tudi vojake na konfliktnih območjih, vendar tega trpljenja zagotovo ne občutijo generali, politiki in trgovci z orožjem v varnem zavetju svojih razkošnih pisarn in bunkerjev, tisoče kilometrov od frontnih črt. Več orožja pomeni tudi manj denarja za ceste, šole, vrtce, zdravstveno varstvo, pokojnine itd.

Začnimo govoriti o miru in prenehajmo z demonizacijo Rusov ter vsega ruskega. Potrebne so mirovne pobude, kompromisi, diplomatska dejavnost, mirovne konference itd. – tudi Evropa ima bogate zgodovinske izkušnje s tem. Še tako dolge in hude vojne so se vselej končale za političnimi omizji.

Vojni glasovi bobnijo glasno in prodorno, medtem ko so glasovi miru mnogo tišji, a neskončno pomirjujoči.

sreda, 17. januar 2024

Človeška družina na Zemlji


"Bolj smo si podobni, prijatelji moji, kot smo si različni." (Maya Angelou: Človeška družina)

"Vsi ljudje smo genetsko enaki v 99,9 odstotkih." (NIH)

Danes vemo, da smo si vsi ljudje po svoji naravi zelo podobni. Genetiki pravijo, da je med nami le 0,1 odstotka razlik. Ta majhen delež pa je dovolj za vso našo raznolikost – po barvi kože in las, izgledu, velikosti, spolu itd. Hkrati pa se zdi, da so med nami nepremostljive razlike. Razmislimo, kakšne pravzaprav so te razlike?

Začnimo naš razmislek z narodi in državami. Že tu se pojavijo razlike – kdo velja za "pravega" in kdo ne. Nekateri narodi imajo svojo državo. Na primer, Francozi kot narod živijo v Franciji kot državi. Vendar v Franciji živijo tudi pripadniki številnih drugih narodnosti, medtem ko mnogi Francozi prebivajo v drugih državah. Po drugi strani pa nekateri narodi sploh nimajo svoje države, kot na primer Kurdi, čeprav njihovo število znaša približno 25 milijonov.

Kaj pravzaprav je narod? Če poenostavimo, je to skupina ljudi, ki si deli nekatere skupne značilnosti, kot so jezik, kultura, zgodovina, tradicija, okolje itd. Na podoben način, kot se identificiramo s svojo družino, kjer nas povezujejo sorodstvene vezi, se na širši ravni identificiramo s širšo družino, ki ji pravimo narod. Čeprav z drugimi pripadniki naroda nismo nujno sorodstveno povezani, čutimo povezanost preko skupnih značilnosti, ki smo jih že omenili.

Problem pa nastopi, ko začnemo druge narode (ali skupine) "meriti" in soditi glede na čustveno obarvane lastnosti oziroma predsodke: leni, goljufivi, necivilizirani, nasilni, neumni, nesposobni, itd. Te lastnosti oziroma predsodki seveda vedno pripisujemo drugim in se razlikujejo od "naših" lastnosti, kot so delavnost, poštenost, prijaznost itd. Tako se ločujemo med seboj na podlagi teh "lastnosti".

Predsodki (že samo ime pove, da gre za "vnaprejšnjo sodbo", ki ne izhaja iz naših izkušenj, ampak je naučena) so še zlasti močno orodje politikov, ki jih izkoriščajo za lastno popularnost in interese. Predsodki so čustvene "sodbe" o drugih skupinah in narodih, ki, okrepljeni z močjo medijev in vplivnih ljudi (običajno politikov), prerastejo v sovraštvo, ki je "gorivo" za vojne.

Pri tem se spomnimo znamenite misli Nelsona Mandele: "Nihče se ne rodi s sovraštvom do drugega človeka zaradi barve njegove kože, preteklosti ali religije. Ljudje se morajo sovraštva priučiti, in če se lahko naučijo sovražiti, se lahko naučijo tudi ljubiti, saj je ljubezen za človeško srce naravnejša kot njeno nasprotje."

Vzroki za sovraštvo lahko vključujejo religijo, barvo kože, spol, prepričanje, politično usmeritev in številne druge dejavnike. Kljub raznolikosti teh vzrokov so mehanizmi vselej enaki: majhne medsebojne razlike se lahko izkoristijo za ustvarjanje predsodkov; iz njih se razvije sovraštvo, ki opravičuje in spodbuja nasilje, ter nazadnje lahko vodi v vojne.

Če dobro premislimo in se potrudimo spoznati druge narode, tradicije in kulture, kmalu spoznamo, da smo si "bolj podobni, kot smo si različni," če uporabimo besede Maye Angelou. Različnost ni nekaj, kar nas ogroža; prej bi rekli, da nas obogati. Si res želimo živeti v svetu, kjer smo si 100-odstotno enaki?

"V manjših stvareh se razlikujemo, v večjih pa smo si enaki." (Maya Angelou: Človeška družina)

Velika večina ljudi si želi živeti v miru in blaginji. Hrepenimo po službi, stanovanju, zadostni hrani in zdravstvenem varstvu; prizadevamo si poskrbeti za svoje otroke, starše in sorodnike ter živeti v zdravem okolju. Če rečemo malce na pamet, to si želi 99,9 odstotka ljudi po svetu. Morda se razlikujemo v manjših stvareh, vendar so te večje, ki smo jih omenili in so povezane z našim življenjem, povsod enake. Zakaj potem sovražimo druge ljudi, če smo si tako zelo podobni?

Razmišljajmo o drugih ljudeh kot o članih naše družine. Priznajmo si, da smo si zelo podobni, in tisto malo razlik vzemimo kot nekaj pozitivnega, nekaj, kar nas obogati; nekaj, kar bi morali občudovati, ne pa sovražiti. Živeti skupaj s člani svoje družine pomeni sodelovati in si deliti dobrine; skrbeti za skupno okolje ter živeti v miru drug ob drugem. To je družinsko življenje na Zemlji, ki je skupni dom človeštva.

 

četrtek, 21. december 2023

Kdo visoko leta


V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je o besedi "evforija" med drugim zapisano: "bolnikovo pretirano dobro počutje in razpoloženje". (SSKJ) Nič bolj natančnega kot ta opredelitev ne more opisati trenutnega stanja na borzah vrednostnih papirjev, blaga in denarja. Čeprav se svet sooča s številnimi velikimi krizami, se borzni indeksi vztrajno dvigajo preko vseh meja (MMC). Kot že tolikokrat v zgodovini se bo tudi ta evforija sprevrgla v svoje nasprotje, ki ga bodo spremljali padci, razočaranje, izguba premoženja in morda tudi nova ekonomska kriza. Globalni ekonomski sistem je že dolgo bolnik, in to v veliki meri prav zaradi delovanja špekulativnih borz.

Po veliki gospodarski krizi leta 2008, ki jo je predvsem sprožilo obsežno špekuliranje z nepremičninskimi finančnimi instrumenti, je ekonomski sistem lahko preživel samo z obsežnimi finančnimi injekcijami držav. Tu lahko razmišljamo o zdravstveni simboliki, vendar bi bil izraz "infuzija" še bolj primeren. Ogromna finančna sredstva so bila kot infuzija za hudo "bolan" ekonomski sistem. Seveda so se države za to pomoč zadolžile pri velikih finančnih ustanovah, predvsem centralnih bankah. Ti dolgovi so še dodatno breme za sedanje ekonomske razmere. Centralne banke so spustile ključne obrestne mere celo do negativnih vrednosti, da bi pocenile vrednost denarja, in s tem zadolževanja. Zgodba se je ponovila z novimi infuzijami denarja tudi v času kovidne krize med leti 2020 in 2022, za katero je sledila visoka inflacija, predvsem kot posledica čezmernih količin denarja v obtoku.

Velik del tega denarja pa ni dosegel tako imenovanega realnega ekonomskega sektorja (denar je po svoji naravi pripomoček pri menjavi dobrin), temveč se je stekal na borze. Lahko dostopen poceni denar je omogočal nenehno rast borz oziroma njihovo napihovanje. Kljub slabšanju stanja globalnega ekonomskega sistema ter poglabljanju revščine in neenakosti se borze neprestano širijo. Pri tem je ključno razumeti, kako delujejo borze.

Čeprav uradno gre za investiranje oziroma vlaganje denarja v podjetja (delniške družbe), blago (zlato, nafta, kovine, pšenica, koruza itd.), denarne valute in kompleksne izvedene finančne instrumente, se na borzah predvsem špekulira. Tudi v tem primeru se lahko zatečemo k SSKJ, ki opredeljuje špekulacijo kot "posel, ki izkorišča padanje in dviganje cen na tržišču za hitro pridobivanje (velikega) dobička; ukvarjanje s takimi posli špekulacije na borzi."

Pri tem je treba poudariti, da je špekuliranje danes postalo visokotehnološki posel, ki ga predvsem vodijo veliki finančni skladi, banke, podjetja, pokojninske družbe itd. Gre za špekulativno finančno industrijo, kjer posle krmarijo superhitri računalniki, zmogljivi algoritmi in umetna inteligenca, ki izvajajo nakupovanje in prodajo v izjemno kratkem časovnem obdobju. Visokofrekvenčno trgovanje (High-Frequency Trade) pomeni, da računalniški algoritmi v eni sekundi lahko izvedejo veliko število transakcij z določenim finančnim instrumentom (delnice, valute itd.). Za izvedbo ene same transakcije je že dovolj zgolj 10 milisekund (milisekunda je tisočinka sekunde). Ker se cene na borzah neprestano spreminjajo, je mogoče z razlikami v ceni med nakupom in prodajo ustvariti visoke dobičke. Če je to mogoče v le 10 milisekundah, si lahko predstavljamo, kako obsežni so lahko zaslužki. Vse to poteka brez dejanskega dela, brez ustvarjanja nove vrednosti, zgolj z neprestanim špekuliranjem.

Veliko denarja, ki so ga države v letih po veliki finančni krizi vnesle v finančni obtok, se je torej znašlo na borzah. Ko se začnejo cene borznih indeksov dvigovati, se sproži evforija, ki pritegne številne ljudi, vključno s tistimi, ki niso profesionalni špekulanti. In tako se krog sklene: bolj ko ljudje kupujejo, bolj spodbujajo rast cen in še več se jih pridruži temu trendu.

Dokler se na koncu ne zgodi nekaj, kar obrne smer navzdol. Tega trenutka ni mogoče natančno napovedati, prav tako ni jasno, kaj bo sprožilo padce borznih indeksov. A eno je gotovo: ko vse hitro narašča, se bo ta obrat zagotovo zgodil. Vedno se je. In kdor je opazoval dogajanje v letu 2023 ter pozna zgodovino borznih zlomov, skoraj zagotovo lahko trdi, da "pot navzdol" ni več daleč.

Borze so dejansko nekaj, česar v današnjem svetu ne potrebujemo. So izjemno škodljive, saj prispevajo k poglabljanju globalne neenakosti – povzročajo obsežno revščino in lakoto na eni strani ter ustvarjajo gigantsko bogastvo manjšine na drugi strani. Poleg tega borze ovirajo normalno delovanje ekonomskega sistema družbe ter otežujejo načrtovanje državnih in drugih izdatkov, saj povzročajo neprestana cenovna nihanja ključnih svetovnih dobrin, kot so pšenica, koruza, soja, plin, kovine, energenti, itd.

Verjetno iz vsega povedanega lahko sklepamo, da se bo borzni zlom zgodil kmalu. Morda bomo takrat spoznali, da ne potrebujemo borznega špekuliranja, temveč stabilen oziroma zdrav ekonomski sistem, ki bo usmerjen v zadovoljevanje materialnih potreb ljudi. Brez stalne cenovne negotovosti in finančnih špekulacij bomo morda prepoznali, da potrebujemo predvsem dobrine in storitve, ki jih z bolj premišljenim upravljanjem lahko pravičneje delimo med vse ljudi. S tem bi dosegli blaginjo, vzpostavili mir in v miru skrbeli za svoje okolje.

Za tiste, ki vztrajajo pri borzah v upanju na "brezdelen" ali lahek zaslužek, pa velja stara modrost: "Kdor visoko leta, nizko pade".

ponedeljek, 18. december 2023

Mir, človekove pravice in božič


Gaza, Zahodni breg in Izrael, kjer trenutno divja kruta vojna (kar pač velja tudi za vse druge vojne), predstavljajo območje velike simbolike. Ti kraji so tesno povezani s tremi velikimi svetovnimi religijami – judovstvom, krščanstvom in islamom (izrazi so povzeti po Wikipediji, vrstni red pa izhaja iz starosti posamezne religije). Konflikti na tem območju segajo v desetletja, stoletja, dejansko pa že tisočletja v preteklost. Na tem relativno majhnem koščku Zemlje je zgoščeno več občutenj in čustev kot kjer koli drugje – po eni strani je veliko sovraštva, maščevanja in zamer, po drugi strani pa občudovanje, čaščenje, pripadnost in ljubezen. Zato je izjemno pomembno, da storimo vse, kar je v naši moči, za vzpostavitev miru na tem območju, saj to lahko pomembno prispeva tudi k miru v drugih delih sveta.

Kdaj, če ne prav ob božiču, bi bil bolj ustrezen trenutek za dosego miru na tem območju? Božič, čeprav izvorno krščanski praznik, danes predstavlja globalno praznovanje, ki presega svoj verski izvor. Božič simbolizira rojstvo Kristusa – rojstvo svetlobe; skoraj vsa starodavna ljudstva so praznovala to obdobje, ko se je dan začel daljšati. Hkrati svetloba predstavlja tudi simbol dobrega, ki premaga temo – zlo; ljubezen, ki premaga sovraštvo in ločenost, kar je ključno za vzpostavitev miru. Božič je torej (globalni) simbol luči, ljubezni in miru.

Letošnji božič je zato še posebej pomemben. Se zmoremo končno uskladiti in zaživeti drug ob drugem ter odpuščati pretekla sovraštva? Nenazadnje nas vse svetovne religije učijo prav tega. Razmišljajmo pa še širše. Kje danes najdemo "svete" zapise, ki izhajajo iz vseh svetovnih religijskih tradicij? Predvsem v Splošni deklaraciji človekovih pravic.

V tem dokumentu, ki je bil sprejet v Parizu pred 75 leti na ruševinah grozovite 2. svetovne vojne, so zajete težnje človeštva, ki zagovarjajo pravice vseh ljudi do življenja; dostojanstva, medsebojnega spoštovanja, enakosti in enakopravnosti; svobode misli, verovanja in gibanja; zdravja in blaginje ter miru. Lahko bi rekli, da gre tudi za izražanje ljubezni do bližnjega (oziroma sočloveka na splošno), če se želimo izraziti bolj religiozno.

Iz deklaracije izhaja cela vrsta dokumentov, konvencij in zavez, še posebej pa v Ciljih trajnostnega razvoja, ki jih je človeštvo skupaj sprejelo in potrdilo, prav tako v Parizu, leta 2015. Cilji trajnostnega razvoja pomembno vključujejo – poleg odprave revščine, lakote, neenakosti in podobno – tudi skrb za naše skupno okolje.

Božič je, priznajmo si, prerasel v globalni praznik predvsem zahvaljujoč komercializaciji. Žal je tako postal praznik materializma, sebičnega potrošništva, pohlepa korporacij in uničevanja planeta zaradi čezmerne (in izrazito neenakomerne) porabe globalnih dobrin. Na nas je, da ga preoblikujemo in ga uskladimo z izvornim Kristusovim načelom ljubezni in miru, v obliki, ki je prilagojena potrebam in izzivom sodobnega časa.

Zakaj torej ne bi praznovali božiča na drugačen način?

Nič ni bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot prizadevanje za mir v svetih krajih treh religij – v Gazi, na Zahodnem bregu in v Izraelu ter drugod po svetu.

Prav tako ni nič bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot ignoriranje gigantskega potrošniškega aparata, ki nas prefinjeno prepričuje, da moramo množično kupovati nepotrebna darila, kičaste lučke in okrasje ter prirejati veličastne božične večerje.

Nič ne more biti bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot prizadevanje za ohranjanje okolja.

In nenazadnje, nič ni bolj v skladu z resničnim božičnim duhom kot prizadevanje za medsebojno delitev globalnih dobrin, s čimer bi vsakomur omogočili zadovoljevanje osnovnih potreb ter zdravje in blaginjo.

sobota, 9. december 2023

Svoboda, enakost in pravičnost za vse


10. decembra 2023 mineva 75 let od sprejetja enega najpomembnejših dokumentov v zgodovini človeštva: splošne oziroma univerzalne deklaracije človekovih pravic. V tem prelomnem dokumentu so zapisane neodtujljive pravice, ki pripadajo vsakomur ne "glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo, premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino," kot je zapisano v 2. členu te deklaracije. Svetovni dan človekovih pravic obeležujemo na dan, ko je bila leta 1948 v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic.

Tema letošnjega dneva človekovih pravic je "svoboda, enakost in pravičnost za vse". Čeprav je del sveta deležen pravic, ki izhajajo iz deklaracije in so del nacionalnih ustav ter zakonov, pa jih še mnogo več živi v skrajni revščini in vojnih razmerah, številni so izkoriščani, ponižani, trpinčeni, ali pa so jim kako drugače kratene njihove pravice. Poglejmo si samo nekaj primerov, kako številnim ljudem po svetu so kršene temeljne človekove pravice, ki so za nas nekaj samoumevnega.

"Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva." (1. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Po podatkih Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo se je leta 2022 po svetu s pomanjkanjem hrane spopadalo med 691 in 783 milijoni ljudi, pri čemer je povprečje znašalo 735 milijonov. To pomeni povečanje za 122 milijonov ljudi v primerjavi z letom 2019, pred pandemijo COVID-19. Hkrati pa vemo, da danes na svetu pridelamo dovolj hrane za 10 milijard ljudi; v letu 2023 nas na planetu živi 8 milijard. (Ekonomija delitve)

"Vsakdo ima pravico do življenja, prostosti in osebne varnosti." (3. člen)

V Gazi je bilo do 8. decembra, torej v dveh mesecih, ubitih več kot 17.000 Palestincev, od tega več kot 7.000 otrok, ranjenih pa je bilo 46.000 ljudi. Dva milijona ljudi živi v popolnoma nečloveških razmerah stalnega bombardiranja, pomanjkanja hrane, vode, energije; okupacije, poniževanja itd. (Aljazeera)

"Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." (25. člen, 1. odstavek)

2,4 milijarde ljudi (29,6 odstotka svetovnega prebivalstva) nima stalnega dostopa do hrane, kar se meri z zmerno ali hudo negotovostjo preskrbe s hrano. (FAO)

Eden od štirih ljudi na Zemlji v svojem domu nima primernega ​dostopa do pitne vode, skoraj polovica Zemljanov pa nima primerno urejenih sanitarij. (UNICEF)

Več kot polovica svetovnega prebivalstva – 4,5 milijarde ljudi – nima primernega dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev; v letu 2019 pa sta imeli približno dve milijardi ljudi finančne težave zaradi izdatkov za zdravje iz lastnega žepa, vključno s 344 milijoni ljudi, ki živijo v skrajni revščini. (WHO)

"Vsakdo ima pravico do izobraževanja. Izobraževanje je brezplačno vsaj na osnovnih in temeljnih stopnjah. Izobraževanje na osnovni stopnji je obvezno. Tehnično in poklicno izobraževanje je splošno dostopno; visokošolsko izobraževanje je vsem enako dostopno na podlagi doseženih uspehov.

Izobraževanje je usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Spodbuja razumevanje, strpnost in prijateljstvo med vsemi narodi in rasnimi ali verskimi skupinami ter podpira dejavnosti Organizacije združenih narodov za ohranjanje miru."
(26. člen, 1. in 2. odstavek)

Najnovejši podatki organizacije UNESCO kažejo, da se je od leta 2021 število otrok, ki ne obiskujejo šole, povečalo za 6 milijonov in zdaj znaša 250 milijonov.


Kaj nam povedo ti podatki? Predvsem nam govorijo o naši brezbrižnosti, samozadovoljstvu, pohlepu, sebičnosti in tudi krutosti. V globalnem svetu, v času naprednih komunikacijskih tehnologij, ne moremo reči, da "ne vemo", da "nismo vedeli", da "se to nas ne tiče". Človekove pravice so univerzalne, splošne, in potemtakem morajo resnično veljati za vse. Ne smemo živeti v svojih malih svetovih in se ukvarjati samo s svojimi malimi problemi, medtem ko velik del sveta trpi. To je nečloveško.

Uveljavitev človekovih pravic po vsem svetu pomeni, da si moramo medsebojno deliti globalne dobrine in sodelovati. Drugače ne moremo rešiti globalnih problemov. In če jih ne bomo rešili, se bomo nazadnje morda tudi sami znašli v statistikah kršitev človekovih pravic, ki smo jih opisali.

Splošna deklaracija človekovih pravic ni samo prazno naštevanje pravic, temveč je dokument, ki bi nas moral zavezovati k aktivnemu prizadevanju – da vsakomur omogočimo uživanje teh pravic. Da torej končno zaživimo na planetu miru in blaginje.